Fairport Convention – Full House

Fairport Convention

Full House

Island, 1970

Literarna teorija pravi, da se bralec na začetku besedila povsem prepusti pisatelju in zadrži svojo nejevero. Tako lahko vstopi v najbolj čudne izmišljije, od pravljičnih bitij do čudežnih svetov. Ko sem razmišljal o tem tekstu, sem ugotovil, da bom tokrat od bralca zahteval res veliko zadrževanje nejevere.

Pred davnimi časi, manj kot petdeset let nazaj, ni bilo interneta. Problem torej ni bilo preobilje informacij, marveč njihovo pomanjkanje. Svoje je prispeval tudi socializem in turizem, ki se je končal tik čez mejo na tržnicah s kavbojkami.

Začenjala so se mi najstniška leta in revija Stop je objavljala lestvico uspešnic, imenovano Stop Pops, ki jo je potem v petek zvečer predvajal državni radio. Kakega drugega na Jesenicah itak nismo lovili.

Na lestvici sem bil najbolj navdušen nad bolj rockersko sekcijo, utelešeno v sveti trojici Slade, Sweet in Suzi Quatro. Ker sem bil z denarjem zelo na tesnem, sem doma imel le par singlic, a seveda točno od teh treh izvajalcev. Producentski par, ki je stal za njimi, jim je pisal tudi skladbe. Chapman/Chinn je pisalo na vsaki plošči.

Svet je bil popolnoma urejen. Na njem obstaja dvajset, mogoče trideset izvajalcev, tisto, kar je všeč meni, napišeta Chapman/Chinn in tako petek za petkom. Občasno nastane tudi kakšna nova skupina in Stop Pops nam jo ponudi, kam pa gredo tiste, ki padejo z lestvice in se nikoli več ne vrnejo, pa se nisem spraševal.

Potem pa je bilo nekega petka varnega, obvladljivega sveta konec: PUF! Revija Stop je pričela objavljati tudi lestvico Radia Študent, imenovano Tolpa bumov. Nisem mogel priti do sape. Na njej nisem poznal niti enega izvajalca!!!!! Niti enega! Je možno, da obstaja nek paralelni, alter svet, o katerem na Jesenicah ne vemo ničesar?

Slišati nisem imel kje, Študent ni segel v naše hribe. Je to vse laž? So tako čudna imena mogoča: Commander Cody and His Lost Planet Airmen, plošča pa Hot Licks, Cold Steel & Truckers Favorites. Kaj je to? Kakšno ime, kakšen naslov? (Ko tole pišem, sem znova začuden: na lestvici Radia Študent je bila country plošča! To res presega zmogljivosti zaupanja avtorju …)

Nekaj tednov sem hodil okoli ves omotičen. Iztaknjen iz sveta, ki sem ga poznal. Spaced out, bi takrat rekli hipiji. Saj res, hipiji. Tudi na Jesenicah smo jih imeli par. Hm … In eden od njih je bil starejši brat moje sošolke …. Hm …

Trajalo je, preden sem se opogumil. Pozvonil sem na vratih in ko je odprl, sem mu lepo razložil, da bi rad kaj slišal od te Tolpe bumov. Silno prijazno je pobrskal po ploščah (koliko jih je bilo, gotovo pol metra!) in mi izročil dve. Obe skupini sem po imenu že poznal, ker sem se vsa naučil na pamet.

Ena je bila Incredible String Band in njihova Liquid Acrobat as Regards the Air, druga pa Fairport Convention in plošča Full House. Prva skupine je bila čista hipijada, a pravzaprav so izumili tisto, čemur danes pravimo world music. Plošča je po občutku podobna Let it Be od Beatlov – velika skupina v zadnjih izdihljajih. Na njej je tudi dolga skladba, a sestavljena iz mnogo kratkih, le pavze ni vmes.

Full House je angleški folk rock in prva skladba, Walk Awhile, se mi je že takrat zdela tako optimistična, da meji že na rahlo trapasto. Swarbrickova violina suvereno vodi, česar takrat pač nisem bil navajen.

Tisto, kar me je zadelo, pa čaka na koncu prve strani. Imenuje se Sloth in smrtni grehi so mi bili vedno blizu, saj sem odraščal z verskim entuziazmom stare mame. Komad je dolg čez devet minut, bistvo pa je, da se v njem nekaj dogaja. Ima dramaturški lok. Začne, krene in nekam pride, kar sem slišal prvič. Kitara Richarda Thompsona je fenomenalna, in to, da o njem niso pisali kot o velikem geniju inštrumenta, je po moje zasluga le tega, da je kot pojava, tudi na odru, totalno nekarizmatičen.

V blaznosti svojega konvertitstva sem tiste dragocene singlice Sladov, Sweetov in Suzi Quatro odnesel na dvorišče, jih zasadil v zemljo in uporabil kot tarče. Razstrelil sem jih z zračno puško.

Angleškega folk rocka sem se naposlušal toliko, da sem se ga prenajedel. Naslednja velika preokretnica pa je bila potem prva plošča Clashev, a to je že druga zgodba.

Čez precej let je naneslo, da sem vse omenjene izvajalce slišal v živo, nekatere po večkrat. Edino omembe vreden nastop je imela Suzi Quatro in to predlani, v neki vasi na slovaškem podeželju. Videlo se je, da je bila zvezda ene same generacije in tako smo na zelenici stali moški, ki se bližamo šestdesetim, in o, kako smo z njo veselo in na glas peli I May Be Too Young.

Miha Mazzini je pisatelj, scenarist, režiser. Precej knjig v precej jezikih. Premalo filmov.

foto: Petra Bodlovič
Share