Djivan Gasparyan
I Will Not Be Sad In This World
Opal, 1989
Včasih do cilja najlaže prideš po najdaljši poti. Do te plošče sem recimo prišel, ker sem vedno cenil in pogosto z veseljem poslušal ambientalno glasbo Briana Ena. Večkrat se mi je celo zgodilo, da sem nekatere njegove ambiente doživel sinestetično, z zelo natančno prostorsko sliko in celovito barvno paleto. Na plošči Ambient Four: On Land (Editions EG, 1982) je ambient, ob katerem sem imel vedno občutek, da hodim po barju, nad katerim se v višini kolen vleče meglica, tako da se vidijo samo noge hodca pred menoj. To se mi sploh ni dozdevalo nekaj posebnega, dokler nisem nekaj let pozneje prebral Enovo knjigo Oblique Music in v njej odkril, da je bil v ambientu Lantern Marsh njegov namen ustvariti točno tako predstavo. Lahko si mislite, da sem Enovo ustvarjanje od tedaj dalje spremljal še z večjo pozornostjo.
Še nekoliko pozneje, ko sem bil zgolj občasno še sodelavec glasbene redakcije Radia Študent, sem ob redkih obiskih rad pogledal v diskoteko in se seznanil z novostmi, zlasti s tistimi iz manj izpostavljenih območij glasbenega spektra. Tako sem med ploščami (morda velja dodati, da je šlo za vinil) z oznako F(olklora) naletel na Djivana Gasparyana. Ne morem več reči, kaj me je najprej pritegnilo. Nenavaden naslov Na tem svetu ne bom žalosten, armenski priimek izvajalca, ali pa založba, pri kateri je izšla. Vedel sem namreč, da je Opal Enova zložba. Kakorkoli že, z dovoljenjem urednika sem si ploščo izposodil.
Z besedami pravzaprav ne znam zares opisati, kakšno neverjetno izkušnjo sem doživel, ko sem ploščo doma položil na gramofon. Nobenih predstav nisem imel o tem, kako naj bi zvenela, toda ko sem zaslišal nezemeljsko nežni, otožni, vendar hkrati tudi prodorni zvok duduka, ki je tkal počasne, preproste, globoko v srce in dušo segajoče melodije, me je popolnoma prevzela. Še več, če sem zaprl oči, sem na nekakšen sinestetičen način »zagledal« značilno armensko pokrajino in se »poučil« o dolgi in tragični zgodovini armenskega naroda. Razumel sem, zakaj je glasba takšna, kakršna je, in razumel sem armensko dušo, vedno pripravljeno na objokovanje izgubljenega, pa hkrati odločeno, da »na tem svetu ne bo žalostna«.
Šele ko je ta prvi urok vsaj malenkost popustil, sem dojel, da glasbo pravzaprav izvajata dva duduka, eden igra skoraj nespremenljivi, kontinuirani tonični »dron«, na podlagi katerega je nato stkana melodija. Seveda sem začel raziskovati, kdo je Gasparyan, kako so posnetki prišli v roke Brianu Enu in kaj oziroma kakšno je pravzaprav glasbilo, ki ga igra.
Ploščo je Eno našel med obiskom Moskve, pravzaprav so jo zanj »našli«, kajti izkazalo se je, da je že leta 1983 izšla pri ruski državni založbi Melodija (tudi pri nas znani po odličnih izdajah klasične glasbe). Duduk pa je v bistvu preprosta piščal z osmimi luknjicami, ki jo poznajo od Balkana do Rusije, Perzije, Gruzije in Armenije, in je znana tudi pod imenom nej. Zdi se, da je v Armeniji še posebej priljubljen, saj obstaja v različnih velikostih in uglasitvah, obvezno pa ga izdelujejo iz lesa marelice, kar je morebiti krivo, da ima mehkejši in bolj žameten zvok kot podobno glasbilo iz Irana ali Turčije.
Toda še bolj pomemben je seveda prispevek izvajalca, v tem primeru Gasparyana, ki je ne samo vrhunski virtuoz, ampak je znal same ljudske melodije tudi primerno prirediti in zelo verjetno nekoliko upočasniti, da je dosegel fantastični učinek, ki ga plošča ima na poslušalce. Kot navadno je trajalo še nekaj let, toda v naslednjem desetletju se je Gasparyanova glasba razširila po svetu, uporabili oziroma izrabili so jo v marsikaterem filmu in dosegljiva je na številnih ploščah. Čeprav med njimi ne manjka peščice zelo dobrih in je na nekaterih mogoče slišati tudi Gasparyanov glas, ki je po barvi osupljivo podoben njegovemu duduku, pa nobena ne dosega te prve.
Težko je reči zakaj, čeprav osebno menim, da predvsem zaradi načina snemanja oziroma postavitve mikrofonov, pa zaradi opreme, na katero so pred skoraj štiridesetimi leti nekje v osrčju Sovjetske zveze posneli glasbo, ki je s svojo milino in notranjo lepoto popolno nasprotje vulgarnim okoliščinam, v katerih je nastala.
Jure Potokar je prevajalec in publicist.
