The Rolling Stones – Voodoo Lounge

The Rolling Stones

Voodoo Lounge

Virgin Records, 1994

Moj spomin na poslušanje glasbe seže v precej zgodnje otroštvo, v čase avtoradiev in (pre)velikih glasbenih stolpov, predvsem je bila to era avdiokaset. V osemdesetih je na slednje prisegala MTV generacija, saj so bile vinilne plošče nekaj, kar so v svoji mladosti (pa tudi kasneje) vrteli naši starši. Kasete smo znucali do konca, marsikatera je na koncu »vlekla«, kot smo rekli (recimo, da pač ni več delala tako kot je treba, sicer bi mi najbrž vzelo najmanj celoten prostor tega zapisa, da bi mlajši generaciji, ki je zrasla ob platformah za strimanje in YouTubu, pojasnil vse tisto o navijanjih s svinčniki in podobnem), a bile so tudi precej trpežne. Če so padle na tla, se niso raztreščile – in padle so mnogokrat.

Razbite so bile zgolj škatle, v katerih so bile shranjene. Dokler jih nismo seveda vse pomešali med sabo. Pa ovitki (artwork) so se radi izgubljali. Povsod. Oh, kolikokrat smo kleli, ko smo odprli škatlo in je bila v njej napačna kaseta.

Toliko zgolj za okus in za uvod, saj ne bom pisal o kasetah, temveč o obdobju, ko so kasete nato zamenjali cedeji. Ponudba se je povečala in kupovati glasbo je bilo ponovno zabavno – vsaj za nas mulce, ki smo v zadnjih razredih osnovne šole spoznavali rock in se na kitaro učili prve akorde. Na gimnazijo se je bilo treba pač dobro pripraviti. Moja podlaga je bila kar kakovostna in široka. Mama naju je z bratom, kot sem namignil že na začetku, zelo zgodaj vpeljala v svet (predvsem dobre) glasbe. Kaset je bilo doma veliko. Mamin spomin na njeno mladost je tudi nama s Tadejem utiral pot v kakovostne ritme, saj je svojo nekdanjo kolekcijo vinilk dopolnjevala s sodobnimi kasetami. Tako je bila moja prva skupina The Beatles. Že v zgodnjih razredih osnovne šole, pa najbrž tudi že prej (vedno imam težavo locirati svojo starost v tistih letih), sva z bratom znala (skoraj) vse komade Beatlov na pamet in to še preden sva sploh znala govoriti angleško. Malo po svoje smo zavijali besede, pa je šlo. Skladba It Won’t Be Long je tako postala ‘euombelonge’ in podobno. Kar želim s tem zdaj že precej dolgim uvodom sporočiti, je to, da smo bili doma v zgodnjih letih nekako vsi bolj za Beatle … kot za Stonese. Prvi so bili pač bolj melodični, bolj »radio friendly«, drugi pa očitno za otroški okus še preveč surovi. Vse, kar ni bilo Angie, mi ni zvenelo dovolj »catchy«. A vse to se je v kasnejših letih spremenilo. Zelo. Saj so mi prav Stonesi svet postavili na glavo.

Ko sem bil v osnovni šoli (recimo tam od 5. do 8. razreda, pa imejte v mislih, da je bilo to še pred devetletko), sem vedno z veseljem izkoristil priliko, da se pridružim glasbeno navdihnjeni mami, ko je rekla, da gre »dol v Dots Records« poslušati in kupovati cedeje. Dobra priložnost, da tudi jaz nafehtam za kakega! In Tudi brat je kmalu spregledal mojo taktiko. In tako smo kaj kmalu tam vsi trije viseli s slušalkami na glavi in poslušali albume, ki so jih nosili prijazni prodajalci, sicer glasbeno podkovani muzičarji. Konec koncev se jim je splačalo, na glasbi se pri nas doma namreč nikoli ni varčevalo. Dobro plato se pač kupi. In cedejke so nam v nekem obdobju vrnile upanje v novo odkrivanje glasbe. To je bilo seveda še pred omembe vrednim (beri: dovolj hitrim) internetom.

Neko soboto je bil pri nas doma prižgan MTV. Televizor je bil v dnevni sobi, jaz pa sem se ravno sprehajal po hodniku, ko sem zaslišal hipnotičen ritem bobnov, ki mu je sledil zvok električne kitare, ki ga nisem znal povsem identificirati. Bil je nekje med ležernim, skorajda jebivetrskim in surovo seksapilnim. Stopil sem v dnevno sobo in na zaslonu zagledal črno-bel videospot. V času barvitega MTV-ja je izstopal že po tem. Mick Jagger in Keith Richards sta se kot velikana sprehajala po New Yorku. Pojavil se je napis Love Is Strong, spodaj pa Voodoo Lounge (1994). Pesmi mi sploh ni bilo treba poslušati do konca, ko sem se tam na licu mesta odločil, da moram dati Stonesom še eno priložnost in da si grem ob prvi priložnosti kupiti ta album.

In sem šel. Dobro, v resnici bi moral napisati »in smo šli«. A pomembno je, da sem do plošče prišel. Doma sem CD previdno vzel iz ovitka, ga vstavil v svoj z basi ojačan glasbeni stolp in navil zadevo do konca, nato pa odprl (in prej obvezno povohal, da sem se zadel s tistim nepozabnim tovarniškim vonjem po svežem tisku) knjižico z besedili in fotografijami. Že naslovnica me je popolnoma fascinirala. Vse je nekako klapalo. Naslov plate, vizualije, bend, naslovi komadov. Zdelo se mi je, da sem prvič dojel pojem konceptualnega albuma.

To je bil pravzaprav moj uvod v dolgoletno raziskovanje te britanske skupine. Zaradi svoje starosti oziroma (bolje) mladosti, sem moral pač iti v rikverc – od devetdesetih nazaj. Prav Voodoo Lounge in njegov koncertni naslednik Stripped sta me popeljala na nepozabno vožnjo, ki so mu sledili še (precej boljši) albumi, od Let It Bleed do Exile On Main Street. »I was hooked«, bi rekli Angleži. Posledično sem začel raziskovati tudi blues, country, folk, soul, r’n’b, glam rock, punk in druge žanre. Tisti usodni »klic« iz televizorja v dnevni sobi mi je pravzaprav odprl vrata tudi v to, da sem prvič v roke prijel kitaro in se lotil pisanja.

Voodoo Lounge nikoli ne bo mejna plošča Rolling Stonesov, ki so do leta 1994 oziroma še kakšno desetletje ali dve prej, svetu že dokazali, kdo so in kaj predstavljajo, četudi je manj znano dejstvo, da je prav ta album edini, ki je prejel grammyja za najboljši rock album. Stonesi imajo (smešno) pravzaprav zgolj tri grammyje, a to je že druga zgodba.

A Voodoo Lounge vseeno predstavlja nekakšen manjši comeback po samostojnih albumih Jaggerja in Richardsa in predvsem to, da so se Stonesi ponovno znašli v eri revivala kitarske glasbe, v kateri so se po sintetiziranih osemdesetih ponovno počutili nadvse udobno.

Poleg uvodne in najbolj izpostavljene Love Is Strong je na plošči kar nekaj dobrih skladb. Rockersko himno You Got Me Rocking denimo še danes redno igrajo na koncertih, a mene so v resnici takrat bolj pritegnile bolj umirjene, poglobljene stvaritve, kot so Moon Is Up, New Faces, Out Of Tears, Blinded By Rainbows, The Worst ter Thru and Thru.

Težko bi rekel, kdaj sem si Voodoo Lounge nazadnje zavrtel in lagal bi, če bi rekel, da si ga še vedno kdaj predvajam. A zame je bil mejni in kot tak bo ostal – moj album.

Izak Košir je novinar, urednik in kolumnist, ki je tesno povezan z glasbo kot glasbeni kritik in kot glasbeni ustvarjalec, saj je tudi avtor in član zasedbe The Toronto Drug Bust (TDB). Trenutno je urednik spletne Mladine ter pisec tednika Mladina.

foto: Simona Jerala
Share