StrojMachine, Stara kompresorska postaja Hrastnik, 9. oktober 2021
Zgodil se je prvi nastop StrojMachine po dveh letih koronajevanja, bolje rečeno jebanja v glavo, in sploh ni izgledalo, da je trajalo toliko časa, ampak kot da je Mašina nonstop na turneji, kot da ji ni zmanjkalo motornega olja. Dizel mašina je potrebovala le par minut, da se je ogrela v mrzli mini hali bivše kompresorske postaje rudnika Hrastnik.
Zagon sem doživel že okoli tretje ure popoldan med spremljanjem tonske vaje. Sprva posamezni stroji, nato cel StrojMachine. Še prej smo poslušali neizdane komade prek računalnika in zdeli so se mi, enostavno rečeno, dobri. Član zasedbe Luka Tipalkar je na moje vprašanje, če to igrajo v živo, brez nasnemavanj, na kratko odgovoril: »Aha!« Tonski sem prisluhnil brez čepkov, kar ni bilo čisto v redu in v kratkem pogovoru z bivšim članom, danes tonskim mojstrom Mašine, mi je v smehu pripomnil, da doživetje koncerta oziroma preboj glasbe skozi telo ne more biti dober, če ti vsaj malo ne šumi v ušesih v preostanku noči.
Komad G Rave me je takoj vrgel v drugi del Matrice (resda se tudi Mad Max ne bi sramoval takšne glasbene podlage v uvodni špici) in pred mojimi očmi se je zavrtel odlomek iz filma, kjer vsi preživeli Zemljani in Zemljanke uprizorijo skupinski ples, rave, druženje, vmes se zgodi tudi ljubezen, kar je na sploh sporočilo tega filma. Glasba Mašine je pokazatelj družbe, ki diha na škrge in dobiva energijo ravno od tistih delov sveta, ki jih ne podpira. Ampak vsaj posredno smo odvisni od mašin, ki nam dobavljajo energijo. In seveda, če ne bi bilo ljudi, tudi mašin ne bi bilo. Odvisni smo eni od drugih, zato bo treba začeti živeti v sožitju, drugače bo žal konec narave.
Ko sem opazoval prepletenost članov in članice z umetnimi deli tega živega stroja, je bila ta neverjetna. Na zunaj so delovali kot zelo povezano pleme, ki uporablja strojno energijo za maksimalni izkoristek. Sonja, edina pripadnica plemena, je kot delujoča matica, ki tvori zanimivo zgradbo okoli idejnega vodje Jorgeja , prav posebnega vodje s trdo roko, ki je po drugi strani blazno smešen tip. Za takšno sestavo je potrebna avtoriteta, kar mu je tudi uspevalo. Ohranjal je rdečo nit nastopa, med katerim je večinoma plesal, skakal, skrbel za vzdušje v ospredju in vlekel niti iz ozadja. Ritem sekcija je dobesedno prebodla telo z zvokom, mega veliki škatli ob straneh odra pa sta treseli okna in najbrž sta vsaj malo premaknili tudi prebivalstvo Hrastnika, ki je najbrž spalo nižje v dolini. Fizična moč tega odklopa me je spomnil na nastop At the Gates na Metaldays. Bilo je močno, zelo močno. Solo akcije drugih mašin so popestrile zvočno podobo tega kratkomalo buma, ki sem ga doživel s čepki v ušesih, kar je nedvomno priporočljivo ob spremljanju glasbenega spektakla StrojMachine. Če ti je mar za življenje, se ga obvezno udeleži. Ob krikih v vesolje oziroma različnih efektih se vprašaš, če so v redu, po nekaj minutah pa ugotoviš, da si padel v ritem in se prepustil kontrolirani norosti, čeprav je biti nor v teh časih že normala.
Cel paket mi je bil všeč. Videl sem že mnogo odklopljenih koncert in tribe/metal/etno je nekaj, kar se super meša z moderno tehnologijo in človeškim stremenjem nazaj k naravi. Čeprav ne vem, kako bomo to naredili, je muzika tu kot vabilo na nenadzorovani ples. Videlo in čutilo se je, da so povezani. Nastop je bil uigran in te ni pustil ravnodušnega. Sama eksplozija zvokov je enostavno zbudila in kvaliteta dobro naoljene mašine se je pokazala v usklajenem »driveu«, ki je posrkal.
Stara kompresorska postaja je prostor neverjetno zanimive strukture in energije, a tudi mrzla. Organizacijska ekipa dogodka je živela za ta nastop in vedno mi je v čast in veselje obiskati zasavske revirje, ki nudijo gostoljubnost na najvišjem možnem nivoju. Tistih petdeset živih duš je doživelo nekaj, kar človeka spremeni. Obiščite glasbeni preboj StrojMachine, ne bo vam žal.
