Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 30. september 2021
Teden dni po koncertu Simfoničnega orkestra RTV Slovenija je abonmajsko sezono 2021/22 (če odštejemo »izvenserijski« koncert z Alpsko simfonijo) uradno otvoril tudi Orkester Slovenske filharmonije (SF) z »glavnim gostujočim dirigentom« (kot ga imenuje SF) Philippom von Steinaeckerjem. Prvi koncert se je zgodil v ciklu, ki ga zaznamujeta naslov Filharmonični klasični koncerti in kratica FKK; ta je – to je pač treba priznati – nekoliko neposrečena, saj je pri kar nekaj sogovornikih, tudi samih rednih obiskovalcih in spremljevalcih SF, izzvala enak nejeverno-posmehljiv odziv.
Začetek koncerta, ki je ponudil Bartókov Drugi klavirski koncert v oklepaju dveh Haydnovih poznih simfonij, je pričakala žalostno prazna Gallusova dvorana – podobno oziroma še bolj kot teden pred tem na koncertu orkestra RTV. Na tej točki je glede na aktualne razmere težko identificirati razlog, najbolj verjetna faktorja pa so brez sence dvoma strogi protiepidemični ukrepi (preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT ob vstopu in nadzor nad nošenjem obraznih mask v notranjosti sta namreč v Cankarjevem domu zelo stroga in dosledna) in dejstvo, da smo poslušali prvi koncert od dveh zaporednih, kot je stalna abonmajska praksa SF. Koliko je SF z novim vodstvom in direktorjem Matejem Šarcem po dolgoletnih, nadvse trdovratnih in mučnih javnih obračunavanjih, šlamastikah in ofenzivah z Damjanovićem in Lajovicem uspelo zadržati starih in predvsem pridobiti novih abonentov, pa je povsem drugo vprašanje, na katerega bo lažje odgovoriti v bolj normalnih časih – ko oziroma če sploh se ti vrnejo.
Ob prihodu na oder po novem zdaj tudi filharmoniki stojijo in sedejo šele, ko se zbere cel orkester. (Orkester RTV to možnost sicer prakticira že dolgo, vendar sedejo šele, ko na oder kot zadnji član orkestra pride koncertni mojster ali mojstrica in se prikloni občinstvu.) Tokratnega koncerta orkestraši niso odigrali v običajnih frakih, temveč v črnem, kar je bila dosihmal sicer praksa, uporabljena predvsem pri koncertih bolj lahkotne in/ali neabonmajske narave. Prvo slišano skladbo večera, Haydnovo pozno (sledili sta samo še dve) Simfonijo št. 102 v B-duru, Hob. I:102, je Steinaecker v skladu s svojo pogosto prakso dirigiral brez partiture. Glede na število skladb, ki jih je ta dirigent do sedaj dirigiral na pamet že samo z dotičnim orkestrom, je jasno, da gre za študioznega umetnika, ki skladbe rad temeljito absorbira in se jim posveča zelo intimno – in oboje je kajpada opazno in slišno tudi v njegovih interpretacijah in igranju orkestra.
Uvodni skupni nastavki pihal in trobil – od teh so bili na odru samo dve trobenti in dva rogova – niso bili preveč posrečeni, s spremembo tempa v vivace pa je dogajanje na odru – tudi skupna igra – lepo steklo. Kljub reducirani zasedbi orkestra in obenem ravno zaradi nje bi bilo mogoče in tudi treba igrati bolj komorno. Na fagotih smo videli dva sveža, mlada obraza, ki pa sta svoje delo opravila več kot korektno. Sklepni presto je gladko stekel in naposled tudi lepo uspel, toda podpisanemu je v najbolj prijetnem spominu ostal optimistični, spevni menuet tretjega stavka.
Koncert za klavir in orkester št. 2 z letnico nastanka 1931 madžarskega skladatelja Béle Bartóka je za solista izjemno težka preizkušnja. V skladateljevem opus jo preseže samo še prvi klavirski koncert, pri katerem so izjemno zahtevni tudi orkestrski parti; od tod tudi neslavni pripetljaj s premiere v New Yorku, kjer tedanji Newyorški filharmoniki spremljave niso bili sposobni odigrati. Gotovo je tudi to skladatelja vzpodbudilo, da je Drugi koncert pet let pozneje skomponiral tako, da bo »za orkester manj zahteven in prinesel več prijetnih tém«. Izvedba tega zahtevnega solističnega parta je tokrat pripadla srbskemu pianistu Aleksandru Madžarju, ki je s klavirjem vstopil že v predtaktu prvega stavka, kar je v koncertantni literaturi zelo redek pojav. Po silovitem prvem stavku, v katerem godala molčijo, agresivna kontrapunktičnost pa nikakor, je kontrast z drugim podobno nepričakovan in presenetljiv, kot tisti med Holstovima Marsom in Venero. Bartókovo »nočno glasbo« uvedejo skrivnostni akordi godal, solist pa si tu vendarle vsaj malo spočije prste. Kmalu sledi zelo zanimiva soigra solista in timpanov (vedno izvrstna Špela Cvikl), novo presenečenje pa prinese nenadni presto, zase nelagodno ujet v osrednji del sicer počasnega stavka. Tolkala imajo pomembno vlogo tudi v zadnjem stavku, ki se začne z grmenjem velikega bobna, to glasbilo pa je v nekaj taktih stavka tudi edino, ki spremlja solista. Vedno hitrejši part timpanov podkrepi agresivno prvo témo, potem pa stavek v slišanem v večini zrcali prvega. Nekoliko nepričakovan, a nič manj privlačen je zmagoslaven konec koncerta, med katerim je bil klavir sicer zaradi glasnosti orkestra večkrat preslabo slišen. Madžar, ki je po svojem nastopu pridal tudi dodatek, se je izkazal za zanesljivega in tehnično-intepretativno z izjemo nekaj bolj mehaničnih pasaž brez dvoma dovolj podkovanega glasbenika.
Druga Haydnova simfonija, ki smo jo slišali tega večera, je bila tudi skladateljeva zadnja – Simfonija št. 104 v D-duru, Hob. I:104, »Londonska«, ali kot je skladatelj sam zapisal na partituro, »dvanajsta, ki sem jo skomponiral v Angliji«. Simfonija seveda ni neposredno »o Londonu«, kot Vaughan Williamsova Druga, jo pa nedvomno lahko slišimo kot Haydnovo refleksijo na živahno (vele)mestno okolje. Pomembno vlogo, kot napovesta že njena prva dva takta, v simfoniji igra interval kvinte, ta pa v glasbi zaznamuje pozitivna občutja in lastnosti, kot je na primer zmagoslavje. No, takšnih občutkov pa gotovo nista imela dva godalca, ki sta ob začetku skladbe (po običajnem 20-minutnem premoru med prvim in drugim delom koncerta) zamujala na oder, kjer so ju že čakali vsi kolegi in dirigent (Steinaeckerja je o zapletu obvestil koncertni mojster Miran Kolbl). Takšnega zapleta in posledične mučne situacije osebno v 25 letih rednega spremljanja domače in tuje koncertne dejavnosti še nisem doživel, celo na koncertih ljubiteljskih orkestrov ne.
Kar je že bilo pri prvem in drugem Haydnu neoptimalno, lahko tokrat izvajalcem odpustimo zaradi toliko bolj prijetne zvočne slike, dosežene s postavitvijo godal, predvsem z delitvijo prvih in drugih violin levo in desno od dirigenta. Takšno postavitev je imel zaradi dodane transparentnosti in žlahtnosti godalnega zvoka rad na primer Carlos Kleiber, na pričujočem koncertu pa je do še posebej lepega izraza prišla drugem stavku. Prvi je monotematski (»druga« tema ni nič drugega, kot transponirana prva), melodija zadnjega pa zveni zelo očitno ljudsko in zelo očitno »ne-londonsko« – gre namreč za hrvaški ljudski napev “Oj, Jelena, Jelena, jabuka zelena”.
Z izjemo nekaj dirigentovih nekoliko bolj nenavadnih in nepričakovanih agogičnih odločitev je bilo tudi to simfonijo prijetno poslušati in naivno morda lahko upamo, da bi ta skladatelj lahko postal bolj reden gost abonmajskih koncertov (velja seveda tudi za RTV orkester). Odlično bi bilo na primer v navezi s Zborom SF v okviru vokalnega abonmaja prisluhniti kateri od Haydnovih maš, kot je manj znana, a zelo lepa Maša sv. Nikolaja (Hob. XXII:6), ki je v Sloveniji nismo imeli možnosti slišati že vse od leta 2009.
