Zver je še vedno živa

RIFFEATER: Teodore, The Canyon Observer, Britof; Orto Bar, Ljubljana, 22. oktober 2021

Vesela dihurčka, bolj znana kot Dirty Skunks, se v teh postkorona oziroma sploh ne toliko post-časih, saj nikoli ne veš, kaj bo čez teden dni, trudita za klubsko življenje v Orto klubu. Mogoče sta se s koncertnimi večeri, poimenovanimi Riffeater, zgledovala po knjigi Riff Eater: The Sonic Recipe of My Life, kjer je govora o humorju, neumnostih, delu, depresiji z veliko metala in rokenrola v stanovanju, posebno v kuhinji med pripravo dnevnega obroka. Poslušanje Britofa in »Opazovalcev kanjona« bi se razvilo v vse kaj drugega kot v normalno kuhanje in zaužitev skuhane hrane, benda bi s ponujenimi občutki prej razbila vse drage krožnike, z jedilnim priborom pa še koga zaklala vmes.

Orto bar se s svojo dvonadstropno mašinerijo trudi po najboljših močeh, vendar sem v petek zvečer pogrešal glasbeni DJ izbor med premori. Zelo je manjkal, da bi bilo druženje petkove prijetno nagnetene metalske družbe kvalitetnejše in boljše. In toliko v razmislek in za v prihodnje – aja! mogoče se zaradi socialne distance ne pleše. Ne vem, čudni časi so. Skratka, Orto bar je še edini normalen rokenrol/post/metal/pank/karkoli prostor v teh nenormalnih časih. Če obrnemo situacijo, smo zdaj mi tisti, ki smo postali normalni.

Teodore. Ves paket z dizajnom, glasbeno opremo, razlago imena benda na njihovi FB strani in navezave na new metal sceno so me pritegnile, da sem se na prizorišču pojavil pravočasno in prisluhnil zelo povprečnemu uvodnemu nastopu. V določenih trenutkih se mi je zdelo, da se bo glasba razvila v nekaj, kar bo pritegnilo, a se je vmes zgodila recitacija skozi vokalne efekte pevca, ki je bila predolga in ni imela ne repa ne glave. Upanje, da se bo na glasbenem potovanju skozi res dolgo puščavo nekaj zgodilo, se ni uresničilo, čeprav je bila želja, da se, ker puščava postane skozi kilometre dolgočasna. Preveč je bilo premora na že tako razvlečeni odisejadi. Vmes je udarila trema in nastop se je razblinil. Dodatno so me presenetili brezplačni CD-ji – fantje, cenite svojo glasbo, kakršnakoli že je.

Povod, da sem zopet želel videti The Canyon Observer, je bil nastop na MetalDays nekaj let nazaj, kjer so nastopili sredi popoldneva med dežjem pred okoli trideset duš na ogromnem travniku. Vmes se je še bolj ulilo, a sem užival, bend je izkoristili priložnost in odigral super nastop. Komad Come home and break my bones izraža vso veličino novih The Canyon Observer. Primerjave z bendi kot so ISIS, Explosions in the Sky in najbolj norimi noiserskimi predstavniki, npr. Einstürzende Neubauten, Merzbow, Maldoror in Metz, pač so, ker živimo v 21. stoletju in večina muzike je bila že narejena, vendar to so The Canyon Observer, ki so oblikovali svojo samostojno podobo. Tudi jazzovski pridih bobnarja je zapihal skozi tako gosto meglo, ki se je pojavila na začetku nastopa, da se ni nič videlo. Hkrati se je pevec umaknil v občinstvo in dal nek skrivnosten občutek opazovanju benda. Petje oziroma kričanje, ki super sovpada z glasbo, je bilo tako nasilno, da bi bilo odiranje zajca ali srne mala malica. Ko si že mislil, da je bilo konec vsega trpinčenja, ki je sicer prijalo, se je bend vrnil z raznoraznimi poslušljivimi doomerskimi in noiserskimi odštekanimi vložki in že smo bili zopet pri odiranju. Na koncu sem bil žalosten, a na vesel način: počutil sem se praznega. Nastop me je presenetil s polnostjo raznoraznih stilov. Kot da stojiš na robu, s katerega opazuješ globoki kanjon pod sabo, in veš, da te glasba benda varuje pred padcem. Bend ima zelo dober občutek za nastop. Vsi so pokazali močno pojavnost in prikaz glasbe v živo. Je tu in je nič, pomenljiva besedna zveza zadnjega albuma NØLL »Opazovalcev kanjona«. Nastop v živo prikaže NIČ. Razgradnja telesa je močna. Nekaj minut sem gledal v prazno. Celo dvorano je streslo.

Preživel sem in zver je še vedno živa, bi lahko napisal tudi za Britof. Podivjana stonerska rokenrol žival je opravila izpit z odliko tudi v drugo. Prvič so me presenetili z enostavno »butn me direkt v glavo z glasbo« na MetalWitch 13, tokrat so na drugačen način stresli prostor. Takšna muzika spada samo v klub, kjer se čuti vsa udarnost stonerske moči. Razgreli so občinstvo, ki se je najbrž še sestavljalo po »Opazovalcih«. Podobno je tu v prvem planu glasba in ne toliko pevec, ki se je trudil z največjim prefinjenim občutkom razbiti bobne, a to je dalo pridih njegovemu zverinskemu kruljenju. Vklopili so inštrumente in enostavno se je uživalo. Ni potrebe po filozofiranju. Če je to to, je to pač to. Po odiranju pri živem telesu je sledilo očiščenje v stonerskem žuru, ki sem ga doživel v treznem stanju. No, eno šilce, da ti požene kri po žilah in da mi je po Riffeaterju šumelo v ušesih. Prijetno.

Vesela Dihurčka in bendi, BRAVO! Rokenrol in njegovi odvodi še živijo.

Share