Za Faun Fables sem prvič slišala pred leti na klubskem nastopu v novogoriški Mostovni. Šlo je za enega tistih nastopov, ki se ti vtisnejo v spomin, kajti Dawn McCarthy je bila tako drugačna, tako pristno kantavtorska, žanrsko neujeta in vizualno zanimiva, da si je ni bilo težko zapomniti.
Njen zadnji album Light of a Vaster Dark, ki je izšel pri čikaški založbi Drag City, predstavlja vse tisto, na kar je v zametkih opozorila že pred leti, unikaten spoj notranje divje ritmičnosti, čiste telesnosti in poseben folkovsko naravnan stil, podkrepljen z izbrano liriko, ki navdihuje.
Faun Fables sta v bistvu Dawn McCarthy in kitarist ter multinstrumentalist Nils Frykdahl, sicer tudi njen življenski partner in oče njenih deklic. Album sta posnela skupaj z odličnimi glasbeniki, violinistko Meredith Yayanos, multiinstrumentalistko Kirano Peyton, basklarinetistom Corneliusom Bootsom in harmonikarjem Markom Stikmanom.
Light Of a Vaster Dark je šesti nosilec zvoka Faun Fables, ki skupino vedno bolj prepoznavno pelje v razvijanje povsem lastnega zvočnega sveta. Reference, ki jih takole na hitro potegneš iz rokava in ki so slišne na najnovejšem ploščku, so recimo divja, ritmična in zemeljska energija, kot smo jo spoznali pri Siouxie Sioux, vokal, ki se po moči in zvenu močno približa enemu najmočnejših ženskih glasov rocka sploh Grace Slick, sama konstrukcija albuma, preplet melodije, ritmov in neujemljivih vokalov ter dodajanje in uporaba starih glasbenih intrumentov močno spominja na plošče nepozabne Nico, na njen The Marble Index na primer. Glasbe torej, ki močno asocirajo neko občutenje, ki te popelje v nove horizonte ali pa te zaziblje, tu pa tam, za hip tudi na obrobje starega, prvobitnega glasbenega občutenja. Liriko pa Dawn subverzivno spaja s fluidnostjo improvizatorske energije ustnega pripovedništva, ki jo prepoznavno ločuje od podobnih, pogojno folkovskih glasbenikov današnjega trenutka, kot so Billy Prince, Devendra Banhart ali Joanna Newsom.
O vsem tem sva se z Dawn McCarthy pogovarjali prek elektronskega medija februarja letos.
Za začetek povsem enostavno, kateri so bili glavni motivi pri nastajanju albuma Light of a Vaster Dark? Kako so pesmi nastajale in kakšen je bil navdih za preplet lirike in melodije?
Izhajala sem iz povsem osebne perspektive, še posebej v zadnjih letih, ko sta v ospredju moji deklici, nekako povsem izven časa. Primarni instikt je bila vožnja z vlakom ob sončnem zahodu iz Severne Caroline do New Yorka pred približno šestnajstimi leti. In medtem ko sem opazovala, kako so pred očmi hiše postajale ogrodja dušne teme, sem napisala prvo pesem. In obšel me je znani občutek, da bom v pravem času našla znotraj sebe prost kotiček in se srečna prepustila naravi, tej ogromni kozmični juhi. V bistvu gre za drugo stran luči, hrupa in aktivnosti, album je pravzaprav meditacija na to temo. Ne zgolj v liriki, pač pa bolj … mogoče zvočno. Pesmi so namreč prihajale iz različnih časov, čeprav sem čutila, da sodijo in se ujemajo tudi v zadnje obdobje, v leta, ko sem izdala svoj zadnji album … v čas transformacije, v obdobje, ko sem iskala notranjo moč v čisto organskih naravnih jamah, v življenjskih procesih. Donosila sem, postala mama … Gre za globoke spremembe, ki imajo povsem organske teme; še posebej je zanimivo, kako vzpodbudno se stvari dogajajo v toploti in temi.
V začetku sem hotela posneti material, ki bi sodil k tistemu z EP-ja The Table Forgotten iz leta 2008. Malce smo pospešili vse skupaj, kajti na poti je bila že moja prvorojenka. Zanimivo, da se je podobno zgodilo tudi pri tem albumu. Tudi tokrat smo malce pohiteli, da bi končali snemanje pred rojstvom druge deklice. Čutila sem, da gre za zelo senzualen, misteriozen in zemeljski material; veliko je povsem ženskih stvari.
Album je izšel pri založbi Drag City, podobno kot tvoj predhodnji. Kako si zadovoljna s tvojim statusom pri založbi?
Gre za zelo prijazne in prizemljene ljudi; z ničimer ne pritiskajo name, čeprav sem bila nekaj zadnjih let upravičeno odsotna, toda zdajle skušam nadoknaditi zamujeno …
Način petja in tvoje vokalne akrobacije so z leti pridobile na izrazni moči. Zaupaj nam kakšne trike ali skrivne nasvete, kako obdržiš grlo v dobri formi?
Kar se vokala tiče, sem zelo lena, vse kar šteje, je zame srce. Verjamem, da se način življenja odraža in sliši v vokalu in več kot je petja, boljše je vse skupaj. Po drugi strani ne verjamem, da se mora glas posebej »vzdrževati«, ohranjati, kajti zvoki, ki jih sprejemam, se v veliki večini razlikujejo od zvokov, ki jih drugi dojemajo kot »dobre pojoče zvoke«. Včasih je moje grlo utrujeno od vseh pesmi … Pišem jih, ne da bi pomislila, kako težko bo mogoče to izvesti v živo, kako rangirati itn. Toda sem kantavtorica, pripovedovalka zgodb, medij, ki poje. In v bistvu sploh ni pomembno, ali zveni dobro ali ne, resnično, in prav to je zelo osvobajajoče.
Glasba na novem albumu je zelo močna in emotivno eruptivna, zato me zanima, kako jo na odru izvajaš v živo?
S pesmimi sem v posebnem, svojem lastnem elementu. Le v trenutkih, ko pesem potrebuje še druge instrumente, pa glasbenikov ni poleg, je to težko izvesti. Ponavadi takih pesmi ne vključujem v živi nastop.
Brala sem, da te je v zadnjem času navdihnila študija poljskega gledališkega režiserja Włodzimierza Stanievskega. Kakšen je pravzaprav tvoj pristop k telesu in glasbi istočasno (obenem)? Kako oblikuješ svoj nastop?
Pesmi na nek način obveščajo telo in glas, telo je lutka in ponavadi se prepustim, ne skušam prekiniti toka, čeprav mi to ne uspe vedno! Najboljše je vedno takrat, ko lahko poješ s celotnim telesom, ko lahko pri petju pesem potegneš iz pet navzgor.
V preteklosti sem večinoma nastopala v duetu, drugače tudi kot solistka, nekoliko manj v skupini ali sklopu večje skupine, ki sliši na ime Faun Fables. Nastopati sam je podobno, kot bi bil duhovnik, moraš biti zbran, vse skupaj je težka (telo)vadba. V začetku je strašno, toda sčasoma se navadiš, izostriš in postaneš močnejši. Nasprotno pa je nastopati z bendom podobno zabavi … Zelo podporno je slišati in občutiti ostale glasbenike, zelo zabavno je jahati na valovih njihovega igranja.
Spoznala sem te kot kantavtorico, si odlična kitaristka, pevka, igralka, sama aranžiraš tudi večino pesmi.Kako se počutiš v vseh teh različnih inkarnacijah te posebne glasbene umetnosti in vživiš vanje?
Kantavtorstvo, petje in nastopanje imam preprosto v genih. Igranje na kitaro je zame prevsem praktični del posla, ponavadi s kitaro spremljam pesem. Pri aranžiranju včasih cepetam na mestu in zelo rada imam pri sebi nekoga, ki poskrbi za ta del … Običajno je to Nils, je namreč odličen aranžer.
Glasbena kritika tvoj način petja rada primerja z velikimi imeni sodobne popularne glasbe, kot sta Sandy Danny ali Grace Slick. Te podobne opazke motijo in kakšen je tvoj komentar?
A je to res? Vau, zelo mi laska, res, ker imam ti pevki rada. Grace Slick je bila pravzaprav prva pevka, ki sem jo v mladosti slišala in zaradi katere sem hotela postati pevka. White Rabbit. …
Kdo so bile sicer tvoje mladostne vzornice? In kdo so bili glavni viri glasbenega navdiha iz preteklosti?
Všeč mi je bila Mary Poppins; in prav Bert je bil tista oseba, ki sem ji želela biti podobna. In seveda, menila sem, da so bile Ann Wilson, Janis Joplin in Grace Slick resnično vznemirljive. Navdiha iz preteklosti je preprosto preveč, da bi vse kar takole naštela. Bila sem malodane odvisna od neverjetne železnega sijaja Roberta Planta in bogate psihadelije Pink Floydov. Moji starši so na klavirju igrali Debussyja, Chopina in Bartóka; obdobje odraščanja mi je prineslo punk rock in new wave. Zgodnji U2 so bili eden mojih najljubših bendov v rosnih, rosnih letih. In nekaj zaslug za moje petje ima, to moram priznati, prav Bono Vox.
Kakšno je bilo tvoje otroštvo? In kakšne spomine ti naplavlja?
Predvsem veliko otrok v prijetni hiši, vsega skupaj sedem otrok z mamo in očetom. Veliko spominov me v odraščanju bolj veže na starejšo sestro kot na mamo, na primer. Šele ko sta se pri mojih desetih letih starša ločila, sem nekoliko bolj spoznala mamo. Imeli smo veliko mizo s klopjo, kjer smo vsi jedli kosila. Bila sem dobra pri tem, da sem zlezla pod mizo in se tako izmuznila ven. Moral si dobesedno zagrabiti hrano, preden je izginila z mize.
Spomini … sedeti na verandi v toplih mesecih, skupaj z brati in številnimi otroki iz soseščine, pohajkovati … poslušati Led Zeppeline, kotalkati po pločnikih soseščine in sosednjih ulicah.
Rada zastopam stališče, da se način tvojega mišljenja, obnašanja in toleriranja sveta čuti in sliši na albumu. Tvoje delo in lirika z zadnjega albuma bodo gotovo koga navdahnile, kaj meniš?
Upam, resnično upam, da je ta album za ljudi zelo prijeten. Gre za košče mojih najljubših zvokov, melodij, krajev in občutkov. Rada namreč dodam temu svetu lepoto na svoj najboljši način …
Na prejšnjih nosilcih zvoka smo slišali priredbe pesmi francoske avtorice Brigitte Fontaine (Eternal) in poljskega umetnika Zygmunta Koniezcnega? Kakšno je tvoje mnenje o priredbah na splošno in kako sama izbiraš svoje favorite?
Priredbe so odličen način, da v sebi odkriješ poti, ki jih tvoje lastno pisanje mogoče ne bi odkrilo ali te popeljalo tja. Za nekatere pesmi sem preprosto vedela, da jih hočem peti. Hotela sem se preizkusiti, hotela sem, da moj glas skoči v tisti svet. Presenetljivo je, kaj vse lahko najdeš, ko poješ priredbe.
Kaj te danes navdihuje? S kom vse si na isti frekvenci? Tudi album Light of a Vaster Dark deloma gradi na tvojem navdihu romanopisk tipa Willa Carter ali Laure Ingalls Wilder. Občutje iz njunih knjig My Antonia in The Long Winter deloma asociira občutje, ki ga v flashbackih ohranjaš tudi sama, na svoj način in s svojim pogledom na svet. Kaj še?
Katherine Robeiro, Popol Vuh, Melora Creager, Storywise, The Waltons. Še posebej zgodbe odraščanja v veliki družini in kasneje življenje samo na deželi. Tudi številne zgodbe o otrocih iz zavetišč, sirotišnic … Anne of Green Gables, The Secret Garden, Heidi.
Sama rada in veliko potuješ, kot potujoča kantavtorica si obredla dobršen del sveta v raznih gledaliških in glasbenih skupinah. Kakšne so tvoje izkušnje? Kako se počutiš med potovanji?
Naj naštejem samo nekaj: jodlanje v puščavi s člani the Bindlestiff Family Circusa; tekanje z ramo ob rami s tujci skozi poljske gozdove; pa kako smo se s skupino irskih pevcev in kantavtorjev nekoč izgubili; pa kako sem se nekoč v nekem nemškemu skvotu predstavila s petjem »na svoj način« v upanju, da bom lahko pred njimi tudi res nastopila; skratka, vse je povezano s petjem in nastopanjem, kjerkoli je to mogoče.
Rada potujem in srečujem nove ljudi, se pogovarjam z lokalci – lastniki trgovin, natakaricami … Rada poslušam njihove življenjske zgodbe.
Kako različne so lahko turneje po Evropi od tistih v Ameriki, Avstraliji ali Islandiji, na primer?
V Evropi in Avstraliji te obravnavajo kot nekaj posebnega, tudi če nisi zelo znan, poskrbljeno je za vsak detajl. Nasprotno pa moraš v Ameriki kar lepo poskrbeti sam zase, če le nisi že dovolj znan. Na Islandiji še nisem nastopila, bi se pa zelo rada vrnila. Tam sem samo snemala …
Sicer ne govoriš rada o svoji preteklosti pa vendar bi te vprašala, če obžaluješ kakšne svoje odločitve iz preteklosti.
Mogoče to, da sem pustila srednjo šolo … Samo zaradi radovednosti me zdajle zanima, kako drugače bi bile zadeve lahko videti danes. Nisem povsem prepričana, da bi resnično učinkovale boljše. Ko sem zapustila srednjo šolo, sem prekipevajoča in navdušena nad stvarmi vedno kopala v nekaj »zelo zanimivega«. Vse to me je oblikovalo in naredilo iz mene to, kar sem danes. Toda včasih imam glede tega tudi pomisleke, mislim si na primer, da zaradi tega, ker so me vrgli iz šole, ne morem raziskovati družbe kot celote ali njenih delov. Hvala bogu, da imam močne vizije in željo po lastnem svetu, saj bi se sicer lahko resnično izgubila v morju. Bila sem premlada, da bi vedela, da lahko zmešane moške prisiliš, da plačajo za svoje aktivnosti. To ti ne nazadnje lahko vcepi strah, da se kasneje v življenju ne znaš braniti.
Kako se počutiš kot ženska v tem, pretežno moško orientiranem svetu (v rokovskem poslu in tudi sicer)?
Pravzaprav se počutim zelo močna. Veliko močnih žensk je naokrog, tako da ne občutim neravnovesja, ki ga omenjaš ti in mnogi drugi. Vsekakor pa ne maram in ne odobravam nasilja, ki ga mnogi moški pridajajo svetu. In sranje je, da lahko ustvarijo tako grozovit prostor. V tej realnosti se kot ženska, že če se samo sprehodiš naokoli, lahko izgubiš, in to je resnično zastrašujoče. Želela bi si, da bi vse ženske imele v sebi neko super moč, ki bi jo rabile kot samoobrambo.
Kako si se spreminjala z leti, pri dvajsetih, tridesetih, in kako se je skladno s tem spreminjal tvoj pogled na svet v kaotičnem glasbenem poslu?
Moja glasbena kaiera je precej samonikla, ogromno sem vlekla iz korenin bluegrass glasbe, ob veliki Nilsovi pomoči in delu. Pravzaprav nimam veliko lastnih izkušenj znotraj industrije zabave, samo opazujem nekatere prijatelje, ki jim je uspel veliki met. Ne verjamem pa, da bi uživala v slavi, če bi pretežen del mojega življenja in časa diktirali drugi.
Kakšno mnenje imaš o glasbenem tisku, glasbeni kritiki in pisanju o popularni kulturi, še posebej o kritikah, ki se tičejo tvojega dela?
Ne berem več večine tiska, razen če delam intervju z nekom, s katerim uživam v pogovoru. Večino tiska se sploh ne splača več brati … na smešen način se ti zapisano zapiči v glavo. Vse te majhne fraze in zelo dolgo traja, da se jih rešiš! Večina kritikov so ljudje, ki zapisujejo svoja mnenja in se ob tem počutijo zelo pomembni.
V glasbi, ki jo ustvarjaš, zelo spretno subverzivno in obenem čustveno nabito vpletaš lastno preteklost. Tu bi izpostavila tvoj video za pesem A Table Forgotten, kjer na neki način dregneš v položaj žensk v naši družbi. Tvoj komentar?
Danes imamo na vseh področjih ogromno izbire; to je načeloma v redu in prav, toda istočasno mislim, da zaradi preobilice informacij lahko zgrešiš nekaj resnično dobrega, še posebej prekrasne »staromodne« zadeve, za katere je feminizem trdo garal, da bi jih pozabili. Čutim, da so danes končno nad gladino in da so dovolj močne, da obrnejo in stresejo svet … Ženske se morajo samo spomniti, da so tako močne. Eden izmed izzivov je že to, da smo po naravi vzgojiteljice, tako da imamo energijo in čas, ki pa jo lahko zbriše nekdo ali nekaj, ki ni vreden našega časa, in to samo zato, ker pazimo nanj, ga negujemo, skrbimo zanj.
Kako ti doživljaš postfeministični čas, ki ga živimo?
Prepričani moramo biti, da skupaj z vodo ne zavržemo tudi otroka. Ne smemo se sramovati tradicionalne ženske vloge, če gre za stvari, na katere naletimo instinktivno, in ne z močjo, naravno torej. In paziti moramo, da iz svojih življenj ne pogasimo vseh ženstvenih stvari v svojem kozmosu. To namreč ustvarja izgubo mnogih užitkov in izgubo esencialne alkimije v življenju slehernika.
Je torej prihodnost ženska?
Upam, da bo prihodnost v velikem ravnovesju moškega in ženskega. Prepričana sem, da je današnji svet veliko bolj moški, kot je bil v preteklosti. In potrebne bi bilo veliko ženske energije, ki bi vzdrževala to kolesje … Škoda, ker ni glasna, temveč pogosto nevidna.
Pesem Housekeeper je sprejeta kot banalna oda domačnosti; se strinjaš s to oznako in kako se sama spoprijemaš s tem?
Pravkar sem na lastni koži izkusila, da je gospodinjstvo zelo močna zadeva, pravzaprav orožje, ki pomaga vsem njenim članom, čeprav tega ne vidijo. Lahko vse skupaj pade v vodo in je obsesivno obsedeno. Toda na neki točki je postal nekaj, kar vedno bolj občudujem, pójem dobra gospodinja (in to, kar resnično pomeni).
Materinstvo je popolnoma nova izkušnja za glasbenice, ki se vsaka posebej in na svoj način s tem spopadajo. Kakšne so tvoje izkušnje in kaj vse se je spremenilo s prihodom tvojih dveh deklic?
Predvsem me veliko manj skrbi zase, nikoli nisem tako malo razmišljala o sebi in svojih potrebah. Vem, da je pomembno, da je naša ladja natovorjena in da se ne izgubi na morju …toda potrebe malčic pridejo vedno na prvo mesto. Zgodi se neverjeten, tektonski premik. In mati Narava že poskrbi, da se pazi na otroke.
Kot mlada mamica seveda razporejaš svoj čas popolnoma drugače; katere so tvoje današnje prioritete?
Skušam odkriti pravo ravnovesje med lastnimi potrebami in sanjami (ena izmed teh je bila tudi materinstvo), da se spomnim na lastno avtonomijo ter da ustvarim gospodinjstvo in življenje in zapuščino, ki bi bila čudovita in podporna zanju in njuno odraščanje.
Kako potekajo tvoji nastopi? Z malo pomočjo tvojega moža Nilsa, tudi glasbenika, je vse skupaj lažje, predpostavljam …
Čudovito je, da smo kot družina skupaj, da delamo in da smo vseeno skupaj. Ločeni smo samo kako urico ali dve, veliko manj kot na primer druge družine z malimi otroci. Nastopi nosijo s seboj povsem naraven dnevni ritem, in otroci ob tem ritmu rastejo in je vse skupaj zanje kar lahko. Sčasoma postaja vse lažje in lažje. Imeli smo nekaj čudovitih varušk, kar je vse skupaj še olajšalo. Želela bi si samo, da bi se nastopi začenjali bolj zgodaj, da ne bi bili tako pozni … kajti otroci se zbujajo zgodaj zjutraj in ne gledajo na to, kdaj si ti legel k počitku.
In za konec, kakšni so tvoji načrti, morebitne turneje tudi v Evropi mogoče poleti?
Lansko jesen smo album na veliko predstavili na turneji po Ameriki, tudi kakšno potovanje čez ocean bi bilo čudovito. Zaenkrat še nimamo agenta v Evropi, tako da igramo, če se to zgodi po posredovanju prijateljev od tu in tam … S punčkama še nisem potovala preko oceana, a mislim, da, kar se njiju tiče, ne bi bilo težav.
