Med pandemijo je bil tudi Steve Turner kot večina glasbenic in glasbenikov prisiljen odložiti kitaro. Sicer je ostal ustvarjalen in dejaven z bendom Mudhoney, ki je letos spomladi, ob petintrideseti obletnici delovanja, objavil enajsti album Plastic Eternity, je pa bil zaradi svetovne zdravstvene krize primoran odpovedati turneje in koncerte, med drugim tudi ljubljanskega, napovedanega za maj 2021 v Kinu Šiška. Ta »mrtvi« čas je Turner zapolnil z beleženjem spominov, ki jih je z glasbenim žurnalistom Ademom Tepedelenom iz Vancouverja uredil v nepretenciozen, iskren, odkrit in na trenutke iskriv življenjepis od malih nog pa vse do danes, od rojstva sredi šestdesetih let do 2022, do predvečera izida zadnjega dolgometražca Mudhoney.
Kronološko urejena pripoved je podnaslovljena »a messy trip through the Grunge explosion«. V njej je Turner s Tepedelenom fluidno zlil tri ravni pripovedi; življenje družine Turner, kariero druge družine Mudhoney, ki je leta 1988 s prvim singlom Touch Me I’m Sick prižgala vnetljivo zažigalno vrvico grungea, kitarske vihre s severozahoda ZDA na prelomu osemdesetih v devetdeseta leta, ki je tretji nosilni steber življenjske zgodbe. Brez ovinkarjenja in brez naglih preskokov potujemo skozi čas pred, med in po eksploziji grungea.
Skozi oči nadobudnega skaterja, ki je svet punka in hard corea odkrival v skate-fanzinih Skaterboarder in Trasher, se nam izriše predzgodba grungea in predzgodba Mudhoney, katerih nastavki izvirajo iz skupin Mr. Epp & The Calculactions, The Thrown Ups in Green River, ki so skozi osemdeseta leta tvorila jedro porajajoče se seattelske rockovske eksplozije. Slednji so bili svojevrstna prelomnica, na eni strani se je ob njihovem imenu prvič pojavil izraz grunge, s katerim je Bruce Pavitt z založbe Sub Pop opisal glasbeni izraz zasedbe, po drugi pa sta znotraj nje trčili dve rockovski estetiki, surov garažni rocko in glam rock, kar ni bilo usodno samo za konec zasedbe, ampak se je v nadaljevanju razpolovilo v Mudhoney in Mother Love Bone, na pogorišču katere so zrasli Pearl Jam. Preden se Turner spusti po grunge-rollercoasterju nas iz prve roke seznani, kako je v zdolgočasenem ter v sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih let izoliranem Seattleu zaživela močna glasbena scena; kako se je navdušil nad garažnim rockom in zakaj Mudhoney še zdaleč niso dosegli slovesa Nirvane ali Pearl Jam in tudi drugih zasedb, denimo Soundgarden ali Alice In Chains, četudi so Mudhoney med bratenjem z velikansko Reprise okušali kanec slave in nenazadnje živeli od glasbe. V družbi slavnih so vedno delovali kot autsajderji, bolj jih vleklo v garažo kot na stadion, kar je morebiti tudi poglavitni razlog, da so ohranili svoj prepoznaven zvok in ostali aktivni do današnjih dni, ko spet izdajajo za matično Sub Pop. Člani Mudhoney so si vedno dopuščali svobodo za stranske projekte, naj si bo glasbene, založniške ali poslovne. Tako nam Turner razgrne igranje v The Fall-Outs, v super (garažni) skupini The Monkeywrench in solo projekte in ne nazadnje poslanstvo založbe Super Electro. Ob naklonjenosti do bolj garažne produkcije in obrobnih rockovskih stvaritev Turner spregovori tudi temnih plateh rockerskega življenja, med drugim o zdravljenju frontmana Mudhoney Marka Arma od odvisnosti v zgodnjih devetdesetih letih. Tako kot bi lahko bila ta razvada usodna za sam bend, so bili Mudhoney na novi prelomnici v novem stoletju, ko je Mudhoney zapustil ustanovni član in basist Matt Lukin, ki ga je na srečo uspešno nadomestil v Seattle priseljeni prijatelj Guy Maddison iz avstralskih The Lubricated Goat. Ta je nedavno napovedal selitev z družino v domovino, kar postavlja Mudhoney pred novo prelomnico, vendar vedrina in izražena pripadnost družini Mudhoney, ki veje skozi Turnerjevo izpoved, vliva upanja, da bend še zdaleč ni rekel zadnje (in je mimogrede, ravnokar na ameriški turneji). Sproščen tok spominov prinese kopico utrinkov, anegdot in kuriozitet s turnej, zaodrja in koncertov s Sonic Youth, Nirvano, Pearl Jam in številnimi drugimi. Mimogrede opozori na zanimivo razliko med rivaloma Nirvano in Pearl Jam: če je prvo požrla glasbena industrija, so drugi ohranili svojo neodvisnost in nedotakljivost v svetu šov biznisa s skrbno izoblikovano skupnostjo prijateljev in sodelavcev okoli sebe. V lahkotno spisani pripovedi sledimo družbenim in kulturnim spremembam od osemdesetih let do danes, med ostalim tudi minljivosti kitarskega zvoka konec devetdesetih let, obenem imajo memoari izrazit samoterapevtski naboj, saj se skozi cel Mud Ride vleče Turnerjev občutek krivde, slabe vesti, da za čas življenja staršev ni izpolnil obljube diplomirati na fakulteti – šele po njuni izgubi je doumel oziroma se je sprijaznil, da je pravzaprav Mudhoney njegova diploma.
