Rolling Stones so po osemnajstih letih nakuhali nov album; pričakovanja so bila visoka, sploh zato, ker je njihov album bluesovskih priredb iz 2016 dobil visoke ocene in ker prejšnji avtorski studijski album ABiggerBang iz 2005 ni bil slab. V osemnajstih letih so Stonesi začeli čistiti svoj arhiv s številnimi zbirateljskimi izdajami, med poslušalce pa so poslali tudi peščico novih pesmi, ki pa niso obetale silnih premikov v njihovi ustvarjalnosti. A bili smo veseli, da od rokerskih predsokratikov dobimo vsaj nekaj. Ko so pred časom z Jimmyjem Fallonom v Londonu napovedali nov album, so objavili tudi prvi singl Angry. Začela se je vsesplošna evforija, čeprav je pesem obrtno precej klišejska. Tudi drugi singl Sweet Sounds Of Heaven z gostoma Lady Gaga in Steviejem Wonderjem ni prinesel kakšnih posebnih vsebinskih premikov. Ko se je v petek, 20. oktobra, pojavil album, se je izkazalo, da kljub njegovem dejanskem (glasbeno)zgodovinskem pomenu (na njem se poleg Lady Gaga in Stevieja Wondera pojavijo Paul McCartney, prvi basist Stonesov Bill Wyman in pokojni bobnar Charlie Watts) in energičnem igranju osemdesetletnikov vsebinsko dolgoročno najbrž ne bo kaj prida pomenil. Jagger se pri besedilih ni trudil, čeprav zna pisati tudi visokokakovostna dela; nekatera besedila so celo precej banalna, v povprečju pa prazna. Stonesi nimajo več česa prelomnega povedati, a to počnejo s pompom. Produkciji ni česa očitati, plošča je z gostovanji vred zvočno brezhibna. Narejena je za 21. stoletje z namenom, da Stonesi ostanejo relevantni – to jim je po splošnem kritiškem odzivu sodeč tudi uspelo. A pesmi, kot so Bite My Head Off, Dreamy Skies, Driving Me Too Hard ali Live By The Sword so v resnici daleč od najboljših dosežkov zasedbe. Skupaj z obema singloma gre za vsebinsko precej mlačno ploščo, ki po nekaj poslušanjih ostane prebavljiva zgolj, če smo veseli, da še igrajo in snemajo nove pesmi. Teh je na novejših seznamih za nastope malo, morda bodo zdaj le popestrili svoje izbore. A niti sir Paul in mojster Stevie ne moreta pomagati: zaključna pesem Rolling Stone Blues Muddyja Watersa ostaja najboljši dosežek plošče. Priredba starega bluesa, načrtno umazana, je tista, ki vsaj malce rešuje vtis. Avtorskih diamantov torej ni kaj dosti, upamo pa, da Stonesi kljub vsemu še niso rekli zadnje besede; letos mineva tudi 60 let od izida njihove prve male plošče, zato je razlogov za veselje v njihovem taboru najbrž kar precej.
