RAZŠIRAJM(O) OBZORJA. Zakaj tak naslov prvega prispevka? Ker sem ravno jaz »oče« te oddaje na Radiu Študent, ki sem jo zasnoval pred (kdo bi si mislil, da je že toliko) pol stoletja. Odgovor, zakaj je v času hitrih sprememb in nenehnih menjav, še vedno na rednem programu, se skriva v konceptu, na katerem je zgrajena. To je oddaja z drugim najdaljšim stažem predvajanja, ki je štartala takorekoč sočasno (en teden kasneje) kot Tolpa bumov, jeseni 1977. Pravzaprav sta se na nek način dopolnjevali; ker je Tolpa predstavljala novo produkcijo – »sveže žemljice«, je bilo nekje treba zagotoviti prostor tudi izvajalcem in/ali ploščam, ki niso sodili v to oddajo. Neznani izvajalci in spregledane plošče so tako dobile priložnost, da se jih nekje predstavi (širši – ali mlajši publiki). Raziskovanje in odkrivanje novih in drugačnih izvajalcev in muzike, ki se mi je zdela dobra in tega vredna, me je od nekdaj vznemirjalo ter spodbujalo mojo radoznalost in vedoželjnost, hkrati pa zadostilo želji, da kaj takega tudi delim še s kom, ki ga zanimajo jazz, blues ali kaj drugega.
Načeloma zelo nasprotujem vsakršnemu etiketiranju, ker je praviloma namenjeno predalčkanju in s tem zapiranju v neke okvire, ter je namenjeno trženjskim prijemom, da se kupca blaga usmeri k pravi polici v veleblagovnici. Čeprav je tudi muzika tržno blago, je sam ne želim obravnavati izven okvira umetniškega ustvarjanja. Tega pa po definiciji poganjajo povsem drugi motivi od tistih, ki so v funkciji kapitala, njegovega plemenitenja, ponudbe in povpraševanja ter predvsem prodaje, kar v končni posledici pripelje do komercializacije umetnosti. Na tem polju pa spodrsne tudi največjim umetnikom, ki se ujamejo na limanice popularnosti in všečnosti. Ko podrediš vsebino formi, prodaš dušo razumu ali hudiču (kapitalu), postaneš ujetnik mode, trendov, producentov.
Naslov oziroma poimenovanje ima lahko svoj smisel, pomen, ker opredeljuje vsebino neke knjige, radijske oddaje, revije. RAZŠIRJAMO OBZORJA zato ni neka puhlica, ki bi jo uporabil za naslov – oddaja pač mora imeti nek naslov. Pred pol stoletja ta besedna zveza tudi ni bila nekaj pogosto uporabljenega, čeprav jo danes tako radi uporabljajo vsi po vrsti za najrazličnejše stvari. Na nek način jo štejem za izvirno mojo. V entuziastičnih časih moje mladosti, ko nam življenja že od mladih nog naprej še niso krojile zakonitosti kapitala in razni egoistični vzgibi, seveda ni nikomur padlo na pamet, da bi poskrbel za t. i. copy right oziroma avtorsko zaščito svojega dela.
NOVA MUSKA je lahko marsikaj, odvisno od izhodiščne točke oziroma optike gledanja in razmišljanja. Lahko jo razumemo tudi v kontekstu razširjanja obzorij, ko se seznanimo z nečim, česar še nismo slišali – kar pa ni nujno novo v smislu, da je bilo ustvarjeno tukaj in zdaj. Je lahko nova muska za nas, ker za to še nismo vedeli, čeprav je že bila ustvarjena v preteklosti, a je šla iz takega ali drugačnega razloga mimo nas. Nova muska je zato lahko že stara muska, a tudi povsem sveža muska jutri ne bo več nova muska, temveč stara muska. Vsaka muska je bila nekoč nova muska in vsaka nova muska bo nekoč pretekla – stara muska. Ampak, nova ali stara, to so zgolj nepotrebne opisne etikete, ki jih lepimo na razdelke, kjer domuje glasba. In ta je, kot je dejal Duke Ellington, le »DOBRA ali SLABA«. Glasba je dobra, ali pa ni. In glasba je nekaj, česar nima smisla ne predalčkati, ne opisovati. Ennio Moriccone je dejal : »Glasbe ne moreš opisati, glasbo je treba slišati.« Nadalje: nekateri največji jazz glasbeniki so zavračali uporabo termina jazz, ker je omejujoč. Ne glede na to, da je jazz po definiciji najbolj odprta glasbena zvrst, ki ji je imanentna improvizacija in zato dovoljuje glasbeniku ustvarjalno svobodo in kreativnost v največji možni meri, predstavlja taka opredelitev svojsko utesnitev in omejitev. Zato – samo muska, kot glasba, ki potrebuje svoj medij, tudi tiskan kot revija ali v spletni izdaji kot je Nova Muska, v kateri bom, kot nekoč na Radiu Študent, spet razširjal obzorja. Mnogi izvajalci in/ali njihova dela bodo povsem novo odkritje tudi za koga, ki se smatra za dobrega poznavalca.
Sam se sistematično učim in spoznavam glasbo že dobrega pol stoletja, a vedno znova ugotavljam, da je še toliko nove vznemirljive muzike, ki je vredna moje pozornosti. Glasba je tudi odlično izhodišče za premišljevanje, zato se je bom lotil na tak način. Bralčev prispevek k bogatitvi njegovega znanja pa naj bo, da bo vložil nekaj časa in truda, da bo na računalniku pobrskal za dodatne informacije na spletnih straneh Wikipedie, Discogsa, All Music Guidea idr. ter poiskal zvočne in video posnetke na YouTubu in Spotifyju. Danes je vse to z malo truda zelo lahko dostopno, a pomembna je osnovna informacija, da veš, kaj in zakaj sploh iskati.
ORMOŽ – moj rojstni kraj je z jazzom in bluesom, čeprav je to povsem neznano in neupravičeno spregledana podrobnost, povezan mnogo bolj, kot bi lahko pričakovali. Sam ne sodim med tiste, ki menijo, da se je svet začel z njimi, ali med (t)iste, ki si domišljajo, da se bo z njimi svet tudi končal, kaj šele med tiste, ki bi druge zamolčali, da bi povzdigovali samega sebe. Iz Ormoža izvira kar pet avtorjev, ki so v Sloveniji pustili pomemben pečat na kulturni sferi s svojim delom na področju (tudi/ali predvsem) glasbe bodisi kot glasbeniki, publicisti ali raziskovalci in poznavalci glasbe. Vsak od njih je bil na svojem področju svojevrsten pionir, zato je vrstni red navedenih slučajen in mu ne kaže pripisovati nikakršnega drugega pomena kot to, da je z nekom pač treba začeti.
Prvi izpostavljeni posameznik je bil z našim mestom povezan le posredno in sicer preko prednika. Avtor prve slovenske knjige o jazzu je bil publicist Peter Amalietti, čigar oče, arhitekt in ilustrator Marjan Amalieti je bil rojen leta 1923 v Ormožu furlanskim staršem, ki so se k nam zatekli pred fašističnim terorjem. Amaliettijevi so živeli v Ormožu do druge svetovne vojne, nato jih je doletela usoda izgnanstva. Njegov sin Peter je bil rojen leta 1955 v Ljubljani. Zgodba o jazzu je izšla leta 1986 pri Državni založbi Slovenije in je delo, na katerega smo lahko upravičeno ponosni. Njegov avtor Peter Amalietti se je izkazal kot velik poznavalec jazza in erudit, ki nam je zapustil v svoji dediščini delo, ki se lahko primerja z najboljšimi s tega področja in do danes še ni preseženo.
Naš najboljši in mednarodno cenjeni jazzovski saksofonist Tone Janša je bil rojen 5. maja1943 v Ormožu, osem let pred mano. Tone živi danes v Kranju. O njem več na drugem mestu.
Moje ime in priimek Vladimir Trop je navedeno pod 670 avtorskimi prispevki o jazzu, bluesu in etno glasbi, ki sem jih od 1970 do 1991 ustvaril na Radiu Študent in Radiu Slovenija. Kot prvi v Sloveniji sem javnosti sistematično in obsežno z več ciklusi oddaj predstavil blues v vseh njegovih pojavnih oblikah in tako dal zagon k popularizaciji te muzike, ki sem jo še posebej predano raziskoval. Kot član glasbene in kulturne redakcije na Radiu Študent sem proučeval stične točke in sintezo med poezijo in glasbo in v treh letih ustvaril številne odmevne oddaje, ki so častile ti dve obliki umetniškega ustvarjanja. Kot velik ljubitelj jazza pa sem se posvetil predvsem raziskovanju vpliva drugih glasbenih kultur na jazz. S ponosom lahko rečem, da sem edini Ormožan, ki je kadarkoli delal na Radiu Študent, in tudi prvi Ormožan, ki je kot radijec imel samostojne oddaje na našem osrednjem radiu.
Do sem torej tako – publicist, glasbenik, radijec: prva knjiga o jazzu v Sloveniji, najboljši slovenski saksofonist ter prva sistematična predstavitev blues glasbe in vplivov drugih glasbenih kultur na jazz na slovenskih radijskih valovih.
V času mojega otroštva v Ormožu se je leta 1961 rodil in tam tudi do leta 1975 živel glasbenik, pozavnist in dolgoletni dirigent Big banda RTV Slovenija Lojze Kranjčan.
Marsikak glasbeni dogodek in glasbenik ter pesnik pa je ostal za vedno dokumentiran na fotografijah, saj je leta 1947 rojeni Tone Stojko prav tako naš rojak, ki je na bližnjem Humu preživel prvih deset let svojega življenja.
