Soočeni smo z realno možnostjo izbruha tretje svetovne vojne. Ob izpostavljanem sloganu »M.A.G.A.« v očeh marsikoga Amerika nikoli več ne bo velika, v mojih prav gotovo ne. Absurdno pri tem pa je, da je večina muzike, ki jo imam tako rad, povezana ravno z Združenimi državami Amerike in glasbeniki, ki so ustvarjali na njihovem ozemlju. A tej Ameriki kaže enkrat res dobro pogledati v drobovje in dokončno razjasniti, če drži, da je res dobra mati, ali pa zgolj kruta mačeha.
Mnogokrat sem se vprašal, kaj je narobe s temi (zlasti črnimi) ljudmi, da tako zaslepljeno pojejo hvalnice Ameriki, v kateri so se rodili v bedi, zaničevanju, izkoriščanju, ki jih ščuva drugega proti drugemu in jih pošilja umirat v vojne širom sveta. Znorim, ko slišim peti hvalnice »America, the beautiful«, ko zagledam na ovitku plošče jazzovskega glasbenika naslov »America« … Ta nepopisna indoktrinacija in pranje možganov množicam pa vendarle odražata tudi to, kar manjka nam. Slovenci ne izobesimo svoje zastave niti za državne praznike, tam pa vihra njihova »blagovna znamka« vsak dan, na vsakem koraku, ponosni so na svojo državo, njeno (pravzaprav zelo kratko) zgodovino, njihovo skrotovičeno »pravo« demokracijo, Belo hišo, še bolj belega predsednika, pa če je še tak bedak in rasist.
No, vsi niso navdušeni niti tam. In to povedo, jasno manifestirajo in tudi tvegajo svojo kariero in eksistenco v imenu višjih idealov od s strani politikov proklamiranih. Za svobodo in resnico! Iz spoštovanja do prednikov in odgovornosti do zanamcev.
ARCHIE SHEPP – Phat Jam In Milano
(Dawn Of Freedom – DOF 0901, Italy, posneto 2007, Archie star 70 let)
Plošča, ki jo je absolutno treba slišati, zaradi odličnega muziciranja, dobre zasedbe, silovitosti izraza, ostrine sporočila in brezkompromisnosti. Poslušati – naglas, večkrat, vedno znova in znova. Iz več razlogov, zlasti pa zaradi odgovorov na uvodna vprašanja. Vsaka generacija se odziva na svoj čas na svoj lasten, poseben, bolj ali manj izviren način. Raperji in hiphoperji s svojo neposrednostjo in silovitostjo slikajo ta čas, ga predstavijo in postavijo na ogled vrstnikom in nam, ki te novodobne načine glasbenega izražanja težje sprejemamo zaradi ujetosti v šablone in vzorce iz drugih – naših časov. A ti le niso bili tako zelo drugačni in tudi stične točke so, če le muskontarji niso preveč ukalupljeni. Archie zagotovo ni. In to je v svojem dolgem in plodnem življenju že neštetokrat dokazal. Tu se spomnim tudi na velikega mojstra bobnarja Max Roacha, ki je že v precejšnji starosti prav tako prisluhnil mulariji v parku, na rolkah, breakdancerjem in hitro so se našli v skupnih ritmih življenja. Toda Archie, ta bard avantgarde iz Coltraneovih časov, čarodej tenor in sopran saksa, poet in mislec, radikalni borec za človekove pravice, oddeklamira svojo črno izkušnjo znova in znova, navdihuje bolj mlade kot njegove sodobnike in ne pozna samocenzure. Ta plošča je bila posneta pred slabimi dvemi desetletji, a je – zlasti v komadih Ill business ter Revolution – aktualna, kot da bi jo ustvarili danes. Silovita kritika pogoltnega neoliberalizma, naftnih družb, Georgev Busheov in njihovih vojn, razgalja pokvarjenost sodobne družbe, razčlovečenje in odvisnosti ter nakazuje apokaliptične scenarije razpleta. Z revolucijo in revolucijami ima Archie dolgo zgodovino, ki jo skozi zgodbe Mame Rose vztrajno ponavlja, da ne pozabimo na čase suženjstva, bede, ko črni človek v tej tako opevani Ameriki ni imel saksofona ali bobna, le svoje telo, ki je revno in izstradano votlo donelo ritem zatiranih, ki so hrepeneli po svobodi in domovini ter se spominjali pradomovine, očetnjave »Mame Afrike«. Mama Afrika … tja se bova z Archiejem še vrnila, ko bo govora o koncu šestdesetih let in tistem času, ko si je Amerika prav tako v svojih norih vojnah skušala podrediti cel svet in pošiljala mladino umirat v Vietnam. Archie je spokal saksofon in – kot »Black Gipsy« – šel, kot mnogi drugi migranti v tistem času, v Francijo. Kaže, da bom v povezavi z imenom Amerika imel v bodoče rad le še gramofonske plošče z etiketo založbe s tem imenom, pri kateri so bile takrat izdane imenitne plošče ameriške jazzovske avantgarde v eksilu.
A z založbami so taki in drugačni križi in težave, tako kot tudi z glasbeniki in njihova razmerja so lahko zelo raznolika. Lahko predstavljajo varnost in zagotovljeno vsaj minimalno eksistenco, a v zameno muskontarjevo odgovornost in obveznosti do založbe in njenega tveganja z naložbo vanj. Lahko pa jih to omejuje, še posebej v ustvarjalnem smislu, če ekonomska pričakovanja kapitala temeljijo na upanju, da se bo glasbenik prilagodil in svojo muziko podredil prevladujočim trendom, ki izrazito koketirajo s komercialno godbo.
Archieju na starost res ni bilo več potrebno sklepati nikakršnih kompromisov z nikomer. Dokaz za to je tudi druga plošča, na katero bom opozoril tokrat. Leta 2003 jo je izdal kar v samozaložbi pod naslovom ARCHIE Shepp quartet with Dar Gnawa – Kindred Spirits, Vol. 1 (Archieball Records ARCH0501). Njegova navezanost na Afriko in njeno izročilo je že od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja vzpostavljena zlasti preko maroške etnije Gnawa glasbenikov iz Tangierja. Že neštetokrat sem poslušal to ploščo, a šele zdaj se mi je ob ponovnem poslušanju posvetilo nekaj drugega, in sicer, kaj je tisto, kar mi je vedno manjkalo pri muziki s severa afriškega kontinenta in pri muskontarjih iz držav tam čez mediteranski Gibraltar. To je bil Archie Shepp! In tako smo pri drugi izjemni plošči, ki sodi v sam vrh njegovega muziciranja – seveda po moji subjektivni oceni! (in vedno govorim samo o tem, kaj je všeč MENI, in obratno, vsi kritiki lahko povzdigujejo neko ploščo, če mi ne »sede«, je jaz pač ne bom). In to pri njegovih sedemdesetih letih, ko so drugi večinoma izgubili že ves žar, ko počasi izteka življenjski sok njihovega navdiha, ko nimajo več svežih idej, ko igrajo le še tisto, kar so od nekdaj, se je Archieju kot že parkrat prej, popolnoma strgalo. Na plošči igra kot mladec, ki ga razganja od energije, domislic, veselja do špilanja, ki surfa na valovih arabskih poliritmov. Oni so obogatili njega, on pa odpira nove možnosti njim! Namesto kakih afriških tradicionalnih pihal, vriska za Afričane nevsakdanji sopran saksofon. In to kako! Ko Afričani zarolajo svoj ritem, »pripleše« Archie in »zapoje« melodije radosti, veselja, skupaj z njimi pade v trans obrednega rituala pod milim nebom afriške noči ob žarečih baklah, ki razsvetljujejo pot v stoletne tradicije in povezanost s predniki podsaharske Afrike. Muzika se začne samo še »kotaliti« in dobiš občutek, da se ta kompozicija ne more nikoli več ustaviti. In res, včasih se glasba le še vali, kot kak vlak, ko štarta in dobi zagon, nakar le še topota in topota ter vozi v neskončno daljavo. In glasba je potovanje, in želim sedeti na tem vlaku, ki me naj zaziblje in vozi v neskončnost, v svet lepega. Ne rabimo nobene droge, alkohola, rabimo le musko, umetnost!
Volumna 2 (še) ni, a splača se poiskati prvega, ter kupiti obe danes tu izpostavljeni plošči, če vam bo muzika ugajala. Saj ne želimo govoriti o »tatovih in beračih«, kajne, kjer si lahko vse samo zastonj vzamemo, umetniku pa ne vržemo niti beliča v malho?
