Prvi koncert
Orkester Slovenske filharmonije v abonmaju FKK 4
Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 6. 3. 2025
Naključje je hotelo, da smo lahko v Ljubljani v le nekaj dneh prve polovice marca prisluhnili kar dvema koncertoma izključno Mozartove glasbe; prvega je v okviru abonmaja Filharmonični klasični koncerti priredil Orkester Slovenske filharmonije (SF). V Gallusovi dvorani so (vsaj na četrtkovem koncertu) samevali še številni sedeži, zgovorna pa je tudi naklada koncertnega lista. SF ga je natisnila v zgolj 1000 izvodih, kar sugerira, da je to največje število poslušalcev, ki so ga pričakovali na obeh koncertih. Glede na kapaciteto Gallusove dvorane, ki povsem napolnjena sprejme skoraj 1500 ljudi, to pomeni, da bi bila – ob vseh tisoč dejansko realiziranih obiskih – zasedenost dvorane le tretjinska, pa se še to ni zgodilo. Iskanje razlogov za takšno stanje daleč presega okvirje tega zapisa, gotovo pa takšna situacija ni pozitivna, kaj šele vredna zadovoljstva.
Koncert, na katerem je mesto koncertne mojstrice ponovno pripadlo Moniki Ivančev, se je začel s priljubljeno Uverturo k operi Čarobna piščal, KV 620. Pravzaprav je še pred prvim taktom glasbe gostujoči madžarski dirigent Gábor Takács-Nagy nagovoril občinstvo, a je bil zaradi izključenega mikrofona (razen za zadnjih nekaj besed) v veliki večini žal nerazumljiv. Izvedba uverture, ki je sledila, je zvenela prijetno in v skladu z Mozartov(sk)im duhom ter kvalitetami. Takács-Nágy je z delikatnim in študioznim pristopom ujel bit te operne »miniature«, ki jo tako pogosto izvajajo ločeno. Uvertura je zato zasijala s hvalevredno uravnoteženostjo med živahnostjo in eleganco ter prikladno poudarjenimi kontrasti med dramatičnimi in liričnimi pasažami.
Za izvedbo Koncerta za klavir in orkester št. 17 v G-duru, KV 453, je za veliki Steinway sedel »nagrajeni pianist z bogato mednarodno koncertno kariero« Jean-Efflam Bavouzet. Slišali smo nov dirigentov nagovor, v katerem je predvsem pojasnil zelo izstopajočo vlogo pihal v pričujoči koncertantni skladbi; pihalce je Takács-Nágy posledično posedel v prvo vrsto orkestra – tik predse, tja, kjer bi sicer sedela koncertna mojstrica (na njenem mestu smo poslušali flavtista Mateja Grahka) ter v preostanek prve vrste godal, ki je tako postala druga. Bavouzet je nastopil čisto, transparentno, artikulirano in elegantno – skratka tako, kot si lahko pri izvedbi Mozartovih klavirskih del samo želimo, posledično smo lahko v poslušanju resnično uživali. Kvintet pihal je zavoljo dirigentove prej omenjene odločitve res prišel bolj(e) in drugače do izraza; posledično je prišlo tudi do – kot se je izkazalo, dobrodošle – spremembe zvočne podobe orkestra. Odločitev je bila očitno prava, sam Takács-Nágy jo je utemeljil z »because there’s no rules«.
In za konec koncerta še Simfonija št. 36 v C-duru, KV 425, »Linška« – lepa potrditev dejstva, da lahko največji biseri umetnosti včasih nastanejo ravno pod časovnim pritistkom. Mozart je moral namreč skladbo začeti in končati v manj kot tednu dni, o čemer je v še tretjem nagovoru publike spregovoril tudi dirigent in tako razkril zgodbo o ozadju oziroma nastanku simfonije. Gotovo je, da bi bilo delo brez faktorja pomanjkanja časa za kompozicijo povsem drugačno in zelo verjetno brez »linškega« nadimka. Tudi to, tretjo mojstrovo skladbo večera je dirigent z orkestrom pripravil in predstavil uspešno in ustrezno. Nobenega dvoma ni, da je Mozart naših filharmonikov pod njegovim vodstvom zvenel drugače – bolj plemenito. Morda je bil tudi sam zaslužen za to, da smo v zasedbi lahko poslušali dve naravni trobenti, ki sta skupaj s Schnellarjevima timpanoma poskrbeli za bolj aventičen zvok, govoto pa je sam odklonil dirigentski podij – nemara ravno zato, da bi bil glasbenikom tako in drugače bližji/bliže in manj »vzvišen«. Primus inter pares!
*****
Drugi koncert
Simfonični orkester RTV Slovenija na Mozartini 3
Kozinova dvorana Slovenske filharmonije v Ljubljani, 9. 3. 2025
V nasprotju s koncertom SF je bila tudi tokratna Mozartina, kot smo že vajeni, odlično obiskana in dvorana dodobra napolnjena. Čeprav Mozartine Simfoničnega orkestra RTV Slovenija (SO RTV) nosijo njegovo ime, seveda v namen nedvoumnosti programske in tematske usmerjenosti, pa so koncerti izključno Mozartove glasbe v sklopu tega cikla redkost. Tokratni je to vendarle obljubljal in za uvodni Divertimento v D-duru, KV 136, je na oder Kozinove dvorane sedla zgolj godalna zasedba. Tristavčna skladba je stekla lepo, tekoče in homogeno, pogrešal pa sem za odtenek več preciznosti in bolj »mozartovskih« dinamičnih razlik (tega manka na koncertu SF denimo ni bilo). Izvedba je sicer po doživetem srednjem stavku svojo »divertimentozno« nalogo še najuspešneje opravila s hitrim sklepnim stavkom, čeprav z nekaj tehnično bolj robato izpeljanimi trenutki.
Jerica Kozole, sicer koncertna mojstrica SO RTV, ki je s svojega stola vodila tudi tokratni koncert brez »uradnega« dirigenta, je kot solistka nastopila s Koncertom za violino in orkester št. 2 v D-duru, KV 211. Odlična violinistka je igrala z žlahtnim, ravno prav galantnim tonom, ki se je povsem prilegel Mozartovi mladostni glasbi – vsaj pričujoči skladbi. Tu so se pridružili še dva rogova in dve oboi. Tudi v violinskem koncertu pa bi si, še posebej v počasnem stavku, želel nekaj več fraziranja orkestra; do neke mere bi to pripombo pripisal odsotnosti dirigentske taktirke. Ob nalezljivi izvedbi sklepnega Rondoja (Allegra) sem si Jerico Kozole zaželel slišati še v katerem Mozartovem koncertu za violino; vsekakor upam, da se mi želja v doglednem času tudi uresniči.
Tretjo letošnjo Mozartino je sklenila Simfonija št. 29 v A-duru, KV 201, katere prvi stavek že v prvih taktih predstavi eno bolj znanih Mozartovih simfoničnih tém. Po prvi polovici in premoru koncerta je bil nastopajoči ansambel zdaj že lepo uigran, kar je bilo slišno pri bolj spontanem, neoviranem bogastvu tutti zvoka in njegovi suverenosti – res pa je tudi, da simfonija pač že inherentno terja drugačen izvedbeno-interpretativen pristop kot minula divertimento in solistični koncert. Vstop oboe na koncu drugega stavka je bil nenavadno glasen, vehemenca zadnjega stavka pa uspešno predstavljena in odigrana.
Sklenemo lahko z ugotovitvijo, da so Mozartine (tudi pri prejšnji je bilo tako) vselej razveseljujoča koncertna doživetja, ki se z ležernostjo nedeljskih dopoldnevov sklenejo v edinstvene in nadvse prijetne glasbene dogodke. Zato jih z veseljem jih pričakujemo tudi v prihodnjih koncertnih sezonah.
