Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 9. marec 2025
Predzadnji koncert Zlatega abonmaja v sezoni 2024/25 je zaznamoval obisk Nemškega simfoničnega orkestra iz Berlina (Deutsches Symphonie-Orchester Berlin); tako smo imeli v Ljubljani zadnja leta ob Berlinskih filharmonikih in simfonikih priložnost že poslušati več zanimivih in kakovostnih berlinskih simfoničnih orkestrov. Zlati abonma še vedno velja za nekakšen statusni simbol, zato smo lahko na koncertih priča mešanici znanih obrazov, vonjav dragih parfumov, prestižnih znamk oblačil in podobno, povsem drugo vprašanje pa je, koliko lastniki vsega naštetega zares investirajo v ponotranjenje in percepcijo odigranega/slišanega. No, to seveda ni predmet pričujočega zapisa, je pa vsekakor misel, ki se je podpisanemu med obiski “zlatih” koncertov utrnila že večkrat.
Uvodna skladb(ic)a, “mini simfonična pesnitev” Nekega pomladnega jutra francoske skladateljice Lili Bolulanger, katere dela imamo na odru Gallusove dvorane le redko priložnost slišati, je že razkrila in demonstrirala visoko stopnjo kulture zvoka, medsebojnega poslušanja in prilagodljivosti nemškega orkestra. Preciznosti in pozornosti tu res ni manjkalo, tudi po zaslugi dirigenta Davida Robertsona, ki se kot “skladatelj, mislec in ameriški glasbeni vizionar” (tako koncertni list) gotovo dobro zaveda, da prva skladba pač zapusti prvi vtis – in tega je pozneje, ravno tako kot v medčloveških odnosih, težko popraviti.
Sledila je za marsikoga osrednja, gotovo pa najbolj zvezdniška točka večera: solistični nastop slavnega Gila Shahama, ki je po konsenzu svetovne glasbene (tako strokovne kot laične) javnosti brez dvoma en največjih violinskih virtuozov našega časa. Morda je bil kdo kar malo razočaran, da je na odru Gallusove dvorane nastopil ravno z enim bolj “šlagerskih” violinskih koncertov – Koncertu za violino in orkester v D-duru, op. 35, avstrijsko-ameriškega glasbenega wunderkinda Ericha Wolfganga Korngolda, ki je pozneje oziroma v času svoje kariere podobno kot sodobnik Max Steiner zaslovel (zasluženo!) s partiturami filmske glasbe za številne še črno-bele celuloidne mojstrovine, kot na primer Prigode Robina Hooda (1938) in Morski kragulj (1940), ne pozabimo pa tudi, da je prispeval aranžmaje in izvirne kompozicije za Magični ogenj, filmsko biografijo Richarda Wagnerja. Violinski koncert je tako napisal šele v zadnjem desetletju življenja, vanj pa vključil tudi lastne téme iz petih filmov (od tod občasen nadimek “hollywoodskega koncerta”). Gre za enega redkih koncertov, pri katerih solist vstopi skupaj z orkestrom, torej takoj v prvem taktu skladbe. Shaham, ki sem ga nazadnje poslušal v New Yorku pred skoraj 15 leti, ostaja izjemen mojster violinskega loka. Plemenitejši in polnejši ton violine tudi v najvišjih legah si je težko predstavljati in še težje želeti. Korngoldov koncert s sicer zelo zahtevnim solističnim partom je odigral brezhibno, zanimivo pa večino časa obrnjen proti dirigentu in ne v avditorij. Zdelo se je celo, da želi biti Robertsonu med igranjem fizično čim bližje. Na njegovo izvajanje to seveda nikakor ni vplivalo; takšnega violinista v Ljubljani nismo slišali že zelo dolgo, saj je na trenutke z umetniško-interpretativnim vtisom prekosil tudi ravno tako izvrstnega Daishina Kashimota, sicer koncertnega mojstra Berlinskih filharmonikov, ki smo ga lahko v abonmaju Slovenske filharmonije poslušali februarja. Shaham je ekstatično aplavdirajoči dvorani naklonil dva dodatka: “koronavirusni” Isolation Rag in naposled še enega od Bachovih Rondojev.
Drugi del koncerta je zaznamovala izvedba še ene skladbe z opusno številko 35: znamenite Šeherezade, simfonične suite, op. 35. Avtor te zelo priljubljene štiristavčne simfonične mojstrovine, Nikolaj Rimski-Korsakov, je bil v 19. stoletju zagotovo največji mojster orkestracije, ostaja pa tudi en največjih orkestracijskih genijev nasploh. Ravno Šeherezada to dejstvo potrjuje najbolj slikovito – iz takta v takt, iz minute v minuto in iz stavka v stavek lahko “z ušesi kar vidimo” pozibavanje Sinbadove ladje prek morskih valov, zloveščo krutost sultana Šahriarja, idilično ljubezen med mladima princeso in princem ter naposled slavje v Bagdadu in mogočni udarec na gong, s katerim v brodolomu dramatično potone Sinbadova ladja. Vse omenjeno je večinoma zapisano tudi v naslove omenjenih štirih stavkov, ki so se ohranili, četudi skladatelj tega ni želel – tematika in njena orkestrska izvedba sta enostavno preveč slikoviti, da bi se ne ohranili.
In kako je Šeherezada zazvenela iz glasbil berlinskega orkestra? Povsem prvi trobilni akord ni bil povsem skupaj, cel prvi stavek pa je bil, čeprav impresiven, dinamično precej obremenjen; niti kančka škode ne bi bilo storjene, če bi dirigent glasbenikom zapovedal igranje od predpisane dinamike v partih reducirano vsaj za eno dinamično stopnjo (torej denimo forte namesto fortissimo). Nasprotno je bila v drugem stavku godalna pizzicato spremljava pihalnih solov (klarinet in fagot) dejansko pretiha. Četrtemu stavku je kljub vsemu trudu izvajalcev nekaj zmanjkalo, dirigentsko-tolkalska naveza je padla tudi na izpitu izpostavitve omenjenega udarca na gong (ki mu je skladatelj spretno, če že ne kar malo pretkano predpisal zgolj dinamiko enojnega forte); bil je namreč neslišen – pa tako pomemben je in edina nota, ki jo mora gong odigrati v vseh 45 minutah, kolikor traja povprečna izvedba skladbe!
In na koncu, a nikakor najmanj pomembno, še pritožba: resnično ne razumem, zakaj je v koncertni list (očitno?) tako težko zapisati ime koncertne mojstrice ali mojstra; sploh ko je na sporedu Šeherezada, v kateri ima prva violina orkestra tako pomembno – solistično vlogo. Kdor si je tega podatka želel, je moral tako sam ugotoviti, da smo poslušali v Rusiji rojeno Marino Grauman, prvo koncertno mojstrico pričujočega orkestra, ki je bila sicer pred leti tudi štipendistka Karajanove akademije Berlinskih filharmonikov. V Ljubljani je igrala pohvalno, lirično, ekspresivno; semtertja bi si lahko “upala več”.
