S Kavasutro na turneji 1 / 2
Eno sončno sredo zjutraj sredi februarja, ravno po sneženem ponedeljku, se sredi Ljubljane ustavi VW Transporter s štirimi liki ter kupom opreme in prtljage zadaj. Naredijo prostor za volanom in »vozi, Miško!« na jug, na turnejico. Plan je enostaven: štiri dni, štiri mesta, štirje koncerti, dva tisoč kilometrov; Jagodina, Kruševac, Beograd in Budimpešta – saj vem, da Budimpešta ni na jugu, je pa za potem, za na poti nazaj. Na Petrolu pri Trebnjem pade obvezen kapučino. O snegu skorajda ni več ne duha ne sluha, zato pa prva panika na poti: išče se telefon! Uf, pri paninih je. Pol ure pred hrvaško-srbsko mejo panika številka dve: išče se denarnica z osebno. Objavimo stavo na socialnih omrežjih in naši sledilci s 60% proti 40% pravilno napovejo bližnjo prihodnost – našli smo jo.
Na meji carinikov nikjer. Hrvaško policistko prijazno povprašamo, kje potrdimo ATA karnet. Pokaže čez mejo proti srbski strani: “To će oni…” Dobro in se premaknemo. Srbski policist je bolj radoveden: “Koji band? Imate gitaristu? Imaš trzalicu banda?” Car! “Uf, nemam.” Zadovoljiti se je moral z nalepko benda. Zato pa carinik žal ni tako razumevajoč in nas za odprtje ATA karneta vrne nazaj na hrvaško carino, kjer nam razložijo, da se je pred kratkim spremenil zakon in da bi ATA karnet morali odpreti že v Sloveniji. Vseeno prijazno pomagajo in v drugem poskusu uspešno zapustimo EU.
1. koncert: KC Svitac, Jagodina; sreda, 19. februar 2025
Klub v ozki enosmerni ulici, praktično v centru mesta, nedaleč stran od mestnega parka, glavne cerkve in pijace, t. j. tržnice in bolšjega trga v enem. Nizke stavbe se držijo druga druge. Iz izložbenih oken nas pozdravlja Ronaldinho, s fasad štirje C-ji. Bela vrata s kresničkom na šipi in napisom v cirilici “SVITAC”, ko jo razvozlamo, vemo, da smo na prvem cilju.
Odpre nam Čedo. Skozi dolg hodnik, ki služi kot galerija, v kateri trenutno razstavlja lokalna slikarka, mimo šanka in stopnišča na mansardo, kjer se bohoti čudovit backstage, pridemo do največjega prostora, kjer sta dva odra, en nasproti drugega, en koncertni, drugi verjetno za stand-up nastope. Koncertnega zadaj na steni krasi osvetljen Svitac, t. j. Kresniček, ki smo ga spoznali že na vhodu. Stene vseh prostorov kluba lično krasijo plakati tamkajšnjih dogodkov s prepoznavno grafiko. Očitno nekdo lepo skrbi za ta še kako pomemben aspekt koncertov. Koikoi, Vizelj, Svemirko, Artan Lili, med njimi tudi plakat našega gostitelja Veljka Gligorijevića s spremljevalno skupino Brat Moi.
Čedo pove, da je tonski mojster, in nam predstavi še šankista Kočo ter Peća, ki bo na vratih. Spoznamo Pećevega psa Žileta, ki se s še dvema prosto preganja po klubu. Takoj nas vzame za svoje in to izkaže s pasjim podpisom na naš nahrbtnik. Glavna pa je mačka, ki se v klubu Svitac ne more imenovati drugače kot Svetlana ali ljubkovalno Ceca.
Vse obstane, ko se s treskom odprejo vrata in vstopi »ljudina od čoveka«. “Gde su nam gosti iz Slovenije? Ja sam Veljko,« se predstavi z nasmehom skozi gosto brado. Šal okrog vratu, lasje so mu pobegnili nekam nazaj v daljši čop. Ko vidi mojo RŠ broško, mimogrede navrže, če smo vedeli, da je Biljana Žikić iz Jagodine (na Radio Študent vodi oddajo Kontrola leta, doktorica medijskih študij iz Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš, op. a.). Izvemo, da je bil Svitac prej le malo naprej po ulici v drugi hiši, ki so jo zrušili. Po letu in pol mirovanja so dobili prostor tu, kjer so zdaj. Je edini klub v mestu z alternativno ponudbo. Sem hodi nekje trideset ljudi. In kot pravi Veljko, se vsi poznajo “na objem”. Zanimiv lik, ugotovimo družno, “svetski čovek” v dobrem pomenu besede. “Beograd je, kar se umetnosti tiče, mrtvo mesto. Isto Pariz, tam sem živel dve leti. Edini živi metropoli v Evropi danes sta Berlin in Barcelona. Mogoče še Skopje. Tam brbota alternativa,” nam razloži. Bendov v Jagodini pa ni, no Lea, ki je bila med publiko zvečer, s prijateljico sestavlja ravnokar enega.
Pri Koči se pozanimam, kakšne so cene mercha pri njih, medtem se koncert že začenja. Zadnja plošča, tanov iz Afrike in tanov pank rock, Branko s počepi razgreje ravno nekje napovedanih trideset obiskovalcev. Zadnjo pesem “nategnili so me policaji” Timi z drobcem bele laži napove kot njihovo prvo kdajkoli odigrano, ampak “sliši se pa dobro, a ne,” zaključi. Fantje so na prvem koncertu nekako neodločno vijugali med napovedovanjem v slovenščini in srbščini, nič zato, tura se je šele začela, mogoče skrbi le dejstvo, da se končuje na Madžarskem. Za bis še globalno segrejo Jagodino – letina jagod bo letos najbrž obilna.
Po koncertu se mimo prismeje Veljko: “Retko me bend koji ne znam iznenadi. Vi ste jedanaesti po redu kojem je to uspelo.” Pogleda Robija z rajfom v laseh in v smehu izstreli: “Boris Leiner.” Bobnar Azre, pojasni za tiste, ki nismo takoj poštekali še ene njegove fore. Pokaže neko fotografijo z interneta, mi pa v smeh. Isti Robi, samo štirideset let starejši. Po krajšem afterju, ko v klub upade še skupinica lokalnih glasbenikov, ki zdaj vsi živijo drugje, in se opravičijo, da so zaradi rojstnodnevne zabave zamudili koncert, nas Veljko odpelje v hotel na začetku ulice.
Naslednje jutro se dobimo v klubu. Naložimo opremo. Žejnemu kombiju dolijemo slab liter motornega olja, dan poprej nam je namreč v zadnjem delu poti, po sedemsto kilometrih avtoceste, mežikal z eno lučko. Svoje nezadovoljstvo je pokazal še tako, da nekaj časa ni vžgal, a se je na našo srečo le omehčal, ok, ogrel.
Sledi turistični ogled mesta z Veljkom in Čedom. Najprej vzpon na Vidikovac, na Budžino brdo, za lep razgled na mesto z okoli 35 tisoč prebivalci. S prstom pokažeta glavno cerkev, ki s svojimi rumenimi zidovi lepo izstopa, klub je kot že rečeno tam blizu. Tik pod Vidikovcem je v zadnjih letih zrasla poslovna četrt z nakupovalnimi centri, cerkev drugemu “bogu”, to je denarju, pove Veljko. Nato se spustimo do pijace. Čas je za zgodnje kosilo, burek. “Ko boste tega jedli, ga v Ljubljani nekaj časa ne boste hoteli. Ne mi potem reči, da vam nisem rekel,” nas opozori Timi. Veljko nas predstavi lastniku in takoj dobimo čez pult: “Za tvoje uvažene goste iz Slovenije, kuča časti.” Res nisem nek svetovni ali vsaj balkanski popotnik, ampak takšnega bureka še nisem jedel. Kar topi se v ustih, brbončice kot ledene kocke v reklami za Coca Colo, nevroni pa iščejo povezave za vso tisto množico okusov. Sicer se šef malce nakremži, ko edini naročim sirnega, nato pa, kot bi rekel Mlakar “kr tako počrez”, prinese mojim mesojedim prijateljem še pladenj “specialitetu kuće, burek sa topljenim sirom i suvim mesom.” Na koncu le še pobere skorajda čiste pladnje in odnese s sabo petkrat “Hvala!”
Po hrani se prileže kava in seveda čik. Do mestne kavarne ni daleč. Sedemo, prižgemo in obdelamo protikadilski zakon in njegov neslavni propad v Srbiji pred leti. Naša gostitelja menita, da je število kadilcev v zadnjem času padlo, in če bi še enkrat poskusili, bi zakon znal celo iti skozi. A imajo odločevalci žal, ali bolje rečeno na srečo ljudi, zdaj druge skrbi (o tem bomo več izvedeli, ko se za intermezzo na poti v Kruševac ustavimo v Kragujevcu, kjer tamkajšnji Studentski kulturni centar, krajše SKC, vodita naši prijateljici Ivana in Aleks). Poslovimo se od Veljka in Čeda: “Velika hvala! Bila je mnogo lepa energija sa vama. Nadam se da se vidimo opet. Sretan vam put, gde god išli!” Kombi vžge iz prve in nazaj na avtocesto do Kragujevca.
V SKC nas sprejme Aleks. Ni se še spočila od MENT-a teden prej v Ljubljani, pravi in pokaže na telefonu svojo pot domov. Videti je vsaj trikrat več kilometrov kot bi bila najkrajša pot. Pridruži se nam še direktorica Ivana in družno se odločimo, da bomo kar zunaj na dvorišču za centrom. Sonce nas prijetno greje, ko postrežeta kavo, čaj in pelinkovec. Povesta, da so bili študenti prejšnji teden tu. Peš so prišli iz Beograda. Ljudje se prebujajo, saj dobivajo zdaj še drugo sliko tistega, kar jim že leta, če ne desetletja, vse od Miloševića naprej, slika TV. Imajo upanje, da se bo zdaj pa res nekaj spremenilo na bolje. Ne reče se zaman, da človek brez zraka lahko živi nekaj minut, brez upanja pa niti toliko ne. Skorajda se opravičujeta, da nam na tej turi nista mogli ponuditi koncerta pri njih. Aleks razloži: “Mi smo Študentski kulturni center. In odločili smo se, da v podporo študentskim protestom v tem času ne bomo delali koncertov. Izvajamo razno razne delavnice za samopomoč, koncertov pa ta čas ne.” Seveda razumemo, pa kdaj drugič, in se poslovimo v njihovem zastekljenem prizidku, kjer se sicer vrstijo koncerti.
Nazaj v kombi in na pot. Po poti pa ustvarjalno možganske nevihte; kaj je bilo sinoči na koncertu, kaj bi lahko odigrali drugače, kje kdo popusti, nekdo drug pa potegne, in še klepanje rim. Tiho držim volan in vlečem na ušesa, kaj se dogaja pod kuštrami Ajku, Timiju Antonu in Robiju. “Aha” moment je bil neizogiben, ko sem za nazaj razmišljal o njihovih besedilih.
2. koncert: AKC Gnezdo, Kruševac; četrtek, 20. februar 2025
Ob prihodu v Kruševac nam prvo padejo v oči ogromni reflektorji nogometnega stadiona lokalnega kluba Napredak, v glavi pa seveda takoj logično nadaljevanje »Budućnost, Radnički, Rabotnički« – ah, Žoambo Žoet Workestrao!, katerega leta že?, 1994? Še par ovinkov po mestu, ko na obrobju naselja pred mostom čez reko do nogometnega igrišča zagledamo Gnezdo. Kaj reči? Najboljša stavba za alternativni klub, kar smo jih vsi v ekspediciji do sedaj videli. Asimetrična arhitektura v kombinaciji s poslikavo deluje prav abstaktno. Potrkamo in pozdravi nas Nenad. Zasujemo ga s pohvalami na izgled kluba, on pa: “Pa ne znam, mi tu nešto radimo, ako neko dođe, dođe, ako nitko ne dođe, nitko ne dođe.” Potihem se spogledamo v upanju, da nocoj kdo le pride. Po večerji za goste Nenad odide in se vrne s toncem Cveletom, ki se takoj loti posla. Dober je, hiter in navdušen nad bendom Kavasutra, ki mu s svojim širokim tehničnim znanjem precej olajšajo delo. V Gnezdu smo se počutili kar malce domače, saj je samoiniciativno to edino mesto v Kruševcu, kjer se kadi zunaj na terasi, notri pa je prepovedano. S štiridesetimi koncerti na leto sicer nimajo neke konkurence v pretežno tradicionalističnem mestu z okrog 60 tisoč, povesta, če ne štejemo bara v centru mesta, kjer le vrtijo alternativno glasbo. In ko koga tam vprašajo, zakaj ne hodijo v Gnezdo na koncerte, je edini odgovor: “Daleko ste.” Res je klub na obrobju mesta, po drugi strani pa isto odgovorita tudi Avstralec in Mehičan, ki živita le nekaj minut peš stran od Gnezda. Pozna se tudi, pravita, da mesto nima fakultet in mladina takoj po srednji šoli odide, v isti sapi potožita nad virtualnim druženjem na eni strani in perečim problemom drog med mladimi na drugi. Razgovorita se še o sami stavbi kluba, kjer je bila prej slačilnica in uprava nogometnega kluba, ki ima igrišče čez most, dokler se ni most porušil. Nato je začela zgradba propadati in so se vselili, jo prenovili in poslikali. Za slaba dva jurja, doda Nenad. Pogodbo z lastnikom imajo še za dve leti, potem seveda upajo na podaljšanje, ampak danes ne moreš biti v nič več prepričan. Te dni pa so vsi polni pričakovanja študentov, ki bodo pripešačili v Kruševac naslednji teden.
Med pogovorom začnejo prihajati ljudje in Nenad pove, da je to Treča smena, eden od bendov, ki ima vaje v Gnezdu. Drugi, recimo, je mladi death metal band Arson. Za razliko od Jagodine jih je očitno tu nekaj več. Po vaji nam zavrti še nekaj posnetkov naših bendov, ki si že gostovali pri njih. Poslušamo mal pre mal in Uryan. Odlična produkcija, se enoglasno strinjamo. Nenad se hvaležno nasmehne in doda: “Danes bomo pa malo eksperimentirali s kamerami, saj lahko, a ne?” Ja, itak.
V zahvalo, ker me gostijo, tako kot v vseh ostalih klubih, Nenadu podarim najnovejši tretji album železnikarskega Enštalca. Ogleda si ovitek za CD, notri pa USB ključek – tako je navdušen, da dobi ovitek častno mesto na enem od stebrov kluba, namesto lanskega pin-up koledarja.
Koncert odpre legendarni rock bend iz Kruševca Ukor, ki ima svoje začetke v prejšnjem tisočletju. Tokrat je glavni od dveh pevcev žal odsoten, zato njegovo delo oddela drugi z nekaj podpore kitarista. Postava zasedbe se je skozi leta spreminjala, tako da je odigrana pesem Mrtvi ne piju aspirine, himna benda kot jo napovejo, starejša od zdajšnjega kitarista. Zadnja pesem Mali čovek lepo zaključi njihov malce krajši nastop v maniri pravih rock težkokategornikov.
Ukor s svojo publiko takoj po koncertu odide. Kdo bi vedel, zakaj, tako da ostane le še kakšnih deset obiskovalcev. Pač četrtek, pokomentira nekdo iz ekipe Gnezda. Kavasutra najbolj razživi občinstvo s Ta veseli dan, po Grimsu pa zahteva bis. Ajk, ki »bi se rad zahvalu«, to tudi stori.
Prespimo pri Nenadu doma, do koder imamo dvajset minut nočnega sprehoda mimo omenjenega stadiona. Zjutraj hiter zajtrk, burek in jogurt itak, nato peš nazaj do kluba, naložimo opremo in hitro naprej, saj imajo fantje v planu obisk second-hand ploščarne ali obeh na Cetinjski v Beogradu.
(se nadaljuje…)
