3. 7. 1957–25. 4. 2011
Dobesedno istočasno z izidom dolgo pričakovanega albuma Generation Indigo je iz Anglije prišla še žalostna novica. V 53. letu starosti je izgubila bitko z rakom še ena iz prve linije punkovskih bojevnic, vodilna članica benda X-Ray Spex, Poly Styrene.
Poslušam njen zadnji album in v glavi se mi mešajo čustva, spomini, preteklost s sedanjostjo in še mnogo, mnogo več. Bom vse skupaj lahko artikulirala v refleksijo o glasbi, o občutenju sveta in o prelivanju le-tega v umetniški izraz, ki je bil glavno vodilo ustvarjanja Poly Styrene (s pravim imenom Marian Elliott Said). Kajti njena zgodba je drugačna, naj se sliši še tako klišejsko in obrabljeno. Pri rosnih štirinajstih se je odločila, da ima šole dovolj. Živela je v Londonu kot otrok iz mešane družine, odsotni oče je bil somalijskega porekla, mama ji je kot način preživetja nudila urice učenja slepega tipkanja. Pri petnajstih je zapustila dom in se potikala po angleških festivalih. Zdelo se je, da natanko ve, česa v življenju nikakor noče početi, vse dokler nekega večera ni zašla na koncert Sex Pistols. To je bilo točno tisto, kar je hotela, samosvoj izraz na odru življenja, svoboda v načinu izražanja, oblačenja in pogleda na svet. Vse to bo lažje, ko bo imela rokovsko skupino. K sebi je privabila somišljenike in somišljenico in X-Ray Spex so bili tu.
Poly je punkovskemu razcvetu davnega 1977 vdahnila svoj ženstveni priokus; tako v stilu oblačenja kot tudi glasbeno. In tisti njen glas … Kot zaščitni znak kriki, ki so ponavadi uvajali skladbice na koncertih. Izbrušen pogled na realnost sveta, stud nad potrošniško družbo, odtujenostjo in plastificiranostjo na vseh področjih … Od tod izhaja tudi njeno umetniško ime, da o vsebini njenih zgodnjih pesmi v bendu X-Ray Spex ne pišem posebej.
Njen umetniški kredo je bil kljub neusmiljenemu času in družbeni klimi kristalno jasen, čist in iskren. In taka je Poly ostala vse življenje. Kljub turbulentni življenjski zgodbi, polni duševnega nihanja in težkih preizkusov. Pesmi, ki so nastale v kratkem časovnem obdobju benda X-Ray Spex, so bile izvirne in so močno odstopale od tipičnega punkovskega zvoka tistega časa. Glasbeni izraz je bil bolj razpuščen, zvok bogatejši za širši nabor glasbil (izstopa predvsem Lora Logic na saksofonu); kar neizbrisno ostaja v spominu, pa so ostra in bistra besedila, večno aktualna in sveža, neobremenjena, humorno in včasih trpko nabrita še dandanašnji. In seveda njen glas, močan in obenem čustveno nabit, prepojen s tisto tipično punkovsko nonšalanco, odbitostjo, humorjem in nenehnim čustvenim vibriranjem.
In zunanja podoba? Nekoč, v poznih sedemdesetih si seveda najprej opazil zobni aparat, tiste obroče v zobeh, ki takrat še niso bili tako domači kot danes … (mimogrede, Poly je bila obsedena s čistočo, umivanjem zob še posebej; o tem je tudi pisala, podobno kot je spontano pisala o vseh stvareh, ki jih je izkusila ali razmišljala ali …). Bujni lasje, bujen stas, ženstvene oblekice, ki jih je sama naredila. Nedvomno je bila pomembna in ultimativna ikona punka, ki se je vedno upirala prevladujoči podobi deklet v javnosti in medijih, da o glasbi niti ne govorimo. Ob vsaki priložnosti je rada ošvrknila medijski pogled na podobo žensk, še posebej v glasbi, na tisto perverzno nujo, da mora biti ženska na odru vidna, opazna, seksi. Obrila se bom na balin, če se bo to kdaj zgodilo meni, če me bodo v javnosti kritiki obravnavali na tak način, je nekoč izjavila. In zgodilo se je tudi to.
Nedvomno je njena najbolj razpoznavna še vedno sveža skladba Oh Bondage, Up Yours!, pesem, kjer v podtalju še vedno tli izrazit feminističen naboj. Čeprav Poly pravi, da je najprej pisala izključno proti kapitalistično nastrojeni družbi, proti pohlepu in blaznemu potrošništvu, pa so bile vse oblike mizoginije, homofobije in rasizma vedno prisotne. V glasbi, pod odrom, na ulici, v življenju. Izkusila jih je kot ena redkih deklet tistega punkovskega obdobja, ki je bila aktivno vpeta v sceno, izkusila jih je kot otrok mešanih staršev, družbeno odrinjenost je izkusila tudi kasneje, ko je zbolela za manično depresijo … Živela je življenje po svoji volji in razumu, družbi pa je skozi glasbo in besedila nastavljala več kot zrcalo obdobja, v katerem se je vse skupaj porajalo. Se je od takrat kaj spremenilo? V družbi? V refleksijah sodobne popularne godbe? V rokovski kritiki? V medijih? Če ostanem na domačem dvorišču; ne pomnim, da sem kdaj v nacionalnih medijih zasledila karkoli o Poly Styrene. Niti ob njeni smrti, naj se sliši še tako nekrofilsko, ni bilo o njej zapisanega nič relevantnega … ( razen redkih izjem rokovskih (so)borcev, zelo na kratko …). Kot da se nas ta del kulture ne tiče.
Marion Elliot je bila tak preprost, otroško iskren človek, ena redkih, ki so kreativno svobodo nepokvarjeno čisto prenesli tudi v današnji čas. Samo oglejte si na spletu njen zadnji videospot, ki ga je posnela z Johnom Robbom, in stvari vam bodo v trenutku jasne. Mene je spravila v jok. Vpliv njene glasbene ustvarjalnosti je dandanes slišati v bendih, kot so Yeah Yeah Yeah, The Gossip in Le Tigre, še prej pa je bila nedvomno odskočna deska za punce, od Kim Gordon do Kathlen Hanna pa vse okoli Riot Grrrl, ali na drugi strani na popolnoma drugačen način za vse v povezavi z britpopom.
Letos aprila je izšel album Generation Indigo, ki ga je produciral Martin Glover alias Youth. Priporočili so ji ga kar pri njeni založbi Future Noise Music in res sta hitro našla skupen jezik. Youth je ohranil bistvo glasbe Poly Styrene. Na albumu slišimo 12 skladbic, pisanih v maniri popolne pop melodije. Poleg Youtha na basu so tu še Viv Albertine na kitari in Brother Culture z vokali na bolj dubovskih skladbah, poleg pa sta tudi Polyjina sestra in hči Celeste, ki jo spremljata na vokalih. Zakaj mi je album všeč? Ker je tako preklemansko svež in ker v poplavi bedaste pop glasbe, ki se dnevno vrti po radiu, izstopa po svoji sporočilnosti in osnovnemu principu delanja glasbe. Ko Poly poje recimo o I Luv Ur Sneakers, veš, da misli zares. Da je očarana nad gručo deklet, ki so jo leta 2007 poslušale na enem izmed koncertov oživljenih X-Ray Spex v Londonu, vse obute v pisane trendi poceni snikerce; da ji je slika ostala v srcu in spominu tako močno, da jo je zapisala na papir. Gre za enega meni njenih najljubših komadov sploh … Ali pa Virtual Boyfriend, skladbica, kjer na svoj način razmišlja o ljubezni po medmrežju in jo, recimo temu, primerja s časi, ko tega še bilo. Ljubezen nekoč, ljubezen danes, tudi virtualno … V prekrasni elegiji Ghoulish, ki je delno navdahnjena s pojavo Michaela Jacksona tik pred njegovo smrtjo, pa Poly izpostavlja svoje videnje večinoma ogabne medijske prezentacije fenomena Jackson, ko pravi:
Vendar pa vidim / skozi tvojo preobleko / in vidim, da si kar v redu fant.
Zdiš se kot prikazen, / vendar nisem tako neumna, / da bi me bilo strah.
Skratka, album že v vsebinskem naboru združuje eklektičnost sodobnosti od denimo rasizma v pesmi Colour Blind, do njene večne in nenehne obsodbe potrošništva ter gnilega kapitalizma in spremljajoče revščine v skladbi No Rockefeller, družbeno angažiranost še posebej ostro zašili v skorajda protestni Code Pink Dub, do naslavljanja nove generacije, tako imenovane indigo generacije, ki prinaša neko upanje v drugačno prihodnost in spremembe. Skratka, Poly ohranja večino svoje punkovsko nabrušene satire in humorja, glas je še vedno kristalno čist, če hočete vsaj približno dojeti njen življenjski kredo, pa je najbolje, da prisluhnete skladbici Kitsch. Uf, Poly je resnično tako srčkano kič, da kar boli. Njen vitalizem je vse prej kot utopičen, samo najbolj zadrti ciniki bi ji lahko to očitali.
To je živahen album, hotela sem vendarle izpostaviti, da obstaja pozitivno. Moramo se vrniti k ljubezni in luči in se ustaviti, boriti za ključne zemeljske vire in bogastva.
Svojo vero v prihodnost in pogled na svet najbolje izpove v zadnjem komadu z albuma, v povsem a capella skladbici Electric Blue Monsoon, lirični, čudovito zapeti in vse prej kot pridigarski. Eterično in estetsko popolno.
