Čeprav sem v preteklosti pripravil več sto radijskih oddaj o bluesu, se vseeno sprašujem, kje in kako začeti prvi prispevek o bluesu za Novo Musko, da ne bi zašel v take podrobnosti in k popolnoma neznanim imenom, ki bi nepoznavalce takoj odvrnile od branja, hkrati pa se izogniti pastem pisanja o kakem vsem znanem imenu, o katerem se ve že skoraj vse (in kar je storil že kdo drug). Težko bo to. Gledam naslovnici dveh izmed mojih prvih plošč bluesa, ki sem jih preposlušal neštetokrat tam od leta 1970 naprej, ko sem prišel študirat v Ljubljano in istega leta tudi prvič zakoračil na Radio Študent in (ob spodbudi Tomota Pirca) pripravil prvih nekaj oddaj (o soulu, ki sem ga poslušal v gimnazijskih letih). Čeprav mi tega sicer ni nihče rekel, je prav verjetno marsikomu iz sosednjih sob v študentskem domu že pošteno presedalo poslušati Johna Leeja Hookerja ali pa Alberta Kinga, ki se mi je smejal z rumeno cvetlico v ustih z naslovnice plošče Live Wire / Blues Power, medtem ko je zarezal s svojo kitaro, da me je kar zmrazilo. Tistega leta je jazz revija DownBeat posvetila bluesu posebno številko z v naslovu Blues – včeraj, danes in jutri nakazanim vprašanjem, kaj bo z bluesom. Že deset let prej se je to vprašal Sam Charters, ko je v knjigi The Country Blues pisal, da je Lightnin’ Hopkins … zadnji tak (pravi) bluesman. Ko se tako vrtimo okoli tistih let in bluesa, naj povem, da je bila to prva resna knjiga o bluesu sploh. Izšla je leta 1959. Istega leta je Alan Lomax odkril že ostarelega Freda McDowella, le eno leto prej pa je v kaznilnici groze prijel za kitaro Robert Pete Williams in zapel svoj blues dr. Harryju Osterju ter si tako tlakoval pot na svobodo (podobno kot dve desetletji pred njim Leadbelly).
Leta 1970 je bil blues še kako živ in zdrav ter vitalen na ameriškem podeželju in v velemestnih četrtih revnih. Prav tako tudi še deset let pozneje, kar je dokumentirano v kolekciji Living Country Blues USA. Še vedno »rastura« Buddy Guy, R. L. Burnside sicer ne več, a njegova kri in talent živita ter se pretakata po žicah kitare nečaka Cedrica Burnsida, ki je odraščal ob legendarnem stricu. V 1970 letih sicer niso bili več med živimi trije legendarni Johnsoni: Robert Johnson, Blind Willie Johnson in Henry Johnson. So pa bili zato še kako živi trije Kingi, ki so krojili električni blues v modernejši različici: Albert King (ter drugi Albert – Collins), B.B. King in Freddie King. Blues je preživel, le da je danes prisoten v drugačnih oblikah, podobah in izvedbah, ki nadaljujejo to tradicijo. In, kot pravi naslov plošče pianista Otisa Spana: »The Blues Will Never Die!«, tudi nikoli ne bo umrl.
Z leti se nabere vsega preveč, zato sem iz začetnega obdobja mojega zanimanja za blues ohranil le par izrezkov iz beograjskega Džuboksa, ki je edini na območju takratne SFRJ proti koncu 1960 let občasno objavil kakšno recenzijo blues plošče. Pa še to predvsem po zaslugi rocka, ki je bil takrat v zenitu, saj je nekaj – predvsem angleških – bendov pokazalo afiniteto do te vrste muzike. Za enega najboljših slide kitaristov med bluesmani Freda Mc Dowella večina ni slišala vse do leta 1971, ko so Rolling Stones vključili komad You Gotta Move na svoj album Sticky Fingers. Fredova interpretacija tega spirituala z njegove leta 1966 izdane plošče Fred McDowell, Vol. 2 za Arhoolie Records jih je tako navdušila, da so komad vključili med repertoar na turnejah od leta 1966 dalje. Iz takratnega časa se spomnim med drugimi tudi komada Summer In The City, ko pa je nasprotno, bluesman B.B. King naredil priredbo komada skupine Lovin’ Spoonful iz leta 1966.
Takšnih primerov je kar precej že od prej, pozneje pa sploh, a je ta primer izstopajoč zaradi časovnega obdobja, ki sem ga vzel za izhodišče razmišljanja, pa zato, ker so bili Rollingi od nekdaj veliki oboževalci bluesa. Ko so prišli na turnejo v Ameriko, so hoteli na vsak način najprej v Chicago na sedež diskografske založbe Chess Records, da v živo spoznajo svoje idole – Muddyja Watersa, Howlin’ Wolfa, za katere menda nekateri ameriški (niti glasbeni) novinarji takrat še slišali niso. Ampak to so že urbane legende, češ naj bi Američani samo začudeno gledali, o kom to govorijo ti slavni rokerji. Ni pa daleč od resnice, da so bili bluesmani tisti čas bolj cenjeni v Evropi kot v lastni domovini. Tak odnos je razviden tudi iz tega, da so na filmskem traku mnogo kvalitetneje dokumentirani nastopi glasbenikov iz tistega časa, ki so bili narejeni v tuji produkciji. Američani niso v 1960 letih posneli kvalitetne slike in zvoka niti na nastopih najboljših rock zvezd, kaj šele bluesmanov – o tem ob drugi priliki, ko bom posvetil kolumno video zapisom glasbe. O svoji največji ljubezni pač ne moreš napisati le par stavkov, in tudi ne veš, kaj bi lepega najprej povedal. Tako je z mano in bluesom, ko imam preprosto težavo, kaj od obilice vsega postaviti na prvo mesto.
Revija DownBeat, objavljena 6. avgusta 1970, je bila v celoti posvečena bluesu in je edina revija, ki sem jo ohranil. Čeprav je bil takrat blues revival iz začetka šestdesetih v zadnjih izdihljajih, se je takrat zame začel odpirati povsem nov glasbeni prostor z drugimi protagonisti. Zlasti članek Peta Weldinga o Robertu Peteu Williamsu je bil tisti, h kateremu sem se vračal vedno znova in znova, saj sem se seznanil z muskontarjem, za katerega pravim, da je največji »free jazzar« med bluesmani, ker ga ne moreš ukalupiti v noben znan vzorec. Izviren, poseben, odštekan, mojster t. i. talking bluesa, recitator besed, ki jih je »izpulil od tam zgoraj« … z neba, od »boga«, ki mu jih je položil v usta. Tistih nekaj plošč, ki jih je posnel od leta 1958, ko ga je v kaznilnici v Louisiani odkril folklorist dr. Harry Oster, pa do konca 1960 let, sem nato iskal takorekoč po celem svetu kakih deset let, saj so bile izdane v malih nakladah in razprodane. Ponatisa dolgo ni bilo, ker je zanimanje za blues spet ponehalo.
Ta ciklična nihanja so povezana tudi z menjavami generacij, da lahko v kakšnih 20- do 30-letnih intervalih ponovno prodaš iste stvari, tokrat drugi generaciji. Najprej očetom, nato sinovom – tako kot je tudi naslov ene od plošč Muddyja Watersa Fathers And Sons, le da je tu mišljeno v drugem kontekstu. Prvi bum bluesa lahko umestimo med 1925 in 1935, ko so nato zaradi velike gospodarske krize ljudje seveda nehali kupovati plošče. Z velikimi migracijami z ameriškega juga v severna industrijska mesta se je konec štiridesetih pojavil elektrificiran, sodobnejši, urbani blues, ki je s sočasnim zanimanjem za folk si/ong(st)erje 1950 let privedel do ponovnega interesa za blues. K sreči je bilo živih še precej izvajalcev iz prvega obdobja, ki so se ponovno aktivirali in dobili zasluženo priznanje s številnimi nastopi, snemanji, občudovalci in tudi zaslužkom. V začetku sedemdesetih pa so nastopila huda leta za takšno musko, ker se je zlasti črnska skupnost povsem odtujila tovrstni glasbi svojih prednikov. Paradoks je, da so bili največji častilci bluesa vse od konca 1950 let naprej bele polti. To so bili zlasti mladi s kolidžov, ki so na istem odru na Folk & Blues Festivalu v ameriškem Newportu poslušali folkerje in bluesmane, Dylana in Woodyja Guthrieja, Joan Baez in Davea Van Ronka, pa Sona Housa, Skipa Jamesa ter Bukko Whita in Mississippi Johna Hurta.
Konec 1970 let sta se mlada nemška navdušenca in eksperta za blues Axel Kustner in Siegfried Kessler odpravila raziskat, kje in kaj je ostalo od bluesa, takšnega kot ga je bilo moč slišati na začetku prejšnjega stoletja pa nato še nekaj desetletij pozneje. Producenta in lastnika založbe L+R Records Horst Lippman in Friedrich Rau sta ju poslala na ameriški jug, da najdeta in posnameta še živeče izvajalce. Misija je uspela in na začetku 1980 let smo dobili izjemno serijo posnetkov na dvanajstih samostojnih ploščah ter najavnem dvojnem albumu, izdanih pod skupnim naslovom Living Country Blues USA. Ker sem od sredine 1970 let naprej na Radiu Študent in kasneje tudi na Radiu Slovenija s številnimi avtorskimi radijskimi oddajami prispeval k popularizaciji te izvrstne godbe tudi pri nas na Slovenskem, sem dobil od založbe na razpolago celotno kolekcijo teh plošč, ki imajo neprecenljivo vrednost. Na njih so tudi posnetki nekaterih do takrat povsem neznanih izvajalcev, kot so Bowling Green John Cephas & Harmonica Phil Wiggins, Archie Edwards, Lottie Murrell ter Boyd Rivers pa seveda Othar Turner z njegovim drum and fife bendom. Zvok in slika kot se šika, vrhunska – Kustner je vse imenitno posnel, pofotografiral in opremil s tekstom. To je bil zadnji tak »field trip« v seriji podobnih, ki so jih pred njima naredili tudi drugi iskalci talentiranih muskontarjev na raznih kacijah po terenu širnih ZDA, naj so bili profesionalni etnomuzikologi, ki so zbirali gradivo za arhiv nacionalne kongresne knjižnice, ali zgolj ljubitelji in navdušenci z raziskovalno žilico, ki so se podali na terenska snemanja v domačem življenjskem okolju po brezpotjih ameriškega juga z bolj ali manj sofisticiranimi snemalnimi napravami. John Hammond, John in Alan Lomax, Sam Charters, Chris Strachwitz, George Mitchell, David Evans, dr. Harry Oster, Paul Oliver in drugi so se plazili po močvirjih Louisiane, prostranstvih bombažnih polj, nasipih veletokov, prehodili in prevozili tisoče milj po poteh, kolovozih, prašnih cestah med polji in avtocestah številnih ameriških držav, vse do velemest z geti in slumi v zanemarjenih in revnih ter prenaseljenih predmestjih, prežetih s kriminalom, lakoto in nasiljem. Na prostranstvih podeželja pa v od boga pozabljenih krajih vsakih nekaj milj uborna kočica, z razcapanimi črnimi dušami, a v hribovitem predelu Mississippija, okoli Senatobie, je bil doma danes t. i. hill country blues. Od tu so Fred McDowell, ki ga je odkril Lomax šele leta 1959 (in še dobro, da ga je!), R.L. Burnside, ki ga je nekaj let pozneje odkril George Mitchell, Junior Kimbrough, ki so ga odkrili in posneli še pozneje, pa Othar Turner – vsi moji najljubši so od tam. Tako kot je Jessie Mae Hemphill nadaljevala tradicijo Sida Hemphilla, nadaljujejo tradicijo R.L. Burnsida njegovi sinovi in prijatelji, s katerimi je igral. Muzika se seveda spreminja, ni več taka kot je bila. R.L. Burnside je v zadnjih letih življenja igral močno elektrificirano in silno poenostavljeno varianto tistega, kar je pred tem, ko so ga začeli oblegati mladeniči mlajše generacije, ki so odrasli ob povsem drugačnih zvokih (punk, grunge…). Še ne tako davno tega, proti koncu prejšnjega tisočletja, bilo moč slišati prepričljivo neposrednost Willija Kinga, ob Juniorju Kimbroughu tipičnega predstavnika muske, ki je domovala v juke jointih revnega juga. Še preden je mladega Lonnieja Pitchforda pobrala kuga sodobnega časa, je eden najbolj talentiranih mladih bluesmanov z bombažnih polj igral repertoar Roberta Johnsona in demonstriral surovo resničnost začetkov glasbeno talentiranih revnih otrok z bombažnih polj. Brenkal je na doma narejen enostrunski nadomestek kitare, ki ima predhodnike v Afriki (tako kot je flavto nadomestila preprosta piščal, imenovana fife, narejena iz lubja z izdolbenimi luknjami). Če ne bi danes slišali igrati Cedrica Burnsidea, bi se lahko morda upravičeno vprašali, ali je tradicionalni blues res umrl ravno z Willie Kingom in Lonniejem Pitchfordom, ki je posnel vsega skupaj le en sam samcat album. Ko sem leta 1996 iskal to ploščo po ploščarnah v New Yorku, so me le zabodeno gledali, ker nihče ni slišal zanj. In takšnih izjemno talentiranih nesrečnikov je bilo med bluesmani mnogo.
Bomo videli, ali se bo trend obrnil h koreninam ali od korenin. Vsekakor bo v obeh primerih to nekomu všeč, drugemu pa ne. A tako je bilo vedno. Zato velja temeljni razmislek o muziki in o okusih kot takih. Že na nekaj mestih sem napisal preprosto in vzpodbudno, da je potrebno le prisluhniti in se najti v muziki. Poslušamo in všeč nam je tisto, kar je v sozvočju z nami, v resonanci z našo glavo in z našim srcem. Če je v nas mir ali nemir, skladnost in harmonija, sreča in zadovoljstvo, ali melanholija, bes in jeza … potem se bomo odzvali in bomo uživali v takšni in tisti glasbi, ki bo reflektirala naša počutja in občutja. Ko nekdo enako zazveni, potem je našel samega sebe in zase pravo muziko, s katero se lahko identificira in v njej uživa. In za to, da lahko uživaš v glasbi (in v drugih umetnostih), ne rabiš nobene predhodne izobrazbe ali specifičnih znanj. Tudi marsikak umetnik je nima, a te vseeno prepriča!
Kaj je blues, nikar ne sprašujte bluesmana! Ko gledam video posnetke in berem intervjuje z njimi, ga nekateri niti ne imenujejo tako. Ga pa igrajo. Ga živijo. So najboljši v tem. Son House, eden od najboljših, je začel filozofsko govoriti o moškem in ženski … Fred McDowell je povedal, kaj se igra in poje v cerkvi in kako rečejo pri njih doma temu, kar lahko slišite na »verandi« (v preddverju, pod napuščem, na ganku) njihovih razmajanih kolib … Howlin’ Wolf bo povedal, da pravzaprav najbolj v globino začuti blues tisti, ki je sam brez doma, ki nima službe, ki je izgubil vse … tisti, ki ga, blues, živi sam. V vsem tem je zrno resnice, a modrost in ključ za razumevanje sta v vsem tem skupaj, ob hkratni empatiji, sočutju. Kaj in kje je torej doma blues, kdo ga lahko začuti in kdo ga ima rad? O čem pravzaprav govori – in komu? … vam bo povedal John Lee Hooker. Samo prisluhnite mu v pesmi Country Boy z albuma It Serve’s You Right (Impulse! Records) ali v bluesu Tupelo pa v No Shoes, ali ko bo zabrundal ob par akordih Boom Boom Boom, Big Legs, Tight Shirt ali pa z Bonnie Raitt zapoje I’m In The Mood. Zakaj se je toliko dotaknil prav mene? Morda tiči odgovor v delu teksta, ki sem ga lani napisal za drugo revijo, Zgodovinski zapisi, ki jo izdaja Zgodovinsko društvo Ormož, članku pa dal zgovoren naslov Prlek blues:
»Moje zanimanje v glasbi se je (od soula in gospelov) na začetku sedemdesetih let usmerilo v jazz, blues in t. i. etno glasbo. A še posebej blues – ta izvirna glasba temnopoltih ljudi s siromašnega juga ZDA – me je popolnoma prevzel … Morda sem tako intenzivno začutil blues ravno zato, ker izviram iz teh krajev in ker sem »podeželski fant, ki je bil daleč od doma« (kot pravi znana pesem bluesa) … Ljudski godci in pevci, ki sva jih posnela z Nežko Vaupotič (op., ormoška knjižničarka in zbiralka ljudskih pesmi), so naša različica tistih podeželanov z ameriškega juga, ki so jih tam iskali in snemali na terenu njihovi etnomuzikologi (t. i. folkloristi) in razni zanesenjaki.
Blues predvsem začutiš in te posrka ter pretrese s svojo neposrednostjo, saj je to preprosta, iskrena, vsakdanje življenjska, brutalna pesem o vsakdanu, osamljenosti, revščini, veselju, žalosti, nasilju, ljubezni, smrti, vraževerju, težkem življenju, zaničevanju, materinski ljubezni, upanju … Govori o stiskah in tegobah ter drobnih radostih in redkem veselju ljudi z obrobja, ki jih najdemo povsod. Reveži z ameriškega juga in naše Prlekije imajo marsikaj skupnega, še posebej, če primerjaš družbene in socialne okoliščine obojih sredi prejšnjega stoletja. Enoprostorne lesene koče med bombažnimi polji (sužnjelastniškega) juga ZDA in iz gline zbite ter s slamo krite kajže naših viničarjev v še polfevdalnih Halozah in Prlekiji so si nadvse podobne. Enaka so bila tudi hrepenenja in žalost teh izkoriščanih ljudi brez lastnine, ki so delali na tuji zemlji za drugega in bili deležni le osnovnih oblačil in hrane za preživetje iz dneva v dan, iz rok v usta – ravno toliko, da se jih je ohranjalo pri življenju in v takšnem stanju, da so lahko delali.
Zato spoštujem vse, ki se jim je uspelo izvleči iz revščine z delavnostjo, znanjem in preseči razmere, v katerih so živeli njihovi predniki. Prleški viničarji so živeli v okoliških vasicah in zaselkih po raztresenih hribčkih in grapah med vinogradi, njihovi otroci pa so bili v času moje mladosti naši sošolci. Ja … »Prlek blues« … naslov je nadvse primeren. «
