Večina ljudi povezuje imena mest z določenimi ljudmi, dogodki, znamenitostmi in tako ob omembi Memphisa najpogosteje pomislimo na kralja rock’n’rolla Elvisa Presleya in njegov Graceland pa na atentat na Martina Luthra Kinga, ki so ga leta 1968 umorili prav v tem mestu, spet tretji vedo, da je na ulici Beale street znani blues klub enega od kraljev bluesa B. B. Kinga. Manj pa jih ve, da se s tem mestom povezuje nastanek rock’n’rolla v 1950 letih, ko so v legendarnem SUN studiu Sama Philipsa snemali številni najpomembnejši pionirji te glasbe, porojene iz bluesa.
Od leta 1950 so se takorekoč vsakodnevno v njem izmenjavala imena mnogih, ki so tekom petdesetih in šestdesetih let kaj pomenili v teh dveh žanrih. Collin Escott in Martin Hawkins v knjigi Good Rockin’ Tonight / Sun Records And The Birth Of Rock ‘n’ Roll ne govorita samo o lastniku in gonilni sili Samu Phillipsu, temveč zelo precizno naštejeta vse glasbenike, vse sessione, vse plošče in okoliščine nastanka, ki so ta snemalni studio in njegovega lastnika umestile na prav posebno mesto v zgodovini popularne glasbe. Ne glede na različna poimenovanja – Memphis Recording Service, Sun Recording Studio, SUN Record Company, SUN Records – vemo vsi, da gre za SUN in za Phillipsa ter za odskočno desko mnogih glasbenikov, ki so pri njem posneli muziko, ki so jo imeli radi, in upali na uspeh. Potem, ko so se prebili na sceno, se je veliko teh blues glasbenikov preselilo v Chicago in pod okrilje tamkajšnje založbe v lasti bratov Chess pa v Detroit … John Lee Hooker, Howlin’ Wolf in Muddy Waters … Tamla oziroma Motown, Sun in Chess Records so trajno zaznamovali zgodovino bluesa.
Leta 1951, ko sem se rodil, so se ljubitelji jazza navduševali nad komadom Flamingo v izvedbi alt-saksofonista Earla Bostica in poslušali Dizzyjev komad Tin Tin Deo. Tisti, ki so imeli raje blues, so slišali za novo ime v mestu Memphis, kamor se je z juga priselil Chester Burnett, ki ga vsi poznamo pod imenom Howlin’ Wolf. Ne boste verjeli, a odkril ga je – v svojih bluesovskih letih, še pred Tino – Ike Turner, ki ga je pripeljal in predstavil lastniku, tehniku in producentu takrat pred kratkim odprtega snemalnega studia Samu Phillipsu. Ta je bil sprva le v vlogi neodvisnega producenta, ki pa je imel izrazito dober nos za talentirane muskontarje, na katere je naletel. Razni iskalci talentov, t. i. talent scouts, so mu dnevno priporočali koga, ki naj ga posname in nato proda njegove posnetke kateri od gramofonskih založb, saj sprva ni imel lastne. Ko jo je ustanovil in poimenoval SUN Records, pa sta skupaj kmalu postala legendarna. Phillips je takoj, ko je slišal Howlin’ Wolfa, vedel, da je to prava stvar in kmalu je njegovih par prvih posnetkov prodal bratoma Chess iz Chicaga in tudi zanetil pravcato vojno z brati Bihari, ki so imeli v lasti konkurenčno založbo RPM Records in blagovno znamko Modern Records, saj je tudi njim prodal Wolfovo muziko. Gledano z vidika upoštevanja pogodbenih razmerij in spoštovanja avtorskih pravic, lahko ugotovimo, da Phillips v tistem času ni bil ravno zanesljiv in zaupanja vreden poslovnež. Phillipsov studio je lokalno postal takoj zelo popularen in vsi so hodili k njemu z željo, da jih posname in se skušajo s posnetki posledično prebiti iz anonimnosti. Ena njegovih največjih zvezd iz začetnega obdobja je bil Rosco Gordon in z njim so razrešili medsebojni spor tako, da je Howlin’ Wolf bil ekskluzivno prodan v Chicago in postal eden od najbolj prepoznavnih bluesmanov iz okrilja založbe Chess Records, Rosca Gordona pa so prodali bratom Bihari – vse skupaj malo spominja na prodaje »zamorcev« lastnikom sužnjev na kaki južnjaški tržnici, kajne? A lastniki glasbenih založb se niso prav veliko obremenjevali s takimi zadevami, ne glede na to, ali je bil kapital židovski (precej pomembnih založb je bil v lasti Židov) ali ne. Če odmislimo Phillipsove ne vedno prav posrečene poslovne poteze, pa je imel za izbiro dobrih muskontarjev nezgrešljivo dober instinkt.
Če se le površno sprehodimo med imeni bluesmanov, ki jih je Phillips posnel v svojem legendarnem studiu in ki so si s temi posnetki, večinoma izdanimi na singlih, ustvarili prepoznavno ime ter opozorili nase, se srečamo z danes dobro znanimi imeni, ob že izpostavljenem Howlin’ Wolfu denimo Jackie Brenston, James Cotton, Doctor Ross, Billy »The Kid« Emerson, Sleepy John Estes, Raymond Hill, Earl Hooker, Walter Horton, Junior Parker, Little Milton, Johnny London (ta ni ravno znan, a je sila zanimiv), Joe Hill Louis, Willie Nix, Rufus Thomas, Ike Turner in Mose Vinson. Sam Phillips je postal mnogo bolj znan, ker je leta 1954 v svojem SUN Recording studiu posnel prvi hit takrat še povsem mlečnozobega Elvisa Presleya, ki je čez noč zaslovel s komadom That’s All Right. Kaj naj rečem, izvajal je komad bluesmana Arthurja »Big Boy« Crudupa, ki mu seveda ni nihče plačal niti centa za avtorske pravice. Naj povem še kaj o Presleyu in izvedbi komada Hound Dog, ki ga je pred njim izvajala že Big Mama Thornton? Ne bom si dajal duška in moraliziral, a če si preprost, neizobražen, naiven, pošten in zaupljiv, ga pogosto nasankaš. Šlo je pač za eksploatacijo zanimivega materiala pa še brez velikega tveganja za kak riziko je šlo pri kraji teh spevnih komadov. Komu mar, če je umrl pevec bluesa v revščini ali pa ga je posušila bolezen in položila v grob revnega kot se je rodil. So pa ti beli fantje kljub taki nepošteni praksi pomagali k populariziranju bluesa kot takšnega in imeli od tega tudi precejšnjo materialno korist in slavo, ki so jo pripisali kar sebi, čeprav sami niso bili zaslužni za to. Splošno razširjeno prepričanje je, naj bi se rock’n’roll rodil z Billom Haleyem in njegovim hitom Rock Around The Clock iz leta 1954, a kaj, ko to marsikdo spodbija! Že Sam Phillips je rekel, da je bil prvi rock’n’roll hit posnet že tri leta prej. Jackie Brenston je namreč komad Rockett 88 posnel v njegovem studiu marca 1951, posnetek pa je prodal v Chicago bratoma Chess in junija je že bil No. 1 na lestvici R&B.
V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je na ameriški glasbeni sceni vse kipelo od razigranega rhythm and bluesa, ne glede na to, ali so ga izvajali jazzerji ali kdo drug. Če imamo v mislih zgodovino glasbe, ki jo je v svojem studiu v petdesetih letih posnel Sam Phillips, lahko velikega Friedricha Nietzscheja, ki je dal naslov enemu svojih filozofskih del »Rojstvo tragedije iz duha glasbe«, parafraziramo v »Rojstvo rock ‘n’ rolla iz duha bluesa«. Knjiga Good Rockin’ Tonight kronološko postreže z natančno diskografijo mnogih zvezd tistega časa. V Phillipsovem snemalnem studiu se je namreč zvrstila kopica največjih iz začetkov rock’n’rolla in rockabillyja, če izpostavim le najbolj slavne: Elvis Presley, Carl Perkins, Jerry Lee Lewis, Johnny Cash in Roy Orbison.
Sam Phillips je začel svojo glasbeno pot kot ljubitelj glasbe in radijec, šele leta 1950 pa je dozorela njegova želja, da bi imel tudi Memphis svoj lasten snemalni studio, kjer bi lahko snemali lokalni talentirani glasbeniki. Podobno je bilo tudi drugod, denimo John Lee Hooker je na začetku svoje kariere med leti 1948 in 1951 naredil dobrih dvesto posnetkov za lokalnega trgovca s ploščami in druge obskurne like v Detroitu, ki so ga snemali na različnih lokacijah z amaterskimi snemalnimi napravami ter posnetke izdajali sami ali jih skušali prodati kaki od diskografskih založb. Phillips, po izobrazbi inženir, se je tega lotil bolj profesionalno in ambiciozno, zato so posnetki tehnično solidni za tisti čas in mu jih ni bilo težko tržiti. Svoje legendarne blagovne znamke SUN namreč ni imel že takoj na začetku, temveč je nekatere posnetke prodal drugim diskografskim hišam ali pa izdal na drugih svojih diskografskih etiketah kot so bile The Phillips, Flip in Phillips International. Kot tonski tehnik in šef lastnega snemalnega studia je od leta 1950 do 1968, ko je bil izdan zadnji singel pod blagovno znamko SUN, naredil stotine posnetkov, ki so bili prvotno izdani v glavnem na singlih. Kako obsežno zapuščino je pustil za sabo Sam Phillips, se je pokazalo šele sredi 1980 let, ko so nekatere druge založbe (Charly Records, Bear Family idr.) začele sistematično izdajati materiale, ki jih je naredil Phillips par desetletji prej in ki so močno zaznamovali sodobno glasbo, ne samo kariere nekaterih velikih imen, ki jih je prvi posnel prav on. V svoji zbirki imam večino posnetkov s singlov od prvega s številko 175 do zadnjega s številko 407, ki je bil izdan januarja 1968.
Prvi singel SUN bi naj bil označen z evidenčno številko 174, a ni bil izdan, zato je dejansko prvi, ki je ugledal luč sveta pod to etiketo SUN 175, in ta mi je še posebej drag, ker je tako poseben. 1. marca 1952 je takrat še ne polnoletni, šestnajstletni alt-saksofonist Johnny London posnel dva instrumentala, ki sicer ne izstopata po tehnični ali subtilni briljanci, a hkrati vsebujeta vse tipične značilnosti Phillipsove produkcije: ustvariti čimbolj avtentičen zamolkel zvok, z rahlo dodanim ehom, podobnim tistemu, ki ga je bilo moč slišati v živo po »lokalih«, t. i. juke, kjer so ti fantje sicer špilali. Princip dela je bil tak, da je Sam Phillips najprej posnel en komad »za probo«, že naslednji dan ga je dostavil prijatelju Deweyu Phillipsu, da ga je ta kot DJ na lokalni radijski postaji takoj zavrtel in glede na odziv pri poslušalcih, se je odločil, ali in koliko naj bi še kdo pri njem posnel. Enostavno: če se lahko računa na prodajo, bo šel v to tveganje, t. j. stroške snemanja in iskanje kupca za narejene posnetke, sicer ne. Čeprav je bilo takšno testiranje uspešnosti v primeru naravnost hipnotičnega zvoka mladega talenta pozitivno, pa za Johnnyja Londona ni bilo nikoli več slišati! Kot se je meteorsko pojavil in »zablestel« na sceni, je tudi ugasnil.
Mystery Train je danes vsem dobro znana skladba, ki je še vedno na repertoarju marsikoga. Original je posnel (Little) Junior Parker in je ugledal luč sveta 1. novembra 1952. K njeni slavi je leta 1989 pripomogel tudi režiser, scenarist in glasbenik Jim Jarmusch, ki je na tej skladbi zasnoval navdušujoče odštekano filmsko zgodbo o tem legendarnem studiu. Na primeru Juniorja Parkerja in njegovega uspešnega prvenca za SUN z naslovom Feelin’ Good pa se srečamo z ne ravno dobro prakso, da kdo na isto osnovo naštanca še štiri ali pet komadov, ki so si podobni kot jajce jajcu in še več, ki so si razen naslova komada popolnoma isti. Beda od prakse; četudi ti je prvotni komad še tako všeč, se ti zagravža. Saj mi ni treba povedati, da je Mystery Train posnel v istem studiu nato še Elvis »The Pelvis« Presley. Vse prve Elvisove posnetke za SUN Records, ki so večinoma zadetki v polno, je kasneje odkupila njegova matična diskografska velikanka RCA Records. Od (danes) res velikih imen bluesa je Sam Phillips posnel samo Howlin’ Wolfa in B. B. Kinga, a nič od tega ni bilo izdano na njegovih diskografskih etiketah, ker jih je takoj prodal in s tem bolje zaslužil.
Od (danes) velikih (takrat še neznanih) orgličarjev je posnel in izdal na SUN Records tako (Big) Walterja Hortona kot tudi Jamesa Cottona. Little Walter (Jacobs) naj bi nastopil na prvem Sunovem singlu, a se to potem ni zgodilo, ker ga niso izdali. Leonard Chess je iz težko razumljivih razlogov zavrnil objavo precejšnega števila posnetkov, ki mu jih je Sam Phillips ponudil v odkup. Ob tem sem opazil zanimiv prelom v Phillipsovem interesu za snemanje bluesovsko orientiranih glasbenikov okrog leta 1957, ki ga je verjetno povzročilo navdušenje nad Elvisom in rock’n’rollom ter njegovimi novimi junaki. Včasih se vprašam, po kakšnem ključu ali navdihu se je kak producent odločil posneti kakšnega ne prav izjemnega glasbenika. V čem je bil tenor saksofonist Bill Justis tako dober in poseben za Phillipsa, da je šel v ekonomsko tveganje z njim? Ni slab, ampak takšnih saksofonistov je takrat v Ameriki kar mrgolelo. Če je edini kriterij dobra zabava muskontarjev (ki prej – in kasneje – nikoli niso sodelovali) v studiu in preštevanje novcev od prodaje tisti hip najbolj vročih žemljic, potem imamo odgovor na to dilemo v zasedbi The Million Dollar Quartet, sestavljeni iz Elvisa, Jerrya Leeja Lewisa, Carla Perkinsa in Johnnyja Casha, muska na tem dvojnem albumu s konca leta 1956 pa vsekakor ni vredna tega naslova.
Zgodba o založbi SUN Records je vsekakor vredna pozornosti zaradi obilice dobre muske pa tudi zaradi njenega vpliva na sodobno popularno glasbo. Sam imam nekaj čez trideset CD-jev ter seveda tudi dvojni LP The Million Dollar Quartet, ki se mi pa ne zdi noben presežek. Priporočam poslušanje naslednjih zbirk SUN Records – The Blues Years 1950 – 1958, izdani pri londonski založbi Charly Records, ter The SUN Blues Archives Vol. 1 – 6, Black Music Originals Vol. 1 – 4 ter Rock ‘n’ Roll Originals Vol. 1 – 9.
