Uvodni zapis o etno muziki, kot tretjem področju mojih glasbenih raziskovanj, je vezan na dilemo, po kateri poti naj se sploh namenim stopiti na potja in brezpotja, ki vodijo v vznemirljivo različnost pokrajin glasbe? Odločil sem se za pot proti vzhodu in za santur, instrument, ki mi je posebej pri srcu. Uvrščamo ga med brenkala in sodi v razvejano družino podobnih instrumentov, ki jih najdemo v številnih deželah. Njegov daljni sorodnik je Slovencem znan kot citre, drugim Evropejcem pa so izvedenke tega starodavnega instrumenta poznane pod drugimi imeni. Srečamo ga v številnih deželah na trasi tako imenovane svilne ceste (in ob njej), vse od Balkana čez bližnji in srednji vzhod do daljnega vzhoda. Ob takšni izbiri pa se ponujajo tudi nastavki za več razmišljanj, vezanih na družbo in umetnost, zlasti pa na odnos do glasbene ustvarjalnosti.
Na mizi imam štiri zajetne knjige ljudskih pesmi, ki jih je po slovenskih deželah zbral in uredil dr. Karel Štrekelj proti koncu 19. stoletja, izdala pa Slovenska matica med leti 1895 in 1898 pod naslovom Slovenske narodne pesmi; na gramofonu pa se vrtita vinilki Slovenske ljudske pesmi in glasbila, ki sta nastali v prvi polovici 1980 let kot rezultat proučevanja izročila in truda za ohranitev dediščine ljudskih godcev in njihove ustvarjalnosti. Z njima so Matija in Mira Omerzel Terlep skupaj s pevko Bogdano Herman gotovo navdušili tudi etnomuzikologinjo Zmago Kumer, ki je v drugi polovici prejšnjega stoletja nadaljevala Štrekljevo poslanstvo.
A kakšen je naš odnos do etno – oz. avtentične ljudske – glasbe, kakšen je bil takrat in kaj je do danes ostalo od nje? Takrat še niso govorili o glasbah sveta, temveč se je za etno muziko uporabljal splošno razširjen termin folk glasba. Ta muzika, iz katere je vse nastalo, me je vedno bolj zanimala in začel sem iskati posnetke in si ustvarjati »knjižnico« gramofonskih plošč. Če ostanem pri slovenski ljudski glasbi, to ni bilo prav lahko iz dveh razlogov. Prvi je konstantno mačehovski odnos do lastne kulturne dediščine, drugi pa pojav narodnozabavne muzike, ki je od začetka 1950 let kot kakšna invazivna vrsta vedno bolj vsiljivo izrinjala vse drugo iz medijev in javnega življenja.
Če je bilo v »zlatem obdobju« slovenske popevke in narodnozabavne glasbe 1960 in 1970 let še mogoče govoriti o prevladujočem trudu za kvaliteto popularne glasbe, se danes soočamo s primitivizmom in bedo turbo folka. K temu niso pripomogli samo mediji, temveč tudi popuščanje množičnemu slabemu okusu s pomočjo politike. Ne bom na široko o tem, a nivo kvalitete je rapidno padel po zaslugi Julijane Bizjak Mlakar, ki je kot kulturna ministrica pred desetimi leti zakonsko zapovedala radijskim postajam obveznost nesorazmerne zapolnitve (ene tretjine) programskega časa s slovensko (t. j. domačo) muziko, pa če je ta dobra ali slaba, kar je bila (nadvse škodljiva) neumnost brez primere. Ob dveh milijonih prebivalcev seveda ne more biti niti en odstotek kvalitetnih glasbenikov, zato nas zaradi teh glasbenih kvot dnevno posiljujejo z »rad bi bil« pevci in muskontarji, ki jih drugače ne bi noben glasbeni urednik uvrstil v program.
Če pogledamo čez domače planke, lahko opazimo podobno stanje identitetnega duha še kje, a le redko kje v tako izrazito negativni luči. Tudi Matija Terlep in Mira Omerzel Terlep sta izdala prvi od treh plošč slovenske ljudske glasbe v Beogradu, tretjo pa v Zagrebu in ne pri domačem Helidonu ali Založbi kaset in plošč RTV Ljubljana. Narodnjakov vseh sort je bilo povsod na tone, njihove viže so bučale iz zvočnikov povsod in ne samo na veselicah, radijske postaje pa so nam predvajale ljudsko glasbo iz arhivov le izjemoma, po kapljicah (kot da bi bila nevaren strup, ki bi s primerjavo razkril bedo tekoče produkcije!). V Ljubljani si v 1970 letih težko prišel do imenitne serije plošč Pesme i igre naroda Jugoslavije, povsem nemogoče pa do posnetkov kakih Makedoncev ali Albancev s Kosova. Za naše skomercializirane založbe in distributerje niso bili dovolj zanimivi, tuje specializirane založbe pa so se prav greble za licenčno izdajanje posnetkov iz arhiva Produkcije gramofonskih plošč Radia televizije Beograd (PGP RTB).
Izstopajoča značilnost je, da so citre in njim podobni instrumenti doma izključno v ljudski in iz nje izpeljani narodnozabavni glasbi. Veljale so za siromakom dostopen nadomestek klavirja, ki je bil zaradi svoje relativne majhnosti tudi priročen za transport, da ga je glasbenik lahko prenašal s seboj, kar v starih časih ni bilo zanemarljivo. V zadnjega pol stoletja ponovno beležimo večje zanimanje za igranje na ta milozvočni instrument. K popularizaciji sta zlasti pripomogla tudi njegova prisotnost v našem filmskem bestsellerju Cvetje v jeseni in najbolj znan slovenski citrar Miha Dovžan. Slovencem pa je ostal v spominu tudi prekmurski Miško Baranja, ki je v Beltinški bandi igral na cimbale. Te so razširjene v panonskem svetu, zato ne preseneča, da jih zasledimo (izjemoma) tudi v madžarski jazzovski zasedbi saksofonista Mihala Drescha, zadeva pa celo funkcionira v kohabitaciji s tipično jazzovskimi instrumenti, a je to res osamljen primer. Citre sicer lahko srečamo v več deželah srednje in vzhodne Evrope ter na Balkanu. Ilustrativni so posnetki na CD-ju The Dulcimer Collection založbe ARC Music, ki je kar dobra vstopna točka za uvodno spoznavanje s tovrstno muziko.
Pot, po turško Yol – se še kdo spomni tega pretresljivega turškega filma iz leta 1982? Kakorkoli, pot me je vodila tudi preko te velike, večmiljonske dežele, saj je bilo moje zanimanje za etno glasbo prvotno usmerjeno proti jugovzhodu. Lahko bi rekel, da sem sledil Aleksandru Velikemu in Marcu Polu po svilni cesti proti daljnemu vzhodu in odkrival nove čudovite svetove glasbe. Kakšno lepoto, zvoke, slike in misli prikličejo širjave glasb sveta različnih etnij, če jim odpreš svoje srce! Iz Evrope preko bližnjega in srednjega vzhoda do daljnovzhodnih dežel se pojavlja naš današnji izbrani instrument v nebroj različicah in v najrazličnejših kontekstih, do najbolj sofisticiranih solo recitalov perzijskih in indijskih mojstrov santurja. Igra se ga na različne načine: nanj se lahko igra oz. brenka (mimogrede, sovražim izraza brenkati in brenkala) s konicami prstov, s trzalico in drsi po strunah ali izvablja zvoke s kladivci iz raznih materialov, ki poskrbijo za različne teksture. Zato in zaradi konstrukcijskih razlik zveni ta čarobna skupina instrumentov povsem drugače v Turčiji, Iranu, Indiji, na Kitajskem, v Vietnamu ali na Japonskem.
Ljudje potujejo od nekdaj. Od v preteklosti prevladujoče osamljenih popotnikov, raziskovalcev in avanturistov do današnjih rojev nizkocenovnih potrošnikov, ki jih bolj zanimajo selfieji kot kulture, se je spremenilo marsikaj. V današnjem »krasnem novem svetu« se lahko dokoplješ do kratkotrajne naslade in glasbenega užitka takoj, zdaj, kar od tukaj, že s klikom ali dvema po tastaturi računalnika ali mobitela. A za kaj več bo treba nadaljnje raziskovanje, klikanje in listanje po literaturi, med ploščami založb (Smithsonian) Folkways, Nonesuch, Lyrichord, Ocora in drugih, ki so nam že pred mnogimi desetletji odstrle zaveso do glasbenikov, kot so Majid Kiani, Shivkumar Sharma, Tran Quang Hai, Shinichi Yuize idr. ter do instrumentov kot so dulcimer, citre, kanun, santur, zheng ali guzheng, koto, le dan tranh in številnih drugih.
Ob poslušanju rafiniranih glasbenih umetnin, nastalih na svilni cesti, ko se soočimo po eni strani s starodavnimi kulturami Mezopotamije, Perzije, Kitajske in drugih dežel, pa se ob vsem občudovanju in spoštovanju lahko tudi upravičeno zamislimo o stanju duha in kulture včeraj in danes. Je to, čemur smo zdaj priča, napredek in pot v prihodnost (če da, kakšna sploh bo?), ali zdrs v temo preteklosti (ko so npr. v Afganistanu talibani prepovedali izvajati glasbo … in dekletom hoditi v šolo)?
Bodo o našem času in naši generaciji še vedno pričale tudi dobro ohranjene veličastne zgradbe samostanov, cerkva, mavzolejev, svetišč iz arhitekturne zakladnice preteklosti? Ali zgolj zlomljeni minareti in preluknjane kupole kot razrušeni ostanki mošej in vsega drugega, kot neme priče popolnega uničenja povsem podivjanih sodobnikov?
—————————————————————————————————————–
Prihodnjič, čez štirinajst dni, bo Indija naslednja postaja na svilni cesti.
