Violeta Egorova; Križevniška cerkev, 16. julij 2025
Dober mesec že poteka 73. Festival Ljubljana in v tem času so se že zvrstili številni kulturni dogodki letošnjega bogatega in raznolikega programa. Na enem od njih je sredi julija v Križevniški cerkvi (sicer cerkev Marije Pomočnice) nastopila izvrstna ruska pianistka Violeta Egorova. Pravo festivalsko vzdušje je prineslo predvsem številčno in raznoliko mednarodno občinstvo, ki je takorekoč do zadnjega stola napolnilo cerkev (po moji grobi oceni lahko sprejme okrog 150–180 sedečih poslušalcev). Jasno je torej, da Egorova ne doživlja bojkotov in odpovedi koncertov zaradi ruske agresije na Ukrajino, kot se še vedno dogaja Gergijevu (je pa seveda res, da on izpričano prijateljuje s Putinom in še vedno ne želi obsoditi vojne).
Violeta Egorova je na Festivalu Ljubljana nastopila že pred dvema letoma, tedaj kot članica klavirskega kvinteta, tokrat pa se je v Ljubljano vrnila s solo recitalom, za katerega je izbrala in pripravila v celoti nemški spored. V prvi polovici koncerta smo prisluhnili dvojnemu Beethovnu, najprej Variacijam in fugi v Es-duru, op. 35, “Eroica”. Pianistična roka in dotik Egorove sta suverena in rutinirana – a zato nič manj vznemirljiva. Umetnica takšnega kova se pač v vsakem taktu in trenutku prilagaja poteku, značaju in zahtevam glasbe – zdaj je lirična, zdaj dramatična; v tem trenutku ognjevita, v naslednjih skrivnostna. Vse to Beethovnova glasba poleg dosledne zbranosti namreč terja od izvajalca in variacije, katerih témo je skladatelj pozneje uporabil v svoji slavni tretji simfoniji, so zazvenele v polnem sijaju razkošja klavirskega zvoka in v interpretaciji, ki ni poznala niti pomanjkljivosti ne prepuščanja naključjem.
Sicer prijetna gotska cerkvica, zdaj že dolgoletno festivalsko prizorišče za koncerte in ostale dogodke komorne oziroma intimnejše narave, izvajalcem in publiki žal nudi očitno neoptimalne akustične razmere, saj sta bila klavirski zvok in posledično zvočni vtis (kljub polnoštevilnemu poslušalstvu, ki je odmeve nekoliko omililo) precej bučeča, razmazana in neartikulirana – seveda brez kančka krivde Egorove. No, res pa je tudi, da je imel tu svojo vlogo položaj mojega sedeža; na drugih mestih v cerkvi je bil zvok brez dvoma drugačen – ušesu prijetnejši.
Znameniti prvi stavek nič manj znamenite Sonate za klavir št. 14 v cis-molu, op. 27, št. 2, »V mesečini« je bil v kar hitrem tempu, sicer pa lep in čaroben kot le kaj. V lahkotnem drugem, ki ga je Liszt poimenoval “cvet med dvema prepadoma”, smo slišali nekaj nepričakovanih, a zanimivih dinamičnih kontrastov, nato pa je takorekoč attacca prešel v sklepni presto agitato. Tu je Egorova viharniško razrvanost uzvočila s pričakovano virtuoznostjo, a je res soliden vtis preprečilo prej opisano akustično okolje.
Omenili smo že, da je Egorova tokrat odigrala v celoti nemški program, če bi želela izključno Beethovna, pa bi lahko kot drugi del recitala izvedla katero od Lisztovih odličnih klavirskih transkripcij Beethovnovih simfonij. To se sicer ni zgodilo, smo pa vseeno ostali na “simfoničnem” pianističnem plafonu, tokrat s Simfoničnimi etudami, op. 13 izpod peresa Roberta Schumanna. Nemara bi kdo zastrigel ob pripisovanju simfoničnih kvalitet klavirju, toda tu bomo prepisali pohvalno in zelo primerno pojasnilo iz festivalske programske knjižice: “V teh [etudah] se ‘simfoničnost’ razkriva tako v osvoboditvi variacijske forme od konvencij meščanskega salona kot tudi v širokem naboru raznolikih tekstur, ki jih pianist sopostavlja in kombinira na način simfoničnega orkestra.” Glasbila z 88 tipkami, prav toliko toni in možnostjo izvajanja desettonskih akordov pač ne gre podcenjevati.
Poslušali smo predvsem nepresenetljivo, a vendar zavidljivo gibkost in hvalevredno kontrastiranje v izvedbi, kot in kakor ju predvideva in zahteva izvirno tkivo ne samo Schumannove skladbe, pač pa že same forme téme z variacijami. Če želi glasbenik uspešno poustvariti in upravičiti še simfonični atribut, je izziv seveda toliko večji. Violeta Egorova mu je bila kos tehnično in interpretativno, skladba pa je že sama po sebi vsekakor dovolj barvita, da upraviči “simfoniko” v naslovu. Če pomislim, se mi pravzaprav zdi nenavadno, da do sedaj še ni bila v celoti orkestrirana za poln simfonični orkester, saj nas je Egorova s svojo izvedbo prepričala tudi v to, da bi bilo takšno transkripcijo še kako zanimivo slišati.
* * *
Virtuosensemble; Križevniška cerkev, 22. julija 2025
Manj kot teden po Violeti Egorovi se je na istem prizorišču (cerkev je bila tudi tokrat napolnjena) predstavil še italijanski komorni godalni ansambel Virtuosensemble. Ansambel sestavljajo “nekateri najpomembnejši člani zasedbe Camerata Strumentale Siciliana, ki jih druži globoka strast do komorne glasbe in moči umetniškega izražanja. Izšolali so se na najuglednejših italijanskih ustanovah, kot sta Akademija Chigiana v Sieni in Akademija Walter Stauffer v Cremoni, prav tako pa so zmagovalci številnih državnih ter mednarodnih tekmovanj” (tako programska knjižica Festivala Ljubljana).
Zanimivo je bilo spremljati, kako je v primerjavi s solističnim klavirskim recitalom v Križevniški cerkvi zazvenela glasba dveh prominentnih baročnih (torej iz istega obdobja, kot sama cerkev) skladateljev v izvedbi sedemčlanskega godalnega ansambla, čembala in solista na violini. V prvem delu koncerta smo lahko (tik pred začetkom smo bili opozorjeni na spremenjen vrstni red skladb) poslušali Vivaldijev Koncert za godala v G-duru, RV 151, “Alla rustica”, Corellijevo Suito za godala in naposled šeVivaldijev Koncert za dve violini v a-molu, RV 522. Zvok je bil tokrat bistveno prijaznejši, lahko bi celo rekli, da blizu idealnega za godalno glasbo. Virtuosensemble je odlično uigran in zveni plemenito, elegantno, vedro. Gre za komorno muziciranje na zares visoki, izjemni ravni, zato je ime, ki so si ga nadeli – čeprav lahko komu najprej zveni pretenciozno –, kar pravšnje.
Še posebej zanimiv je bil Corelli – čeprav manj znan in na naših odrih redko izvajan, je imel kot skladatelj in violinist zelo pomembno vlogo pri razvoju glasbenih oblik sonate in koncerta; bil je ključna figura obdobja srednjega baroka in suita je privlačna predvsem zaradi dejstva, da gre pravzaprav za “kompilacijo” posameznih stavkov iz različnih skladateljevih violinskih sonat; v suito jih je, kot nas je poučil tudi koncertni list, zbral Ettore Pinelli. Pomislil sem, da je bila odločitev v sicer “all-Vivaldi” koncert vključiti – pravzaprav bolj navreči – še enega 7-minutnega Corellija, ki tako ni prišel do pravega izraza, še toliko bolj, ker ni šlo za njegovo v celoti avtorsko skladbo, ampak pravzaprav za aranžma. Glede na omenjeno skladateljevo prominenco sem dobil vtis nekakšne mimobežnosti, da ne rečem omalovaževanosti. No, takoj zatem je Vivaldijev Koncert za dve violini v a-molu ponudil prvo solistično predstavo (Glauco Bertagnin in Enzo Ligresti); poslušanje je bilo v užitek, tako da je bila (le 10-minutna – koncert te dolžine bi bolj veljal za concertino) skladba kar prekratka.
Vivaldijev cikel violinskih koncertov Štirje letni časi, njegovo najbolj znano delo in dejansko tudi en najbolj znanih, priljubljenih, izvajanih in snemanih biserov klasične glasbe od baroka dalje, tudi še po natanko 300 letih od nastanka zveni ravno tako sveže, kot takrat, ko so bili skomponirani in prvič predstavljeni občinstvu. Za osvežitev spomina – sestavljajo jih sledeča dela, vsa s po tremi stavki (hitro – počasi – hitro):
Koncert za violino v E-duru, RV 269, “Pomlad”
Koncert za violino v g-molu, RV 315, “Poletje”
Koncert za violino v F-duru, RV 293, “Jesen”
Koncert za violino v f-molu, RV 297, “Zima”
Célo leto se tako izvajalcem in poslušalcem obrne v zgolj 40 minutah, kolikor traja povprečna izvedba cikla, Virtuosensemble pa je tokrat v vseh štirih koncertih spremljal solista Enza Ligrestija; poleg solista ima večkrat pomembno vlogo tudi prvi violinist spremljevalne zasedbe (tokrat Glauco Bertagnin). (U)glasbeni Štirje letni časi so tako poznani in poslušani, da jih ne bomo posebej predstavljali, gotovo pa lahko omenimo primer ali dva najzgodnejših pojavov tonskega slikanja v glasbi, kot sta (poletna) nevihta (tehnika spuščajočih se kromatičnih postopov godal v (zelo) hitrem tempu, ki jo je pozneje do popolnosti razvil R. Strauss v svoji Alpski simfoniji) in zimsko vzdušje (“lesketanje” snežink in ledenih kristalov).
Tokratna izvedba, čeprav intonančno ne v celoti brezhibna, je bila v celoti prepričljiva, očarljiva, dosledna in doživeta – velja tako za ansambel, kot tudi za solista, ki ni skoparil s kar nekaj dodatnimi okraski in karizmo violinske igre. Omenjamo še, da glasbeniki Vivaldijevemu evergreenu sicer niso bili zvesti v tehničnem smislu uporabe periodnih godal ali vsaj baročnih lokov, toda isto lahko rečemo tudi za veliko večino ostalih sodobnih izvajalcev, pa tudi izvedba zaradi tega ni bila za nič prikrajšana. Virtuosensemble je (razen v redkih trenutkih) zares virtuozen ansambel – nomen est omen –, zato si želimo, da bi pri nas nastopili še kdaj, bodisi na FL ali ob kateri drugi priložnosti; pravšnji kandidati bi bili denimo za srebrni abonma Cankarjevega doma. Še pripomba: čembalista veliko večino večera nismo slišali (dovolj).
