Ko nas svilna cesta pripelje na indijski podkontinent, se soočimo z več paradoksi. Eden takih je že besedna zveza »indijska klasična glasba«, s katerim poskrbijo za pravo konfuzijo Indijci oziroma tisti, ki muziciranje mojstrov njihove (umetne – umetniške) glasbe imenujejo »klasična glasba«. Po svoje razumljiva terminološka opredelitev glasbenega ustvarjanja, ki bi naj bilo nekaj vzvišenega v odnosu na njihovo »folk« glasbo oz. tisto, kar lahko slišite na ulici, po vaseh, na podeželju. Klasična glasba se pač izvaja na koncertnih odrih dvoran in v palačah maharadž pred kultivirano publiko. Gre za razliko med prirojenim talentom nešolanih muzičistov kot surovih dragih kamnov in med izvajanji šolanih glasbenikov kot brušenih diamantov. Oboji sicer nosijo svoj talent zapisan v DNK-ju krvi svojih prednikov, a le peščici privilegiranih izbrancev je dano, da svojo glasbeno kultiviranost gradijo skozi dolgoletna šolanja in učenje pri najboljših – starejših virtuozih kot njihovih vzornikih, pedagogih, učiteljih, gurujih.
Ravi Shankar in drugi velikani tistega, kar večina pozna kot indijsko glasbo, so namreč v še vedno na kaste razdeljeni indijski družbi posvečena skupina vrhunskih umetnikov, ki jih zahodnjaški iskalci modrosti niso in ne bodo nikoli mogli niti videti niti slišati javno nastopati med navadnimi ljudmi, ker tudi njihova glasba nima nič skupnega s tisto, ki jo je moč slišati na ulicah mest ali po vaseh, ker je po značaju povsem drugačna in sta si tuji tako kot klasika in jazz – ali še bolj. Svileni sariji in s slonokoščenimi ornamenti okrašeni dragoceni instrumenti med svetimi kravami in umazanijo prenaseljenih velemest? Kultura revnih in zaostalih množic, ki se očiščujejo v svetih rekah, je več svetlobnih let od sijaja palač maharadžev in odtujenosti svetišč. Le v tihoti noči in odsevu plavajočih lučk v Varanasiju je redkokdaj slišati slaboten odmev plemenite glasbe sarangija in shehnaija izza visokih zidov, ki ločijo kaste. Utopija in iluzija o iskanju izgubljenega zahodnjaka v blodnjaku vzhodnjaške mistike med svetimi možmi in svetimi kravami se razblinita v temi stvarnosti, ki jo razsvetlijo le plavajoče lučke obrednega čaščenja nedosegljivega.
To množično iskanje modrosti izven sebe v daljni Indiji ima bogato zgodovino, ki sega najmanj v 1960 leta, ko so Beatli obnoreli svet, Georga Harrisona pa indijska muzika in Ravi Shankar. Bil je čas razcveta »flower powerja« in pop arta ter hipijev, ko so mladi v zavračanju vietnamske vojne in potrošniških vrednot staršev namesto vojn in mitraljezov raje izbrali cvetje in ljubezen ter nove ideale, ki naj bi jim bili bližji. Vsi so bili bratje in sestre, črni in beli, bogati in revni, vzhodnjaki in zahodnjaki, mladi in malo manj mladi. Današnji svet bi bil mnogo lepši in prizanešeno bi nam bilo za marsikatero vojno in genocidno iztrebljanje nemočnih ter trpljenje miljonov, če resničnost in moč kapitala ne bi počasi preobrazila že takratne generacije, ki je bila nosilka upanja na boljšo prihodnost. Ljubezen, mir in harmonija so prežemali tudi masovne rock festivale v Montereyu leta 1967, v Woodstocku 1969 in dve leti kasneje na koncertu za Bangladeš (pa tudi leta 1970 na otoku Wight). Na vseh (razen leta 1970) je nastopil tudi slavni indijski sitarist Ravi Shankar. Za večino je bil novo ime, a je postal za prenekaterega pravi polbog in ambasador indijske kulture na zahodu. Pa je bilo res tako? Niti ne, ker je Shankar gostoval na Zahodu že trideset let prej kot plesalec (in godec na več instrumentih) v skupini starejšega brata in je torej bil novo ime le za njih, ne pa oni in Zahod zanj. Za njim je namreč že bilo nekaj srečanj z zahodno kulturo, s katero se je rad spogledoval in iskal publiko za svoje ustvarjanje. Naj omenim njegovo sodelovanje s slovitim violinistom Yehudi Menuhinom na ploščah West Meets East, sodelovanje z Andrejem Previnom in londonskimi simfoniki, s katerimi je leta 1970 izvedel svoje delo Concerto For Sitar & Orchestra. Leta 1967 je prispeval glasbo za film Conrada Rooksa z naslovom Chappaqua, v katerem se je tudi pojavil. Mimogrede – del skladbe s tega albuma sem uporabil za prvotni avizo moje oddaje Razširjamo obzorja na Radiu Študent leta 1977. Kot dodatno zanimivost naj navedem, da je prvotno glasbo za ta film ustvaril leta 1965 Ornette Coleman, ki ni bila uporabljena v ta namen, je pa ostala zabeležena na plošči Chapaqua Suite. Tudi kasneje je Shankar sodeloval z glasbeniki »zahodnega« sveta, med njimi s flavtistom Jean-Pierre Rampalom pa s Philipom Glassom, a še raje z indijskim mojstrom saroda Ali Akbar Khanom. Ta je bil drugo najpomembnejše ime vzornika med častilci indijske muzike in bralci Hermanna Hesseja in njegovega Sidharte, Demiana in Stepnega volka, ki so prav tako v 1970 letih postali obvezno čtivo zahodne mladine, ki je že takrat želela vse kaj drugega kot tisto, kar jim je ponujal obljubljeni zahod s slepo ulico potrošništva in razvrednotenja vsega plemenitega, tudi umetnosti. Priročna alternativa so bile žepne izdaje Hesseja v hlačnem žepu ali bisagah in so šli, pravzaprav takrat potovali večinoma z vlakom tja pod visoke gore severne Indije, v velemesta in sveta mesta, samostane in grobnice, Taj Mahal in pod Himalajo, v Kašmir… Takšna idealizirana kulisa je tudi naslovnica najbolje prodajane plošče indijske glasbe vseh časov, ki nosi naslov Call Of The Valley – tudi ene najboljših in tiste, ki jo lahko brezrezervno priporočim vsem, ki imajo radi glasbo.
Call Of The Valley nam predstavi tudi nekaj drugih najboljših indijskih glasbenikov, ki so prav tako ponesli slavo svoje dežele po svetu. S to ploščo se je leta 1967 pričelo več desetletij dolgo glasbeno sodelovanje mojstra indijskega santurja Shivkumar Sharme in mojstra na (indijski flavti) bansuriju Hariprasad Chaurasie. Z njima igra Brijbushan Kabra na kitaro, ki je bila tisti čas precejšna redkost v indijski glasbi. Danes niti ne več, tudi po zaslugi Vishwa Mohan Bhatta, ki ga je proslavilo sodelovanje z Ryem Cooderjem, in Debashisha Bhattacharyje, ki igra na posebej zanj skonstruirane kitare. Oba smo lahko slišali v Ljubljani.
Sicer pa vsi svetovno znani glasbeniki prihajajo iz severne Indije in jih klasificirajo pod »hindustani music«. Svet se deli na bogati sever in revni jug na globalni ravni, na razviti sever in zaostali jug Evrope, na industrijski sever Italije in z mafijo prestreljen jug Italije, pa na sever in jug Balkana, severno in tisto »pravo« Makedonijo, pa sever in jug Afrike, severno in južno Ameriko, pa na (o)srednjo vmes med bipolarno razdeljenimi nasprotji … zakaj ne bi potem bilo tako tudi v Indiji? Pred kratkim sem srečal mlada Indijca, ki sta bila presenečena, da vem za Keralo in njeno glasbo ter za teritorialno razčlenitev njihove domovine. Bojim pa se, da vem o tem več kot onadva – takšni časi pač! A meni je posebej pri srcu severna Indija in njena (zlasti instrumentalna) glasba, ne samo velika zveneča imena, med katerimi ne moremo mimo mojstra na shehnaiju (po zvoku oboi podobnem instrumentu) Bismillaha Khana, sarodista Alija Amjada Khana, mojstra godalnega instrumenta sarangi Rama Narayana in drugih. Ker jih je preveč za naštevati, sem izpostavil le nekatere najbolj znane.
Nekaj zanimivosti, ki ne sodijo med vsem ljudem znano. Jugalbandi je beseda za duet, ki je pogosta oblika sodelovanja med indijskimi glasbeniki. V jazzu se pri duetih pogosto srečamo z izrazom »battle« med saksofonisti »stare šole« od 1940 do začetka 1960 let prejšnjega stoletja. Oni so v glavnem tekmovali v tehnični briljanci in dokazovanju, kdo zna hitreje in bolj natančno igrati, kdo bo koga premagal – skratka: kdo je boljši. V indijski glasbeni tradiciji pa ta interakcija (najpogosteje) ni vezana na značilno tekmovalni značaj izločanja »slabšega« v »borbi« in bitki na izločanje, temveč je bolj izraz medsebojnega spoštovanja dveh enakovrednih mojstrov brez pretenzije po nadvladi ali »zmagi«. Pogosto pa je to prikaz nepretrganega izročila in dosežene stopnje vrhunske veščine obvladovanja instrumenta med staršem in naslednikom v krvni verigi. Obstajajo znane dinastije vrhunskih glasbenih umetnikov, ki so prisotne že stoletja.
Čast in privilegij je bil, če je kateri od mojstrov sprejel v uk in pod svoje okrilje nadarjenega otroka, ki se je nato leta dolgo uril v obvladovanju tehnike igranja instrumenta tudi po šestnajst ur dnevno. To je na lastni koži skusil Ravi Shankar sam, pa kasneje njegova hči Anushka Shankar. Nič drugače ni pri sinovih drugih virtuozov, ki prav tako nadaljujejo družinsko tradicijo iz roda v rod. Tudi Rahul, sin ShivKumar Sharme, je znan santur player, na indijsko (bambusno) flavto bansuri igra sin Hariprasad Chaurasie, potomci sarod playerja Alija Amjada Khana so prav tako sarodisti. Lahko si sposodimo kar naslov plošče Muddyja Watersa »Očetje in sinovi«, ki ga je uporabil za tak prenos znanja in izkušenj iz ene generacije (glasbenikov) na drugo. Ti glasbeniki so tudi močno navezani na svojo deželo in imajo v njej domicil, kljub svetovni slavi in nenehnim turnejam po vsem svetu. Obstajajo pa tudi izjeme, kot sta bansuri player Deepak Ram in sarodist Vasant Rai, ki je bil verjetno najobetavnejši sarodist svoje generacije, a je, žal, prekmalu umrl. O njegovem nespornem talentu priča nekaj odličnih albumov za založbo Vanguard iz 1970 let.
Sitar, sarod, santur, shehnai, bansuri, sarangi, vina, tambura, tabla in mridangam so med najpogosteje uporabljenimi instrumenti, ki jih slišimo v indijski klasični glasbi. Tudi violina, saksofon, mandolina in kitara sodijo med že uveljavljene, redko uporabljen pa je jiltarang (skupek »pojočih« skodelic uporabljenih za instrument), še bolj pa kak nadaswaram. Ne manjka dobrih kompilacij s predstavitvijo instrumentov iz te pisane palete indijske zvočnosti. Od vseh naštetih je morda še najbolj nevsakdanja vključitev (alt-)saksofona v to pisano druščino indijskega instrumentarija. A da to funkcionira, sta nas prepričala tako indijec Kadri Gopalnath, ki je posegel po tem za jazz značilnem instrumentu namesto po kakem shehnaiju, kot tudi jazzist John Handy, ki je z indijskimi glasbeniki formiral skupino Rainbow, s katero se je predstavil tudi v Ljubljani.
Vpliv Indije in njene glasbe sega od bežne impresije, ki jo vključi v svojo ustvarjalnost kak mimobežni jazzar, ko kje gostuje (recimo Dave Brubeck v Calcutta Bluesu), do tega, da se kdo resno nauči igranja kakega indijskega instrumenta (recimo Collin Walcott sitarja ali Charlie Mariano nadaswarama) in celo do popolnega vživetja v to tako drugačno muziko (kot recimo John McLaughlin ali John Handy). Jazzisti so lahko spoznavali tamkajšnjo glasbo tudi na licu mesta, če so nastopili na njihovem jazz festivalu Yatra. Tam je leta 1980 nastopil in bil na turneji po indijskih mestih tudi naš Tone Janša, ki je nato leta 1983 posnel ploščo Goa. Tudi trobentač Don Ellis je spoznal Indijo od blizu in sodeloval z indijskimi glasbeniki že v 1960 letih. Iz Indije pa se je priselil v Anglijo neupravičeno spregledani kitarist Amancio D’Silva, ki je na prehodu 1960 v 1970 leta posnel par odličnih plošč, ki so ostale širši publiki popolna neznanka do pred nekaj leti – Indijec, ki (je) igra(l) jazz in je pravo odkritje!
Indija je služila kot ustvarjalni navdih mnogim glasbenikom in je prisotna v njihovem delu na različne načine: skozi razumevanje indijske glasbe, njenega duha, oblike in strukture, ritmov, harmonij, do vključevanja indijskih glasbil ali/in sodelovanja indijskih glasbenikov v jazzovskih in drugih zasedbah z zahoda. V Indijo se je odpravilo veliko glasbenikov, o čemer pričajo številne plošče iz diskografij bolj ali manj znanih imen. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je poskrbel za pravi bum tovrstnega sodelovanja kitarist John McLaughlin z zasedbo Shakti ter deset let pozneje z drugimi indijskimi glasbeniki še v reinkarnirani skupini Remember Shakti. Tudi rockerju Carlosu Santani so se odprle širjave vzhodnjaških glasbenih vplivov v istem času, ko sta z McLaughlinom ustvarila album Love, Devotion, Surrender. Srečala sta se po zaslugi istega guruja Sri Chinmoya, ki je bil njun duhovni učitelj in vodič po širjavah vzhodnjaških religioznih modrosti.
Že deset let pred njim so se odpravili v Indijo nekateri drugi glasbeniki, ki so dejansko bili pravi pionirji na področju raziskovanja indijske muzike in možnosti njene vključitve v svoje delo. Flavtist Paul Horn se je v svoji dolgi karieri lotil marsičesa novega, največji pečat pa je gotovo pustil na polju improvizacije in meditacije, ki zaznamujeta trend t. i. new age muzike. Ploščo Inside je namreč posnel znotraj Taj Mahala kot serijo zvočnih meditacij, v katerih se je poigraval z zvokom in njegovim odmevom v izjemno akustičnem prostoru, s tišino in človeškim glasom kot drugim instrumentom. Iz tega kultnega albuma tišine in njenega zvoka se je rodil niz drugih, ki jih je potem kot po tekočem traku posnel na najrazličnejših eksotičnih lokacijah širom planeta in tako izkoristil famo svoje lucidnosti in svetovno znanih lokacij.
Navedli smo le nekaj najbolj znanih indijskih glasbenikov, njihove tipične instrumente in nekatera sodelovanja, nič pa o glasbi sami. O ragah, o indijski ragi. Ampak, ne, o tem se da danes veliko prebrati že na svetovnem spletu, obstajajo pa tudi plošče z razlago strukture te indijske glasbene forme in uporabljenih ritmov. To je razlagal zlasti Ravi Shankar pa tudi njegov tablist Alla Rakha. Najbolj znan današnji mojster tega instrumenta Zakir Hussain pa raje molče igra na ta par znanih indijskih tolkal in le tu in tam nakaže iz katerih sklopov je sestavljen kak ritmični vzorec. Pred petdesetimi leti me je to hudo zanimalo in sem želel vedeti vse o tem, tako da sem otrokom v Pionirskem domu na glasbenem oddelku odpredaval o tridelni strukturi rag, kako jih razvrščamo na jutranje, popoldanske in nočne, o modalnosti itd.. A vsega tega niti ne rabite vedeti za začetek. Tony Scott, Paul Horn, Alice Coltrane, Don Cherry, Bengt Berger, Collin Walcott, John McLaughlin in drugi so to proučili do potankosti in ustvarili dela, ki odražajo duha indijske kulture. Kakšen osvežujoč koktajl pa nastane iz tako različnih in kvalitetnih sestavin, kot sta jazz in indijska muzika, dokazuje nekaj odličnih plošč, ki so plod sodelovanja glasbenikov iz obeh tako različnih glasbenih svetov. Moj izbor je (ob že prej navedenem Johnu Handyju) jazzovska zasedba Oriental Wind z dodanimi indijskimi glasbeniki na plošči Sankirna (kakšno /lažnivo/ učiteljico zgodovine, ki trdi da v socialistični Jugoslaviji nismo poznali sadnega jogurta, bo verjetno kap, če ji razodenem, da smo imeli ne samo svoje lastne sadne jogurte iz mlekarne Celeia sredi 1960 let, temveč celo licenčne izdaje takšnih biserov kot je ta plošča iz leta 1986).
Ob pisanju te kolumne in obujanju spominov na tiste daljne čase pred petdesetimi leti, ko sem vzljubil indijsko glasbo (in tudi mojo ženo), si prikličem v spomin tudi najino drago prijateljico Tanjo, pri kateri sva takrat stanovala v podnajemniški sobici. Nekoč mi je vsa zaskrbljena rekla, da se je iz najine sobe slišalo, kot da mi preskakuje igla na gramofonski plošči, ko sem se predajal užitkom ob poslušanju indijskih rag. Oba sva se smejala, a v tem je ključ do razumevanja te tako drugačne glasbe od naše zahodnjaške. Tudi čas tam drugače (skoraj ne-)teče, in zato se muska razvija počasi, za marsikoga občutno prepočasi … Raga je kot voda, ki v bistrih kašmirskih potočkih sprva skorajda stoji, ko nalahno polzi čez kamenčke, se nato preliva v počivajoče tolmunčke, nadaljuje vedno bolj igrivo in v silovitem tempu zaključnega dela zdrvi do vrhunca. Konceptualno prikliče v misli tudi minimaliste in repetition music, pa Terryja Rileya ali kakšnega od pionirjev med kitaristi, ki so v »norih« šestdesetih izumili t. i. ameriško rago. Vsi ti so se spogledovali in zgledovali po indijskih ragah in njenih mojstrih. A o tem drugič. Tiste (originalne, v Indiji izdelane) vinilke iz študentskih časov pa mi še vedno lepo »preskakujejo« na gramofonu … in zdi se, da se je vse skupaj le še malo bolj požlahtnilo v tem času. Za prvi stik in spoznavanje raznolikosti indijske glasbe ostaja zelo prikladen dvojni album Ravi Shankar’s Festival From India.
