Svilna cesta vodi večinoma čez dežele islama, ki v tem kontekstu ni mišljen v ozko religioznem smislu, temveč kot širši pojem geografsko opredeljenega področja, kjer ta religija prevladuje in pomembno vpliva na duhovno življenje v najširšem smislu. Glasba je neločljivo vpeta v čas in prostor, zato lahko skozi njo slišimo tudi raznolike zgodbe o življenju in odnosih med ljudmi v različnih kulturah, v različnih časih in različnih družbenih sistemih, saj muzika vedno odslikava tudi vsakdan realnosti. Čeprav je artistični imaginarij ustvarjalcev brezmejen, pa vsak umetnik vendarle živi in dela v prostoru in času, ki je tukaj in zdaj ter je bolj ali manj naklonjen človekovi osebni svobodi in svobodi ustvarjanja. In čeprav je umetnost univerzalni jezik človeštva, ji marsikje niso ravno naklonjeni. To se kaže na različne načine, ko majhni ljudje na odločujočih pozicijah skušajo nadeti uzdo umetnikom in ljudi zapreti v kletko nevednosti. Za ilustracijo obojega ponuja dobro izhodišče tema, ki sem si jo tokrat izbral in je nadaljevanje predhodnih člankov o odlični glasbi, ki je doma na in ob poti slavne svilne ceste.
Turčija je dežela ogromnih razsežnosti in bogate zgodovine, veličastne arhitekture in raznolike folklorne tradicije. Kot tako jo spoznamo tudi v glasbi. Na čase Osmanskega imperija in sultanov nas spominjajo mošeje in njihova notranjost, vsebina, ki jih izpolnjuje in nadgrajuje impozantnost zunanje arhitekture. Konya in njeni v neskončnost plešoči sufijski derviši reda Mevlevi se v transu vrtijo ob čarobnih zvokih neya turškega mojstra Kudsija Ergunerja. Veliko mojih plošč ima zanimivo zgodovino, zato mi pomenijo mnogo več kot zgolj izdelek, predmet, nosilec zvoka. Njihove zgodbe so zanimive predvsem zato, ker s svojimi ozadji povedo o času in ljudeh še več, kot bi povedala in razkrila zgolj muzika. Mačehovski odnos do lastne kulturne dediščine se izkazuje tudi tako, da izročilo naših prednikov večkrat bolj zanima tujce kot pa nas same. Ko sem pred desetletji skušal priti do več posnetkov turške muzike, je prispela na ženin naslov lepo zapakirana plošča, ki nama jo je poslal njen poslovni znanec iz Istanbula. A glej ga zlomka, ploščo so prišli v Turčijo posnet Japonci in jo izdali pri svoji gramofonski družbi na daljnem vzhodu. Kudsi Erguner je bil namreč takrat na začetkih bolj zanimiv tujcem, kot Turkom samim. Ko sem v Turčiji spraševal domačine, če je kdo slišal za violinista Saliha Baysala iz obmorskega Bodruma, so samo čudno gledali. Nič kaj drugače ni bilo, ko sem spraševal za klarinetista Safeta Gundegerja (tu in tam je kdo vedel vsaj za klarinetista Mustafa Kandiralija), zato sem bil raje kar tiho o kakih starcih, ki so jih po planotah Anatolije posneli za francosko družbo Ocora. Sicer pa je bilo obilje take in drugačne »originalne« sufijske muzike z religioznim pečatom pa plošč tradicionalnih plesov in pesmi, ki pa so bile vse po vrsti drugo- ali tretjerazredne. Najboljše si pač moral poiskati na ploščah iz Amerike (založb Folkways, Nonesuch, Lyrichord Records), Francije (Ocora, Festival, Harmonia Mundi, Le Chant Du Monde), Nemčije (Barrenreiter), Anglije (Sonet, Topic). Moje prve plošče turške muzike mi je nosil prijatelj iz Stockholma, ki je bil sredi 1970 let tam nekaj let zaposlen. Oborožil sem ga (pa ne samo njega, saj sem to »uprizoril« vsem znancem, ki so hodili po svetu) s spiskom plošč, ki naj mi jih poišče in kupi. Marsikatero so morali naročiti, da so se prodajalci kar čudili nad »njegovim« poznavanjem muzike. Ob tej priliki se mu lahko zahvalim za čas, trud in sitnosti ob »švercanju« plošč zame, do katerih takrat res nismo lahko dostopali. Tam zgoraj, na mrzlem in hladnem severu Evrope, so tuji delavci z nostalgijo obujali spomine na domovino, svojce, domačije, ohranjali stik s svojo kulturo turških korenin zlasti preko muzike, ko so na srečanjih in praznovanjih peli in plesali ob njim ljubih domačih zvokih. Prodorni zvok zurne in saza prikličeta pred oči korenine generacij migrantske delovne sile, ki je kovala v nebo nadarjene muzikante njihovega melosa. Ziya Aytekin je bil eden takšnih in je posnel svojo prvo (in to odlično) ploščo prav v diaspori. Ne boste verjeli, a na to redko dragocenost sem pred dvemi desetletji naletel ob Ljubljanici v imenitni trgovinici Rec-Rec, kjer so ponujali pisano paleto vsega tistega, česar drugi niso imeli. Najbrž Rado in fantje niti niso vedeli po kakšnem ključu so od dobaviteljev dobili vmes tudi povsem neznane izvajalce, a tisti, ki smo brskali, smo včasih kar onemeli pred kakšno ploščo. Taka je bila tudi prva plošča imenitnega Deepaka Rama, ki sem jo odkril pri njih. Nekajkrat sem jo kar preskočil na stojalih, saj je imela najbolj obupen ovitek, kar sem jih videl: nek temačen zmazek, ki ni bil ničemur podoben, brez vsakršnih podatkov o izvajalcu, potem pa sem le rekel, naj mi pokažejo to čudo od dizajnerske bede in ko sem jo slišal, sem po prvih taktih vedel, da sem odkril skriti zaklad. Deepak je danes eden najboljših mojstrov bansurija in Indijci so lahko upravičeno ponosni nanj (in njegov bansuri indijskih korenin v moderni preobleki), saj zveni njegova muzika bolj sodobno in sveže (a še vedno avtentično) od večine njihove domače produkcije. Ta razpetost med tradicijo in sodobnostjo z vsemi modernizmi vred je huda preizkušnja za marsikaterega glasbenika. Gre za vprašanje zvestobe, lojalnosti in navezanosti na ustaljeno in preizkušeno, pa tudi tveganje preboja z odmikom od vsega tega, ki pa naj vendarle vsebuje značilnosti znanega in cenjenega. Pogosto ostanejo kot skupni imenovalec tranzicije med dvema skrajnostnima izbire le kakšni tipični ritmi in instrumenti. Takšna sta pri turški muziki saz in zurna, ki je ob zvokih saza tudi eden najbolj prepoznavnih in prodornih. A na moje začudenje ne obstaja prav veliko plošč, na katerih bi prišel v prvi plan ta instrument v rokah kakega virtuoza.
Armenija je neposredno povezana s Turčijo, o kateri teče tukaj beseda. Genocid, ki ga danes pred očmi celega sveta nad izstradanimi Palestinci izvaja izraelska država, ni nekaj novega. Tak zatiran narod so bili tudi Armenci, nad katerimi so se pred dobrimi sto leti znesli prav Turki, ki so jih množično pobijali in prisilili v izgon z rodne grude na turških tleh. Otožni zvok duduka nam poje tudi to tragedijo, ki je še dolgo odzvanjala žalost in mir spokoja po koncu koncerta, na katerem je (v Cankarjevem domu v Ljubljani 3. junija 2002) zaigral legendarni Djivan Gasparian na ta starodavni instrument, ki ustvari podobno zvočno vzdušje kot turški ney.
Če je bansuri poimenovan za indijsko flavto, je ney sinonim za orientalsko flavto. Verjetno največji liriki tega instrumenta so iz Irana, med njimi pa izstopa Mohamad Mossavi. Prava posebnost med mojimi ploščami pa je njegov CD Homayoun, ki mi ga je prijateljica prinesla iz Irana. A pozor, le droben tisk izda, da je bil pravzaprav izdelan v ZDA kmalu po tistem, ko so postali Američani smrtni sovražniki številka ena v novi islamski republiki z vrhovnim klerikom ajatolahom Homeinijem na čelu države. Tako kot Turčija, je bil tudi Iran sredi prejšnjega stoletja relativno sodobna država s posvetno oblastjo, ki pa je (namesto v demokracijo) z naraščajočo islamizacijo zdrknila v teokracijo, saj jo obvladujejo radikalizirani kleriki za družbenim krmilom. Živo se spominjam konca 1970 let, ko je prišlo v tej državi z veličastno zgodovino in prosvetljenim šahom Rezo Pahlavijem po t. i. islamski revoluciji do zgodovinskega preloma in pomembne zmage islama v tem delu sveta.
Ta čas sem si zapomnil še po nečem. Moje prve plošče s čudovito glasbo te dežele imajo namreč prav tako svojo zgodbo ter lastno predzgodovino. Oboje se nanaša na čas naše mladosti v prejšnji državi in njene posebnosti. Radio Študent je bil tisti, ki je z oddajo »Zvok sveta« oral ledino na Slovenskem pri načrtnem seznanjanju poslušalcev z glasbami sveta avtohtonih ljudstev, ki jih do takrat nismo skoraj nič poznali. Moji kolegi iz glasbene redakcije RŠ v tistem času Slobodan Valentinčič, Dušan Rogelj in Bor Turel so na izviren način pogumno predstavili zvoke, pesmi, plese, recitale in obredja ljudstev od drugod ter oblikovali osnovno zbirko plošč v fonoteki našega študentskega radia. Med njimi je bilo nekaj takih, ki sem jih seveda želel imeti tudi sam v svoji zbirki plošč in sem jih naročil iz Amerike. A to konec sedemdesetih let ni bilo tako enostavno, kot bi si kdo danes mislil. Se opravičujem, če se bo naslednji odstavek zdel komu predolg, a v nadaljevanju opisan konkretni primer dobro ilustrira naše tedanje razmere in ponuja odgovor, zakaj si večina Slovencev ni več želela vztrajati v tedanji Jugoslaviji in smo se raje odločili za negotovo prihodnost v lastni državi.
Classical Music Of Iran (založbe Folkways Reciords) v dveh volumnih (Vol. 1 in Vol. 2) ter štiri druge vinilke so bile predmet dveh naročil po tri plošče, ki bi mi jih naj prodajalec poslal po pošti. Zaradi takratnih administrativnih omejitev si lahko kot fizična oseba brez plačila carine naenkrat (v istem paketu oz. pošiljki) uvozil za lastne potrebe dobrine v nekem skromnem znesku, v okvir katerega si lahko spravil izdatek za tri plošče. Po treh mesecih sta pošiljki z ladjo prepotovali ocean. Čeprav sta bili količinsko in vrednostno povsem enaki, mi je carinska pošta eno pošiljko dostavila, za drugo pa je zahtevala plačilo carinskih in drugih dajatev ter dostavo računa o nakupu … Takratni carinski pošti ob železniški postaji v Ljubljani so postavili za šefa malega moža, ki nam je lahko vsak dan znova pokazal, kako pomemben in zanesljiv kader je, pravi »branik revolucije« … in živi spomenik birokracije. Kako zloben je lahko človek in da Murphyjevi zakoni res držijo, je ta uradniček dokazal, ko je (ob navedbi dejstva, da je pa enaka pošiljka bila istočasno izročena brez vsake težave) zahteval, da mu izdam ime carinika (ki je bil tako človeški, da je to omogočil), da ga bo sankcioniral, ker je kršil predpise. Seveda tega nisem naredil, nisem pa (zaradi principielnosti) niti želel plačati carine in mu privoščiti zadovoljstva. Torej, preostali sta opciji, da vrnejo pošiljko nazaj v Ameriko, ali da jim prodajalec (!, ne pa jaz kot dejanski lastnik) pošlje nalog, da naj preusmerijo pošiljko kam drugam. Kako bedno sem se počutil, ko sem moral javiti v Ameriko, v čem je težava in kaj naj temu bedaku napišejo, da bo poslal pošiljko na naslov mojega prijatelja v Stockholm, niti si ni težko misliti in predstavljati, kaj so si ti Američani mislili o norem Balkanu in njegovih šerifih, kot je bil ta B.…ič s carinske pošte. Skratka, prijatelj je potem plačal carino na Švedskem ter prinesel plošče kot osebno prtljago in mi jih po polletni odisejadi izročil. Zato sta ti dve vinilki hkrati »spomenik« birokratski togosti in odtujenosti ter samozadostnosti, ki mi je bila do takrat še pretežno tuja. Sem se pa kmalu podučil o principih in filozofiji njenega delovanja v imenitni knjigi Parkinsonov zakon C. Northcota Parkinsona, ki je eno temeljnih del za razumevanje funkcioniranja (zlasti današnje) družbe.
Pogosto plošča z iransko muziko kar sama prikliče v roke kakšno knjigo poezije s tistega konca sveta. Od velikega perzijskega lirika in sufijskega mojstra Hafisa do Omarja Hajama in njegovih Rubajatov. Slednji prikličejo v spomin tudi istoimensko ploščo precej spregledane harfistke Dorothy Ashby. Da veličine in pomena knjige ne določata njena debelina in naklada, pričajo tudi verzi zbrani v knjigi Mirze Šafija s preprostim naslovom Pesmi. Obe smo dobili v našem jeziku v socialističnih petdesetih letih v skromni nakladi (kot se za knjige – še posebej poezije – menda »spodobi«), na ponatis pa je bilo treba čakati (kar je v takih primerih tudi kar običajno) pol stoletja. No, saj kaj dosti drugače ni bilo niti z Rabindranatom Tagorejem, ki ga srečamo v nadaljevanju svilne ceste preko Afganistana v Bengaliji. Tagoreja in Omarja Hajama je v slovenščino prvi prevedel pesnik Alojz Gradnik, ki smo mu kot pretanjenemu mojstru besede lahko hvaležni tudi za to. Čas nastanka pri velikih umetninah ne šteje nič, če je vsebina univerzalna in brezčasna.
Ničevost današnjega sveta se kaže v domišljavi prevzetnosti, kot da se je svet začel in se bo tudi končal z nami ter da šteje le to, kar je tukaj in zdaj (ko jaz – EGO – obstajam na tem svetu). A ravno te drobcene knjižice nam razodevajo velike mislece, njihova spoznanja, doživljanja in modrosti ter obstoj starodavnih civilizacij in kultur. Rahločutnost pesniškega jezika in rafiniranost glasbenega izraza pokažeta kultiviranost in dejansko senzibiliteto ljudi. In kak nepredstavljiv šok je moral biti za velike mojstre rebaba (rababa, rubaba…), ko jim telebanski (aja!, talibanski) režim ni dovolil več javnega nastopanja in igranja na to afganistansko lutnjo. Režim, spodbujen z najbolj mračnjaškimi dogmatiki je v imenu islama ljudem odrekel pravico do kulture, do umetnosti, do izobrazbe…in to vse na pragu tega tisočletja. Kljub prisilnem kulturnem molku so zdaj spet bolj dostopne odlične plošče iz te oddaljene dežele. Po Afganistanu je malo zadišalo tudi pri nas, ko je 9. februarja 2009 v Cankarjevem domu nastopil Homayun Sakhi, kar lahko služi kot odskočna deska za raziskovanje glasbe s tistega konca, kjer mene posebno vznemiri muzika iz Belučistana. Priložene naslovnice plošč in linki so v zadostno pomoč tistim, ki bi želeli stopiti na pot spoznavanja novih muzik in mojstrov. Tar, setar, santur in kemance iz Irana, pa doneli, sorud, benju ter dutar in rebab iz Afganistana v rokah mojstrov – kot so Dariush Tala’i, Houshang Zarif, Kayhan Kalhor, Ahmad Ebadi, Majid Kiani, Ali Tajvidi, Faramarz Payvar, Rahim Khushnawaz in drugi – pričarajo nek drug melos, ritme in kalejdoskop čarobnih zvokov teh eksotičnih instrumentov.
Koran in Biblija sta sveti knjigi za dve pomembni svetovni religiji, vir modrosti in navdiha po eni strani, a tudi vir zla in nesporazumov, ki vodijo do tja. Pravijo, da je religija opij za ljudstvo, a to prekletstvo zasvojenosti in slepote v smrtonosni strup sovraštva zvarijo vrhovni kleriki. Islam razjedajo spori med šiiti in suniti, a kljub medsebojnim razlikam in trenju med njimi, so oboji enotni in neomajni v nasprotovanju drugim veroizpovedim. Enako velja za druge, saj rimokatoliška in pravoslavna cerkev z enako vnemo pridigata ljubezen do bližnjega, a sta kot skregana brata, ki ju le občasno združi interes bolj kot ljubezen. Če bi po svilni cesti izvažali le blago in umetnost, ne pa tudi religij v obeh smereh, bi bil današnji svet mnogo lepši in bogatejši. A vendarle, brez kulturnega vpliva islama na zahod, mnogi jazz glasbeniki ne bi prestopili v to veroizpoved … in naredili veliko dobre muzike, ki je plod navdiha iz te vere. Med njimi je bil tudi Brother Yusef. Temu »prijaznemu velikanu« bom pa itak namenil posebno kolumno.
