Križevniška cerkev, Ljubljana, 19. avgust 2025
Tako kot vsako pred njim je tudi letošnje poletje mimo nas švignilo s precejšnjo hitrostjo, kar nam kažeta predvsem dva simptoma: dnevi so že občutno krajši, poleg tega pa je do zaključka 73. izdaje Festivala Ljubljana ostalo samo še nekaj tednov. Koncerti se seveda vrstijo s polno paro in enemu od njih smo na enega od avgustovskih torkov prisluhnili v Križevniški cerkvi. Toda zakaj prav tam, ko pa bi se moral koncert odviti v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije? Isto sem se vprašal tudi sam, ko me je na vhodu v filharmonično stavbo hostesa preusmerila proti Križankam, a se je odgovor ob vstopu v cerkev ponudil kar sam – odločitvi za spremembo prizorišča je nedvomno botrovalo premajhno število prodanih vstopnic, da bi bilo koncert smiselno izpeljati v SF; kot se je izkazalo ob začetku koncerta, se ni napolnila niti cerkev.
V Ljubljano so se že četrtič ali petič vrnili italijanski I Solisti Veneti, tudi tokrat pod dirigentskim vodstvom Giuliana Carrele, ki taktirko pred njimi vihti od leta 2018. Leta 1959 ustanovljeni komorni orkester je, tako koncertni list, v več kot šestih desetletjih nastopil na skoraj sedem tisoč koncertih v več kot devetdesetih državah; njihov repertoar zajema temeljna instrumentalna dela italijanskega baroka, obenem pa naročajo nove skladbe (zanje je pisal tudi sloviti Morricone); ob petdesetletnici jim je Evropski parlament podelil plaketo, ki jim priznava, da so “izjemni kulturni promotorji onkraj meja”. Še zanimivost – v zasedbi sem opazil tri člane, ki smo jih pred dobrim mesecem poslušali tudi v Virtuosensemblu.
Koncertni spored je obljubljal zanimivo perspektivo z nekaj klasike in nekaj filmske glasbe – gotovo program, kakršnega vsaj na prvo žogo od tovrstnega ansambla ne bi pričakovali (prej ekskluzivo baročnega in/ali klasicističnega repertoarja), zato sem koncert pričakoval s toliko večjim zanimanjem. I Solisti Veneti so ga začeli z glasbo Nina Rote, marsikomu najbolj poznanega po filmski glasbi za prva dva Botra in po dolgoletnem sodelovanju z režiserjem Federicom Fellinijem (La Dolce Vita, 8 ½ …). Tokrat smo slišali njegov Koncert za godalni orkester. Skladba v štirih stavkih izvirno sicer ni bila komponirana kot filmska glasba, je pa iz posamičnih melodičnih idej, harmoničnih postopov in motivike jasna skladateljeva filmskoglasbena podstat, posebej še v zadnjem stavku (Finale: Allegrissimo), ki dejansko spomni na kak odlomek iz Herrmannovega soundtracka za Hitchcockov Psiho. Ansambel žlahtnega zvena bi resda lahko nekaj več pozornosti namenil skupni igri in koherenci godalnega zvoka, sicer pa gre za rutinirano, uigrano in kakovostno skupino glasbenikov – manj od njih niti ne bi pričakovali.
Konkretneje smo se v svet filmske glasbe preselili v nadaljevanju, saj smo prisluhnili glasbi angleške skladateljice Rachel Portman, znane predvsem po tem, da je leta 1997 postala prva ženska prejemnica oskarja (za filmsko glasbo v romantični komediji Emma Douglasa McGratha). Prav odlomki glasbe iz tega filma začenjo njene Filmske pokrajine za flavto in orkester; orkestru se je na odru pridružil flavtist Massimo Mercelli, ki je poleg običajne prečne flavte zaigral še na basovsko glasbilo. Izvirno naslovljene Filmscapes so šarmanten preplet glasbe s treh najuspešnejših soundtrackov Portmanove – poleg Emme še iz drame The Cider House Rules in iz dobro znane romantične drame Chocolat z Juliette Binoche in Johnnyjem Deppom (oba filma je v letih 1999 in 2000 posnel Lasse Hallström); kot zapisano, je za Emmo prejela oskarja, za preostala dva filma pa nominaciji, tako so to trije najuspešnejši soundtracki v dosedanji karieri Rachel Portman, ki sicer še vedno aktivno komponira. Filmske pokrajine je napisala posebej za ansambel I Solisti Veneti in Massima Mercellija; skladba je bila poldrugi mesec pred ljubljanskim koncertom krščena na festivalu Emilia Romagna v Imoli, zato smo v Ljubljani poslušali šele njeno drugo koncertno izvedbo. Kot je za filmsko glasbo tipično, je zelo poslušljiva in po principu manj je več premišljeno instrumentirana (za “le” 12-člansko zasedbo s solistom). Mercelli je odličen flavtist – eleganten, (iz)poveden, tehnično izbrušen, interpretativno bogat. V vseh pogledih prijetno doživetje.
Zares zanimiv drobec glasbene zgodovine je dejstvo, da je Benjamin Britten svojo Preprosto simfonijo, op. 4 osnoval na lastnih otroških klavirskih skladbah in jo naposled posvetil svoji učiteljici viole iz časa otroštva. Tako je tudi značaj štirih stavkov natanko tak kot bi pričakovali – sproščen, razigran, razposajen, malo tudi melanholičen – vsekakor torej otroški (a nikoli otročji). K izvedbi, kot smo jo slišali, ni bilo pripomb, če odštejem prej omenjeni koherenco in skupno igro, ki bi se ju dalo še oplemenititi.
Komorna simfonija, op. 110a, ki jo je iz Šostakovičevega godalnega Kvarteta št. 8 “izpeljal” in priredil Rudolf Baršaj, je v tej obliki dobro znana in pogosto izvajana. Za zadnjo skladbo koncerta z do sedaj opisano programsko zasnovo je bila to sicer morda nekoliko nenavadna izbira, a jo je pojasnil koncertni list oziroma še bolje program, objavljen na spletni strani zasedbe: “ob 50. obletnici skladateljeve smrti in 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Aushwitz-Birkenau”. Izvedba je bila sploh v sekciji violin podobna slišanemu do tedaj, še najbolj so uspeli počasni stavki. Občinstvo je koncert sprejelo toplo, zato smo bili deležni dveh dodatkov: “a little bit of Mozart” (en od divertimentov) in Griega (suita Holberg). Mozart je zvenel res lepo, zato bi – samo ideja – I Soliste Venete v Ljubljani z veseljem pozdravili še kdaj s sporedom izključno Mozarta.
