Kozinova dvorana Slovenske filharmonije, 25. avgust 2025
Na zadnji ponedeljek v avgustu je ljubljanska filharmonična hiša gostila še en koncert Festivala Ljubljana. Na turneji po Evropi, v sklopu katere so koncertirali še v Italiji in Avstriji, je Ljubljano obiskal Simfonični orkester iz Guijanga z dirigentom Zhangom Guoyongom. Orkester je bil “ustanovljen leta 2009 kot prvi in edini zasebno financiran simfonični orkester na Kitajskem,” kjer se je “hitro uveljavil kot pomemben nosilec kitajske glasbene scene ter pionir sprememb v tamkajšnji klasični glasbi,” je seznanil koncertni list Festivala Ljubljana. Poleg njega smo tokrat kar neposredno od kitajskih gostov prejeli v roke tudi njihov lastni koncertni list oziroma brošuro, ki o programu sicer ni spregovorila (navedla ni niti posameznih stavkov Šeherezade), je pa zato toliko bolj izčrpno orisala sklop kulturnega univerzuma skoraj šestmilijonskega mesta Guiyang, kjer poleg matičnega orkestra deluje še orkestrova glasbena šola in mladinski orkester, ter nenazadnje predstavila solista in dirigenta in – pohvalno! – navedla seznam članov orkestra.
Kot se na turnejah in gostovanjih simfoničnih orkestrov pričakuje in tudi spodobi, je bila prva polovica koncerta programsko v celoti “domača”, saj smo poslušali deli kitajskih skladateljev. Uvodoma je orkester poustvaril Passacaglio: skrivnost vetra in ptic, ki jo je pred desetletjem ustvaril Tan Dun, marsikomu dobro znan po soundtracku za film Prežeči tiger, skriti zmaj (Crouching Tiger, Hidden Dragon, Ang Lee, 2000), za katerega je prejel oskarja. Passacaglia prinaša številne glasbene posebne učinke: od ptičjih piščali prek godalnih glissandov do redkeje slišanih tolkal, kot je denimo fleksaton, in predvajanja ptičjega petja na visoko v zrak dvignjenih pametnih telefonih (leta 2025 celo v klasični glasbi ne več tako zelo nova »tehnika«), tu so še tleskanje, šepetanje in žvižganje glasbenikov. Veter in ptice pač! Dunova programska, sugestivna in slikovita glasba kar kliče po številnih miselnih upodobitvah in je v tem smislu vsekakor učinkovita, če že ni prelomna ali nepozabna po vsebinski in izvedbeni plati. Ker je izvirno nastala po naročilu Nacionalnega mladinskega orkestra ZDA, so jo kot repertoarno atrakcijo že posvojili številni mladinski simfonični orkestri po svetu.
Ravno tako aktiven filmski skladatelj je tudi Jiping Zhao, ki je leta 2017 skomponiral Koncert za violino in orkester št. 1 v Es-duru. Čeprav je koncertni list zatrdil, da se skladatelj “od preloma tisočletja posveča predvsem simfonični glasbi in koncertom za tradicionalna in zahodna glasbila.« pa je v njegovem opusu najti vsaj enajst soundtrackov, večino za filme Zhanga Yimouja, pripadnika takoimenovane pete generacije kitajskih režiserjev.
Zhaov violinski koncert je kot celota karseda romantičen, muzikalen, vznesen, ljubek in – nazadnje, a nikakor najmanj pomembno – filmski, saj se njegova glavna téma poslušalcu nemudoma usede v spomin in jo je brez težav mogoče mrmrati še več dni po koncertnem večeru. Nemudoma me je spomnila na glavno témo iz filma Živi (Alive, Frank Marshall, 1993), ki jo je napisal James Newton Howard – še en argument v prid “filmskosti” pričujočega koncerta, ali je dejansko šlo za kakršnokoli, bodisi zavedno ali nezavedno, glasbeno citiranje omenjenega sountracka, pa je seveda nemogoče ugotoviti.
Misteriozni uvodni takti tega sicer še niso nakazali, a je takoj po njem solist Feng Ning razvil izrazito romantično izpričano melodiko, ki jo je kaj kmalu bohotno podprl tudi orkester. V nadaljevanju oziroma osrednjem delu (vendarle je koncert dolg le kakšnih 20 minut) nastopi izrazitejša dramatična epizoda, ki solista izkoristi manj izrazito, jo je pa toliko bolj prepričljivo izpeljal orkester, ki ima tu kar zanimive in spretno spisane parte.
Koncert je sicer grajen povsem konvencionalno, z izrazito motiviko – »glavni« je 10-tonski (leit)motiv – in nekaj repeticijami, ekspozicijo, krajšo kadenco ter naposled gloriozno rekapitulacijo v sklepnem odseku skladbe. Bistveno bolj kot izvedbeno-tehnični je solistu interpretativni izziv, saj solistični part ni zelo zahteven – po tej plati morda nekje v družbi z Bruchom in Mozartom, ki naj bi bil “prelahek za otroke, a pretežak za odrasle”, saj odigrati note ni tako zapleteno, (po)ustvarjanje glasbe, ki zveni lahkotno, čisto in elegantno, pa je velik izziv. Ning je s skladbo opravil v vseh pogledih izvrstno; konec koncev je koncert izvajal že večkrat in ga dobro pozna (verjetno pa tudi samega skladatelja). Želim si, da bi ga pri nas slišali še kdaj, vendar takrat s katerim od temeljnih kamnov repertoarja, denimo z Beethovnom, Čajkovskim ali Mendelssohnom; tokrat je za dodatek zaigral počasen Bachov stavek in utrdil prepričanje, da gre za violinista izjemnih sposobnosti.
Edini »nekitajski« del večera je ob kitajskem orkestru, dirigentu in solistu ter ob programsko povsem kitajski prvi polovici koncerta prišel po premoru, ko smo prisluhnili znameniti in priljubljeni simfonični suiti Šeherezada, op. 35 (Nikolaja Rimski-Korsakova). Čeprav je Guoyong prvi stavek zastavil nekoliko formulaično, je valovanje morja in pozibavanje Sinbadove ladje prišlo lepo do izraza. Ravno tako smo že v uvodnem stavku spoznali, da Kozinova dvorana preprosto ni bila ustvarjena za velike simfonične orkestre, kot jih poznamo danes, saj njene dinamične omejitve takšnih obremenitev preprosto ne prenesejo. No, oziroma prenesejo jih že tako ali drugače, ampak so njihove posledice ušesom poslušalcev preveč neprijazne in neprijetne, včasih naravnost kakofonične. Če bi gostujoči orkester skladbo z istimi dinamikami izvajal v Gallusovi dvorani, bi bilo tozadevno seveda vse v najlepšem redu. V drugem stavku, ki je za tehnično brezhibno izvedbo zelo zahteven, je bilo slišati nekaj posledic padcev koncentracije – intonančnih zdrsov, ritmičnih pomanjkljivosti in podobno, toda na srečo nič usodnega; orkester je vendarle muziciral na dovolj visoki ravni, da omenjeno ni pomenilo hujšega od dokaj običajne dinamike živega igranja. Za tretji stavek je dirigent izbral precej hiter tempo, ki se ni preveč podal niti romantični snovi glasbe ne izvedbeni komponenti (predvsem pihalnim solom). Zadnji stavek je suito sklenil na pravi način, če izvzamemo občasno neuravnoteženost prominence posameznih sekcij in absolutno preglasen sklepni udarec na gong (v partituri zgolj f, slišali pa smo najmanj fff). Kitajski glasbeniki so tako družno poskrbeli za prijetno in uspešno gostovanje v Ljubljani, kar je s toplim sprejemom vsake izvedbe potrjevalo tudi občinstvo.
