Gallusova dvorana Cankarjevega doma, 10. september 2025
Kot smo že (raz)vajeni, se je na Festivalu Ljubljana tudi letos potrdila praksa, da bolj ko gre festival proti koncu, veličastnejši dogodki se zvrstijo. Seveda, prireditev s takšno tradicijo in ugledom se pač mora končati v velikem slogu, sicer bi vsem skupaj verjetno “nekaj manjkalo”. Tako smo imeli med zadnjimi nekaj dogodki denimo rimski Orkester nacionalne akademije sv. Cecilije z Danielom Hardingom, pa izvedbi Puccinijeve Tosce in Verdijevega Otella Orkestra in zbora SNG Maribor s solisti ter, kot predzadnji koncert 73. Festivala Ljubljana, Filharmonični orkester iz Monte Carla. Ob orkestru, ki je Slovenijo obiskal prvič, je v Ljubljano ponovno pripotoval švicarski dirigent Charles Dutoit, zdaj že kar stari znanec in prijatelj ljubljanskega festivala ter odra Gallusove dvorane, saj je v zadnjih letih že reden gost pri nas, ki vedno znova doživi topel sprejem (spolni škandal iz leta 2017, zaradi katerega mu je angažmaje odpovedalo več svetovnih orkestrov, njegovemu ugledu pri nas več kot očitno ni škodoval).
Izbran spored koncerta je precej jasno namignil na 150. obletnico rojstva Maurica Ravela, ki jo obeležujemo letos, saj sta bili dve od štirih skladb njegovi. Dobro znana Pavana za umrlo princeso (različica 1910) se je izkazala za primerno uvodno miniaturo in je – verjetno ne kljub dinamičnim omejitvam partiture, pač pa prav zaradi njih – pozornost nemudoma usmerila na visoko kulturo zvoka, dinamike, agogike in občutenj, ki jo, kot se je nemudoma izkazalo, goji monaški orkester. Zato je že prva, čeprav samo sedemminutna, skladba obljubljala veliko in že med njo sem bil iskreno vesel, da se je koncert šele dobro začel ter hkrati poln pričakovanja, kaj vse bomo še slišali.
Če sem uvodoma zapisal, da je Dutoit že prijatelj našega občinstva, pa je argentinska pianistka katalonsko-judovskih korenin Martha Argerich brez dvoma njegova ljubljenka. Tudi ona namreč vsaj v zadnjem desetletju rada gostuje v Ljubljani (na primer leta 2017) in Gallusovo dvorano vedno napolni do (skorajšnje) razprodanosti – in tokrat ni bilo nič drugače. Že ob prihodu na oder so jo namreč pozdravile silne ovacije avditorija, ki so umetnici vidno godile. Naposled je le sedla za veliki koncertni Steinwayjev klavir in se pripravila na izvedbo Beethovnove skladbe, ki zanjo nosi še poseben pomen, Koncerta za klavir in orkester št. 1 v C-duru, op. 15. Z njim je Argerich povezana zelo intimno, saj je prav s to skladbo pri sedmih letih koncertno debitirala, spremljala pa jo je tudi pozneje skozi celotno kariero – vse do danes, ko pianistka šteje častitljivih 84 let. Na ta Beethovnov koncert ni nikoli pozabila, saj ga redno izvaja do današnjih dni, večkrat pa ga je tudi posnela. Verjetno samo ona ve, kakšen je občutek igrati skladbo, ki jo glasbenik v srcu nosi že slabih osem desetletij; verjetno jo do sedaj pozna že bolj intimno od samega Beethovna.
Samo nekaj taktov (po daljšem uvodu orkestra, med katerim je Argerich že kar po zraku igrivo preletela klaviaturo – kako neskončna ljubezen do glasbe!) je bilo dovolj, da nas je solistka spomnila in opomnila, zakaj je ena največjih pianistk ne samo našega časa, ampak vseh časov. Njen ton in klavirska igra sta resnično nezgrešljiva, neponovljiva in nenadkriljiva, zato jo je velik in dragocen privilegij poslušati in doživljati v živo. Tudi orkester je v spremljevalni vlogi udejanjal svojo odličnost, Dutoit pa je kljub lastnim skoraj 90 letom še zelo mladosten dirigent, če sodimo po gibu in energičnosti, ki ju prispeva na odru. Če se pošalim, je pianizem Marthe Argerich pravzaprav prevara: tudi najzahtevnejše pasaže (tu ne mislim več samo na Beethovna) izvaja tako lahkotno in elegantno, da se zdijo dokaj preproste – toda pomnimo, da enostavnejše kot je videti in slišati igranje na inštrument, več truda in trdega dela je bilo vloženega v pot do te stopnje. Ne pozabimo tudi, da je Argerich po mladostni osebni krizi nad klavirjem že tako obupala, da je želela postati tajnica. Načeloma ljudem nadvse privoščim, da se jim uresničijo sanje, toda v tem primeru sem zelo vesel, da se ji ni ta želja nikoli izpolnila.
(Tudi) tokratno izvedbo Beethovna je zaznamovala mojstrska glasbena interpretacija. Medtem ko marsikateri pianisti ta koncert izvajajo s (pre)strogo, skoraj že togo klasično natančnostjo, je igra Marthe Argerich še vedno prežeta z živahnostjo in s skoraj improvizacijskim duhom. Slišali smo z osupljivo spontanostjo izraženo mladostno razigranost in udejanjenje lirične lepote skladbe, zaradi česar se skozi dobro znano partituro zavela pristna svežina. Brezhibna tehnika prvega in tretjega stavka je prikazala brezhibno jasnost, vendar sem začutil, da je prav globoko čustveno bogastvo, ki ga je vnesla v počasni stavek (Largo), tokrat resnično očaralo občinstvo. Na oder in z njega je pianistko pogosto spremljal kar sam dirigent in prisluhnil tudi njenemu dodatku (Bacha); spomnimo, da sta bila nekoč poročena in čeprav so od tega minila že desetletja, je jasno, da sta si še vedno naklonjena in da sta ohranila prijateljstvo ter dobre medsebojne odnose.
Druga polovica koncerta je najprej postregla s še enim Ravelom, Plemenitimi in sentimentalnimi valčki, napisanimi kot poklon Schubertu. Izvedbo je zaznamovala predvsem demonstracija odličnosti dveh sekcij orkestra: godalne in tolkalne, slednje z izjemnim občutkom za skupno igro, predvsem v smislu dinamične eksponiranosti. Montecarlska sekcija godal pa je bogata, lirična, baržunasto mehka in obenem polnega zvoka; v tem smislu so me Monačani spomnili na godalno sekcijo Londonskega simfoničnega orkestra ali pa Kraljevega orkestra Concertgebouw.
Večer so v impresionističnem slogu sklenile Debussyjeve simfonične skice Morje. Četudi naj bi šlo pri tej glasbi, kot pove famozna fraza, “bolj za izraz občutja kot posnemanje narave”, me je kot ljubitelja programske glasbe težko prepričati, da je skladatelj popolnoma nehote in nevede z uporabo glasbenega jezika in kompozicijskih prijemov vendarle nadvse uspešno naslikal od vetra razpenjeno morsko vodo, gibanje valov in še kateri (ob)morski prizor. Tokratna izvedba se je od vseh, ki sem jih bil do sedaj slišal v živo, lahko po transparentnosti in eksaktnosti lahko kosala samo še s Hardingovo z našimi filharmoniki (2020) – tako kot tedaj tudi tu ni bilo naključij. Vsaka nota je imela svoje mesto, vsaka fraza je bila postavljena natančno in z jasnim namenom in vse skupaj je z zadnjim stavkom kulminiralo v izjemni realizaciji Debussyjeve impresionistične vizije. Povsem na koncu je Dutoit še na kratko nagovoril občinstvo, omenil Ravelovo obletnico in skupaj z orkestrom dodal še čaroben zadnji stavek iz suite Moja mati gos. Naj nas obišče tudi naslednje leto – seveda skupaj z Martho Argerich.
