Oblaki so naši vsakdanji (in nevsakdanji) spremljevalci, ne samo na nebu, tudi v glasbi. Posamični, gručasti, razpotegnjeni, kopasti, svetli, ožarjeni v različnih odtenkih, megličasto prosojni ali grozeče temni, igrivi ali zlovešči, v družbi jutranje zarje ali občudovani ob sončnem zatonu. Našo pozornost pritegnejo tudi v naslovih ali fotografijah na ovitkih gramofonskih plošč. So tudi pogost motiv na mojih fotografijah narave in v šali večkrat rečem, da bom slikal samo še oblake in listje, saj so tako raznovrstni in neponovljivi v svoji enkratnosti kot glasba.
Vendar danes vse pogosteje ob omembi oblaka pomislimo na tisti vseprisotni novodobni oblak, t. j . Cloud, ki je pravzaprav sopomenka za mega-skladišče. Virtualna shramba tonskih zapisov v namišljenem oblaku je postala hipermarket z nepregledno množico vse mogoče ponudbe, ki se le še pretaka kot kodiran računalniški zapis preko raznih platform od trgovcev-ponudnikov direktno v naše glave preko mini-slušalk… Kaj bi še z gramofoni in drugimi predvajalniki analognih in drugih zapisov?!
Plošče z muziko zavzamejo kar veliko prostora, če se bohotijo na preobloženih policah ali po predalih in škatlah ljubiteljev glasbe. Če je plus današnjega časa in sodobnih tehnoloških rešitev velika dostopnost dobrin in relativno nizka cena za (ceneni) užitek, je po drugi strani »dodana vrednost« zastarelih rešitev večplastna. Ko vzamemo v roke vinilno ali kompaktno ploščo, je ta mnogo več kot glasbeni nosilec. Je tudi ovitek z naslovnico in hrbtno stranjo, obogaten z likovno in tekstovno komponento, z grafično in vsebinsko podobo – informacijami o glasbenikih, najpogosteje pa tudi o glasbi in o okoliščinah nastanka posnetkov na plošči. Je torej hkrati estetska dopolnitev – s fotografskim ali grafičnim izdelkom, ki nas lahko popelje v svet vizualnega. Za vse to je večina konzumentov glasbe iz oblaka preko pretočnih platform prikrajšana, saj se zadovoljijo le s tem, kar lahko slišijo in si ne vzamejo časa za iskanje dodatnih informacij, čeprav so praviloma tudi vse dostopne. Glasbeniki iz zasedbe ostanejo tako večini neznani, čeprav prispevajo levji delež h končni podobi muzike, ki jo slišimo in ki nam je všeč. A ne želimo izvedeti več, ne želimo žrtvovati svojega dragocenega časa in pozornosti za to, da bi bili obogateni še z dodatnim znanjem, ki je trud ljudi, sodelujočih pri nastanku muzike, ki jo poslušamo in ki so jo ustvarili. Ali pač?
V starih dobrih časih so spremne besede, t. i. liner notes, za vinilke in CD-je prispevali kompetentni pisci (muzikologi, glasbeni kritiki idr.), ki so o glasbi nekaj vedeli in so zato dragocen vir znanja o muziki. Kljub skromnim plačilom za njihovo znanje so gramofonske družbe v konkurenčni tekmi že kmalu pričele klestiti ravno te stroške. Tako niti ne preseneča, da to prakticira že od vsega začetka tudi znana družba ECM Records, ki sicer slovi po kvalitetni produkciji, raznovrstni muziki, dovršeni vizualni podobi ovitkov, a tudi po vse preveč klinično izčiščenem zvoku (zato ne čudi, da so plošče s to etiketo zaželene med ljubitelji vrhunskega hi-fi-ja za preizkušanja aparatur).
Za tokratno kolumno sem izbral dve takšni vinilki, ki sta informacijsko shirani do minimuma in po svoje odslikavata tudi filozofijo založbe ECM. Zaradi tovrstnega »minimalizma« so ECM-ke pravzaprav skoraj idealne za uživanje preko pretočnih platform, saj drugega, razen tega, kar se da slišati na ploščah, skorajda ni (prepoznavno dizajnirani ovitki vsebujejo le zasedbo in naslove skladb). Ob teh dveh sem potegnil s police še eno ploščo, ki se ovitkom drži rdeče niti današnje kolumne, posvečene »oblaku«.
Prvenec sitarista in tablista Collina Walcotta z naslovom Cloud Dance iz leta 1975 ima na naslovnici lepe svetle, optimistične oblake. Prav take, kot jih tudi sam rad ovekovečim na fotografijah. In tja je najbrž pogosto zrl, preden se je še ne štiridesetleten preselil za mavrico. Sitar in tablo je med prvimi vpeljal v svet jazza, saj je bil že od svojih glasbenih začetkov v 1960 letih vpet v t. i. »world music«. Največjo prepoznavnost je dosegel kot soustanovitelj in član akustičnih zasedb Oregon in Codona, a ga poznamo tudi iz sodelovanj s številnimi drugimi glasbeniki. Naj jih neštejem le nekaj: Tony Scott, Paul Winter, Vasant Rai, Don Cherry, Meredith Monk, Jim Pepper, Larry Coryell, Egberto Gismonti, David Darling … Njegova prepoznavna glasbena govorica nagovarja k poslušanju in razmišljanju…in spominu na koncert zasedbe Codona v Cankarjevem domu 28. maja 1981.
Če so na naslovnici Walcottove plošče plesali oblaki na nebu, pa so na plošči norveškega basista Arilda Andersena Clouds In My Head prisotni samo v njegovi glavi, medtem ko na naslovnici plešejo in se vrtinčijo padajoči listi sivo-rjave pastelne barve. A muzika, v nasprotju z naslovnico, na tem prvencu ne deluje prav nič melanholično. Tudi ta plošča je bila posneta leta 1975 in producent Manfred Eicher je dal priložnost še enemu izjemno nadarjenemu glasbeniku, da je pri tridesetih letih izdal ploščo pod svojim imenom kot vodja lastne zasedbe. Z istimi glasbeniki je izdal tri plošče, na njih pa blesti zlasti saksofonist in flavtist Knut Riisnæs.
Ker živimo v vedno bolj norih časih, ko se nad nas zgrinjajo vedno bolj zlovešči oblaki, naj bo tudi naslov tretje plošče temu primeren. Naslov Dark Clouds Rollin’ s pripisom »Excello Swamp Blues Classics« nakaže, da vsebina tega izdaje ni jazzovsko obarvana. Gre za predstavitveni izbor bluesmanov iz Louisiane in njihove svojsko obarvane različice bluesa, ki so ga poimenovali swamp blues in ga opredeljuje zlasti specifičen zvok, sproduciran in izdan na ploščah založbe Excello v petdesetih in šestdesetih letih. Gre za razširjeno ponovno izdajo legendarne plošče Authentic R & B iz leta 1963, na kateri so zastopana vsa velika imena swamp bluesa, ki jih je producent J. D. Miller posnel v studiu v Crowleyu v Louisiani. Slim Harpo, Lightnin’ Slim, Lazy Lester, Lonesome Sundown in drugi bodo nastopili v posebni kolumni o močvirskem bluesu, ko bom tudi razkril, kdo je moj favorit med akustičarji pa električarji od tam in tudi kdo je najboljši od tamkajšnjih sodobnikov.
