Gallusova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana, 12. september 2025
Če želiš svojo prireditev zaključiti v velikem in gala slogu, nanjo povabiš Dunajske filharmonike, verjetno najslavnejši simfonični orkester na svetu, seveda in predvsem na račun nepogrešljivega novoletnega koncerta. In če imaš še posebno srečo, orkester tvoje vabilo tudi sprejme. Prav to je letos že drugič po letu 2022 uspelo Festivalu Ljubljana in orkester z izvirnim imenom Wiener Philharmoniker je Ljubljano obiskal v sklopu svoje evropske turneje, na kateri so nastopili še v Grafeneggu, Luzernu, Londonu (na znamenitem festivalu BBC Proms) in Gradcu. Na vseh koncertih je orkester vodil avstrijski dirigent Franz Welser-Möst, sicer prijatelj in stalni sodelavec orkestra, ki mu je lani podelil tudi častno članstvo. Gallusova dvorana je seveda pokala po šivih od popolne razprodanosti, tako da so v Cankarjevem domu v zadnjem hipu pred oder dodali še nekaj vrst stolov – a kot se vedno izkaže na prav vsakem koncertu (verjeli ali ne, tudi na novoletnem v Zlati dvorani dunajskega Musikvereina!), je več posameznih sedežev po vsej dvorani tudi tokrat samevalo. Koncertni list tudi pri orkestru ter dogodku takšnega kova ni razkril koncertnega mojstra (tokrat Volkhard Steude).
Program večera je bil, če že ne nenavadno, pa zastavljen vsaj nekoliko nepričakovano: z dvema precej kontrastnima simfonijama, med katerima smo imeli predah. Začelo se je z Mozartom – le kdo bi ga lahko igral bolje od Dunajskih filharmonikov? S to in podobnimi mislimi smo se podali med strani partiture Simfonije št. 38 v D-duru, K. 504, “Praške”, ki jo je tedaj 30-letni skladatelj napisal leta 1786, ko je bil prvič obiskal češko prestolnico. Zakaj jo je zastavil v samo treh stavkih, ne vemo zagotovo; morda so v Pragi bolj cenili tristavčno obliko, ki je izvirala iz italijanske operne uverture, morda je Mozart scherzo oziroma menuet izpustil, da bi ugodil lokalnim preferencam, morda pa razlog tiči še kje drugje. Vsekakor je že prvi stavek simfonije (Adagio – Allegro) izjemno obsežen in kompleksen, celo najdaljši posamezni simfonični stavek 18. stoletja, če upoštevamo ponovitve – in Welser-Möst je tokrat upošteval vse repeticije. Razmeroma dolg in poglobljen je tudi drugi stavek, Andante, še najkrajši pa po pričakovanjih sklepni Finale (Presto).
Dunajčani so Mozartovo glasbo udejanili na izjemno visoki ravni; njihov edinstveni Wienerklang (dunajski zven) je pač nezmotljiv in nenadkriljiv. Kljub karseda priostrenim ušesom (priznam, da resnično v namen čim večjega užitka) nisem slišal niti ene same nedoslednosti, kaj šele napake. To je bila Praška simfonija, kot jo lahko običajni smrtnik verjetno doživi le enkrat ali dvakrat v življenju. Prav nič me ni presenetilo, da so bile vse sekcije v kakovosti in globini izvedbe odlične, a moram vendarle izpostaviti prve in druge violine ter rogove in timpane; omenjena trobila in tolkala so avtentični dunajski instrumenti, ki prinašajo tiste tako nezgrešljive Klangfarben (zvočne barve) in z njimi legendarni Wienerklang. Prav tako nisem še nikoli slišal tako brezhibne izvedbe Mozartovega tipičnega dinamičnega kontrastiranja, kar velja za vse tri stavke simfonije. Vse skupaj je z interpretacijo nekoliko zavrl le dirigent, ki ni pripravil in ponudil posebej fascinantne interpretacije, toda takšen orkester zlahka (ne pa nujno/vedno) kompenzira tudi takšne pomanjkljivosti.
Simfonija št. 6 v h-molu, op. 74, “Patetična” ruskega romantika Petra Iljiča Čajkovskega je globoka glasbena izpoved, ki se že od premiere leta 1893 dotika najglobljih kotičkov človeške duše. Zadnje veliko delo – labodji spev Čajkovskega, ki ga je, kot je hotela usoda, dirigiral le devet dni pred smrtjo, presega meje klasične forme in ponuja za marsikoga eno najbolj intenzivnih čustvenih potovanj v simfonični literaturi. Njena edinstvena struktura, ki vrhunec postavlja v drugi in tretji stavek, nato pa se namesto triumfalnega finala (spomnimo se na primer na 4. simfonijo) konča s počasnim in žalobnim Adagio lamentoso, tradicionalno simfonično pripoved obrne na glavo.
Dunajski filharmoniki so ob pričujoči partituri in briljantni orkestraciji dobili in seveda izkoristili priložnost, da zasijejo v vsej bleščavi. Že v uvodnem dolgem stavku so se izkazala odlična, sijoča trobila, ki so s silovitimi nastopi kar dvigovala lase, v drugem stavku pa se je orkestrski zven razbohotil v bolj romantično smer, da smo ob taktih “kvazi-valčka” že skoraj zavohali naslednji novoletni koncert (1. januarja 2026 ga bo, tokrat prvič, vodil Yannick Nézet-Séguin). Dramatični udarci s činelami so bili v tretjem stavku izvedeni s slastno popolnostjo – nikakor namreč ni vseeno, kako so v simfonični glasbi odigrane činele a2 in tudi izbira primernega tolkala (premer in debelina činel) igra zelo pomembno vlogo. Omenjeni sklepni stavek je bil na trenutke odigran in interpretiran že prav boleče strastno.
Tako skladateljev genij in credo pri komponiranju Patetične poslušalca zatopita v introspektivno melanholijo in ustvarjata dramatično napetost med barvitostjo življenja in neizogibnostjo usode. Sam Čajkovski je za program simfonije dejal, da “bo za vse ostal uganka – povsem bo prežet z menoj, mojo osebnostjo” (koncertni list). Zato je izvedba Patetične vedno (lahko) več kot le koncertni dogodek – je srečanje z univerzalno temo bolečine in resignacije, ki želi – ne, terja – popolno predanost tako od orkestra kot občinstva. “Prvi med enakimi” v orkestru pa je seveda dirigent s ključno odgovornostjo za umetniško komponento in (ne)prepričljivost – in Welser-Möst je tokrat (žal!) ostal nekaj dolžan tako skladatelju kot avditoriju, če že ne samemu sebi in svojemu poklicu. Saj sta bila tako Mozart kot Čajkovski v Ljubljani več kot dobra, tudi odlična – toda levji delež zaslug za to moramo tokrat pač pripisati orkestru kot edinstvenemu glasbenemu korpusu, ki živi in diha kot eno. Presežek, ki pritiče vsakemu koncertu Dunajskih filharmonikov in ga preprosto mora dodati dirigent, pa je tokrat v večini izostal.
Noben poseben izziv torej ni priti do zaključka, da je bil najšibkejši člen tokratnega koncerta Wiener Philharmoniker pravzaprav – dirigent. Nobena skrivnost ni, da je Welser-Möst že desetletja glasbena osebnost, ki rada razdvaja (predvsem strokovno) javnost. Že pred 21 leti je Norman Lebrecht v kolumni z naslovom Dirigent, ki so ga radi sovražili, zapisal: “Pri še mlečnih 29 letih je avstrijski dirigent leta 1990 začel delovati v Londonskem filharmoničnem orkestru s koncertom sedmih del, ki je bil predolg za čas, ki ga je preživel na vajah z orkestrom. Od takrat naprej je šlo samo še navzdol. Odpustil je zborovodjo in prvega violinista. Glasbeniki so ga poimenovali Frankly Worse Than Most (Odkrito slabši od večine). Dober menedžer bi ga morda še rešil, a je Londonski filharmonični orkester nenehno odpuščal svoje menedžerje in mladi maestro je ostal brez zaščite. Leta 1996 je zapustil London in odšel v opero v Zürichu. Eden od kritikov je zapisal: ‘Prišel je od nikoder in tja tudi odhaja.'” Welser-Möst je imel še naprej precej vihravo kariero, dokler se ni leta 2002 ustalil v Clevelandu, kjer so mu pred leti pogodbo podaljšali vse do leta 2027. Sam več kot očitno premore dovolj samozavesti (marsikdo bi rekel samovšečnosti), da se s kritikami in ostalimi komentarji ni ukvarjal; namesto tega je bil vedno prepričan, da gre njegova pot samo še navzgor. Koliko ima takšna miselnost v svetu profesionalne klasične glasbe na najvišji ravni perspektive in možnosti za uspeh, je drugo vprašanje, toda če Welser-Möst sorazmerno pogosto dirigira tudi Dunajskim filharmonikom in da ga ima orkester za prijatelja, potem več kot očitno nekaj počne prav.
V veliko srečo si štejem, da sem imel v zadnjih petih letih priložnost in čast Dunajske filharmonike v živo slišati že četrtič, in prav vsak njihov koncert je resnično doživetje – takó izjemno, da to lahko začutijo tudi siceršnji glasbeni nepoznavalci in tisti, ki se na koncertu klasične glasbe znajdejo le redko. Tako je bilo tudi tokrat v Cankarjevem domu, ko sta na odru z orkestrom stala tudi dva slovenska glasbenika: po več kot desetletju zdaj že “starosta” sekcije kontrabasov Iztok Hrastnik in še čisto sveža članica, flavtistka Aleksandra Pleterski, ki je avdicijo ravno dobro opravila, za kar ji iskreno čestitam(o) iz srca. Violinistke Petre Kovačič tokrat na odru ni bilo; verjetno je imela obveznosti v Dunajski državni operi, od koder so filharmoniki pravzaprav tudi izšli.
