Ljudje s pesmijo in glasbo napolnijo svojo dušo v tišini doma ali na javnih prostorih. Še posebej pa mir in intimni svet ter zavetje objema najbližjih trčijo v času božično-novoletnih praznikov ob hrup in veseljačenje množic. Obojega se dotika moj današnji izbor glasbe, ob katerem se lahko vprašamo, le kaj imajo skupnega Jimi Hendrix, Yusef Lateef in Etbin Štefančič, pa Fillmore, London in Radio Študent, da pišem o njih v isti kolumni? A njihov skupni imenovalec je, da je bila njihova muzika posneta na prehodu starega v novo leto. In ne samo to, gre za »live« posnetke. In kaj je lahko lepše silvestrovanje? Ali boljše darilo od karte za tak koncert, ali vsaj plošča s posnetkom z njega?
Jimi Hendrix – Band Of Gypsys je bila posneta na prehodu iz leta 1969 v leto 1970 v dvorani Fillmore East v New Yorku. Plošča za zgodovino je bila posneta le devet mesecev pred njegovo mnogo prerano smrtjo. Ena redkih rock plošč, ki jih še vedno poslušam, in ob njegovi kompilaciji Blues tudi tista, ki mi je najbolj všeč. Je povsem drugačna od ostalih, ki jih je prej posnel z zasedbo The Jimi Hendrix Experience, s katero je zaslovel. Poznavalci in zbiratelji njegovih posnetkov se najbrž ne bodo strinjali z mano, a jaz bi na svoj spisek plošč za na osamljen otok dal prav to. Nesmrtnost dosežena v 28 letih življenja in ustvarjena v manj kot petih letih ustvarjalnega viška izjemnega glasbenika. Rock zvezdnikovo zanimanje za blues je obeleženo tudi na fotografiji posneti v ploščarni, ko brska med ploščami izvajalcev bluesa in ima pod pazduho plošči Elmore Jamesa in ene iz trilogije Chicago/The Blues/Today!.
Dvorani Fillmore – na zahodu ZDA v San Franciscu in na vzhodu v New Yorku – sta bili tisti čas prizorišči, kjer si lahko slišal vse najboljše. Še eno rock ploščo od tam bom ob tej priliki izpostavil. Le dva meseca kasneje so nastopili v Fillmore East Ten Years After in ti posnetki so bili izdani na dvojnem CD-ju Ten Years After – Live At The Fillmore East (disc 1 in disc 2). Samo teden pozneje je bil na istem odru Miles Davis. Slišite ga lahko na dvojnem albumu Miles Davis – Live At Fillmore in drugih, kjer so objavljeni posnetki s teh nastopov.
Največja prizorišča na prostem, po stadionih ali v dvoranah, so bila komaj dovolj velik prostor za odvijanje legendarnih rock festivalov kot so bili Woodstock, Monterey ali Isle Of Wight, pa tudi največje odre dvoran Fillmore, Carnegie Hall ali Royal Albert Hall so večinoma uspeli napolniti le rock zvezdniki. In kako se je znašel tam Miles Davis, je povsem razumljivo, saj je od konca šestdesetih let naprej užival slavo, primerljivo z največjimi rock zvezdniki. Je bil svojevrsten superzvezdnik, lahko bi rekli nekakšen Michael Jackson jazza – genialen nadžanrski glasbenik, perfekcionist, ki je narekoval trende (pa če je šlo za glasbo, odrsko prezenco, oblačenje in obnašanje, življenjski slog, odnos do publike in glasbenikov idr.).
Izjemno popularno prizorišče med ljubitelji jazza je v Londonu Ronnie Scott’s Jazz Club, kjer je imel domicil lastnik in jazzovski saksofonist Ronnie Scott. Na njegovem odru se je tekom desetletij zvrstila množica glasbenikov, tudi Yusef Lateef. Obstaja plošča Yusef Lateef – Live In London s posnetkom njegovega nastopa na silvestrovo 1965/66, ki sem jo dolgo iskal in naposled tudi uspel nekje stakniti. Še posebej me je zanimala zato, ker sem že imel posnetke iz sredine januarja 1966, ko je bil na angleški turneji in so bili odlični. Seveda je bil repertoar podoben, pa tudi muzikanti ne morejo biti vedno v enako dobri formi, a če imaš nekoga tako rad kot jaz Yusefovo muziko, potem vedno rad prisluhneš vsemu, česar še nisi slišal. Tudi v tem primeru ni bilo vznemirjenje nič manjše, ko sem bil v pričakovanju »live« posnetkov iz let 1967 in 1972, ki so šele te dni izšli na dvojnem albumu Golden Flower.
Glasba je kulturna dobrina, koncert pa doživetje ustvarjalnega procesa, ki z zapisi na audio medijih ohranjajo in oživljajo spomin nanj, čeprav (tokrat le) kot potrošna dobrina. A vsega, kar ti je všeč, ne moreš imeti, kakšne stvari pa se sploh ne da nikjer dobiti. Tako kot ne moreš biti prisoten na vseh koncertih glasbenikov, ki so ti ljubi. A če si na nekem kulturnem dogodku, razstavi, predstavi, koncertu, nastopu, si priča enkratnemu in neponovljivemu dogodku, rojstvu čudeža, ki ga ohranjaš v svojem srcu kot zaklad.
Ljubitelji akustične muzike, še posebej kitaristov, pa bi bili izjemno veseli, če bi bil na kakšnem mediju javno dostopen posnetek »silvestrskega« recitala, z omembo katerega bom zaključil današnjo kolumno. Moj sopotnik iz časov Radia Študent, tudi glasbeni urednik, kitarist in še mnogo več, Etbin Štefančič, je namreč v studiju našega najboljšega radia v silvestrskem programu 1976/77 v živo na RŠ izvedel svoje delo Arcticae Horulae (Adam Bohorič – Zimske urice – saj se še kdo spomni protestantov in njihovega izjemnega pomena). Srečni vsi tisti, ki so čakali prihod novega leta v intimnem vzdušju z ušesom na radijskem sprejemniku njihovega najboljšega sopotnika za mlade po srcu. In srečen jaz, ki imam ta redek posnetek, a ga, žal (ker nimam dovoljenja za javno predvajanje), ne morem deliti z drugimi. Morda mi uspe prijatelja nagovoriti, da ga pripravi za objavo, saj je škoda, da bi utonil v pozabo.
Poslušanje te 38 minut in pol dolge mojstrovine na kitari, ob spremljavi orglic in vokala, je čisti užitek. Ob tem in po tem pa tudi ti božično-novoletni prazniki vedno znova ponudijo dobro izhodišče za različna samo(pre)spraševanja: Kdaj in kako se zavemo minljivosti časa … in lepote trenutka? Kdaj in kako, tiho in neslišno, zdrsnemo čez to ločnico in prestopimo nevidne meje med minljivostjo in sestopom v večnost?
- Opomba k pripetim video posnetkom: razen audio zapisov ne obstaja noben kvaliteten video zapis koncertov, o katerih pišem v tej kolumni. Edina izjema so le amaterski posnetki Hendrixa z Band Of Gypsys. Za ilustracijo, kako dobro muziko so delali 1970, sem zato pripel povezave do posnetkov iz tistega časa na drugih prizoriščih.
