Potem pa me spremeni v ribo (Transform Me Then Into A Fish) je verz, vzet iz tradicionalne angleške napitnice Ye Mariners All, ki se je preko ustnega izročila in letakov širila po Angliji vsaj od poznega 18. stoletja dalje. Čeprav o pesemi njen pevec Martin Carthy meni, da je ena tistih »ljubkih nesmiselnih«, se v misli vseeno prikrade analogija s pesmijo berlinskega poeta Günterja Kunerta Ko sem postal riba (Wie Ich Ein Fisch Wurde), ki skozi surrealistično, politično in obenem globoko humanistično noto zasleduje idejo transformacije in svobode. Stičnost s poezijo Kunerta, ki je prijateljeval z Bertoldom Brechtom in Wolfom Biermannom, bi starega socialista Carthyja gotovo zabavala.
Leta 1965, ko Martin Carthy še ni veljal za enega od očakov britanske preporodne folk glasbe, ampak je bil zgolj mladenič s kitaro, ki se je odzval klicu pevske in baladne tradicije z domačega dvorišča, se je Ye Mariners All prvič oglasila na njegovem prvencu. Zapoje jo strumno, skorajda svečano, brez glasbene spremljave, zgolj s svojim gibkim baritonom.
Oh, when I’m in my grave and dead
And all my sorrows are past and fled
Transform me then into a fish
And let me swim in a jug of this.
Po šestih desetletjih pesem dobiva čisto nove razsežnosti minljivosti, s katero starosta angleškega folka hodi vštric danes.
Transform Me Then Into a Fish je po dolgih enaindvajsetih letih prvi dolgometražni album, ki je izšel na njegov štiriinosemdeseti rojstni dan. Sprva je bil zamišljen kot repriza prvenca z naslovom Martin Carthy iz leta 1965, a je po tehtnem premisleku s tega albuma ostalo osem od enajstih skladb. Album tako predstavlja zaključek dolgega in bogatega glasbenega potovanja. Je praznovanje šestdesetletne glasbene kariere, tekom katere je v sodelovanju s številnimi izvajalci in bendi (Dave Swarbrick, Steeleye Span, The Watersons, Waterson : Carthy, Brass Monkey, John Kirkpatrick, globalni projekt Imagined Village ipd.) ter skupaj s svojo dinastijo Waterson Carthy – preminulo ženo, pevko Normo (in njeno družino) ter hčerjo – pevko in multiinstrumentalistko Elizo Carthy, sooblikoval tako polpreteklo kot sodobno britansko folk krajino. Prek Dylana ter Paula Simona, ki sta pesem Scarborough Fair pobrala od njega, pa tudi kanon svetovne popularne glasbe. Oba omenjena globalna kantavtorska zvezdnika sta s pesmijo Girl frome the North Country (Dylanova priredba omenjene pesmi) oziroma Scarborough Fair/Canticle dueta Simon & Garfunkel zaslužila milijone, medtem ko Carthy ni videl niti centa. V zadnjih desetletjih so se spori okrog prilastitve pomirili, Martin prijateljuje z obema.
Na novem albumu angleška ljudska klasika Scarborough Fair (v slovenščini jo od leta 1971 poznamo kot Sejem želja zasedbe Delial) zazveni v drugačni verziji kot na prvencu izpred šestdesetih let. Nekaj eksotične mističnosti ji dodaja subtilna igra sitarja glasbenice Sheeme Mukherjee, ki toplo pobarva tudi pesmi Dream of Napoleon in Eighteenth of June. Hči Eliza pa se mu z violinskimi pejsaži, ki se jih ne bi sramoval niti njegov prvotni kompanjon Dave Swarbrick ter občasnimi pevskimi intervencijami, pridruži tudi na baladi The Handsome Cabin Boy in delavski pesmi Springhill Mine Disaster.
Album v svoji tihi, minimalistični in posvečeni intimnosti seže globoko. Nisem povsem prepričana, a zdi se, da je bil posnet v njegovi hiši v zalivu Robina Hooda na severo-vzhodu Anglije, kjer si je pred skoraj štirimi desetletji s svojo ljubljeno Normo ustvaril dom. Produkcija je namreč dnevnosobna in zlahka si predstavljamo, kako v glasbeni sobi sedi na svojem najljubšem, rahlo škripajočem stolu (ki se sliši tudi na albumu), zbrano in počasi prebira strune svoje Martin kitare ter nanje skrbno polaga srebrne ostanke nekdanjega glasu, skozi katerega se občasno sliši rahlo ječanje, mrmranje, zasoplo dihanje, odhrkavanje in »en-dva« odštevanje. Med verzi in glasbenimi predahi sledimo srcelomnemu srečanju z minevanjem, z živo enciklopedijo znanja o tradicionalni muziki, vrelcem zgodb in legend, nabranih na dolgi poti glasbenika. S skromnostjo in velikodušnostjo človeka, ki je vedno stal za tem, kar je pel, uglasbljal, govoril in dajal.
Danes Martin Carthy zveni podobno, kot sta zvenela Johnny Cash ali Leonard Cohen na svojih poslednjih albumih. Zrelo, upočasnjeno, pretresljivo, a tudi mehko in pomirjeno, pripravljeno na spust tja, od koder se nihče ne vrne. Zveni tako, kot so zveneli ljudje, od katerih se je nekoč davno tega, v nekem povsem drugem in danes neprepoznavnem času, učil peti in poslušati. S svojim skoraj nedvomno poslednjim albumom kariere je sklenil krog, v katerem sta se srečala njegov štiriindvajset in štiriinosemdeset letnik. Postal je prednik. Dobri prednik.
Nominacija za nagrado Mercury, ki jo je za album prejel letos, je poklon njegovi veličastni glasbeni avanturi, ki se ji reče živeti polno življenje z vso integriteto, milostjo in pokončnostjo, ki ji pritičejo. Naj bo ta zapis moj poklon njemu in njegovim sodobnikom, ki so v največji meri zaznamovali moja formativna glasbena leta in mi v desetletjih srečevanj ter druženj na britanskih folk festivalih ponudili neprecenljive darove muzike, človečnosti, solidarnosti, humorja in oživljanja zgodb, brez katerih sama nikoli ne bi stopila na oder.
Martin, ne, ni še čas za lahko noč, ampak vseeno – hvala za vse ribe!
