Ko je Yusef Lateef leta 2013 umrl v starosti 93 let, so pisali, da je odšel vsestranski umetnik, glasbenik, mislec, poet, multiinstrumentalist, eden pionirjev world jazza, intelektualec, poet, skladatelj, mentor, prijatelj – človek, ki se ga je prijel vzdevek The Gentle Giant, kot je bil naslov ene njegovih plošč iz začetka sedemdestih in kot je tudi naslov njegove (avto)biografije (izpod peresa Herba Boyda) iz leta 2006.
Je glasbenik, čigar ustvarjanju sem aktivno sledil vse od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej – torej več kot 40 let njegovega življenja. In še vedno ostaja v fokusu mojega zanimanja, ker sem z leti spoznal, da je prav ta mož eden tistih velikanov, ki so pomembno zaznamovali sodobni jazz, in hkrati eden od izbrancev, ki so se me najbolj dotaknili, zato sem mu namenil veliko svoje pozornosti in časa.
Čeprav je bil Yusef Lateef njihov sodobnik, ga ne uvrščamo med freejazzarje, a je bil za tradicionalna jazzovska ušesa enako šokanten kot, denimo, Ornette Coleman. Si predstavljate osuplost s konca petdesetih let, ko so ljudje prišli poslušat jazz, pa med instrumenti njegove jazzovske zasedbe niso videli in slišali saksofona pa kontrabasa, temveč shehnai ali argol. Oboa in sopran saksofon sta bila vsaj malo bolj domača, a ljudje so pričakovali zvok tenor saksa, s katerim je mladi Yusef zaslovel. Še v sedemdesetih letih je zvenelo čudno, ko je kdo nadomestil kontrabas s tubo, kot Sam Rivers ali Arthur Blythe. Za marsikoga je to bilo nekaj novega, nenavadnega, zvenelo je revolucionarno … a vendarle je to uvedel že mnogo prej nekdo drug. Yusef Lateef je bil pred časom, izviren in radikalen, celo odštekan z uporabo kakšnih kravjih zvoncev, mukanja ali pa tiktakanja budilke na koncertih, a je s tem le popestril in obogatil svojo ustvarjalnost in muzika ni nikoli trpela zaradi takih eksperimentov.
Če bi 9. oktobra 1920 v Tennesseeju rojeni multiinstrumentalist William Emmanuel Huddleston, danes znan kot Yusef Lateef, obdržal svoj prvotni priimek in ime, bi si ga bilo malce težje zapomniti. Prava zbrka med ljubitelji glasbe pa bi bila, če bi obdržal svoje drugo ime in priimek Bill Evans, ki mu ga je namenil oče pet let po rojstvu, preden so se preselili v Detroit. Ne samo, da jazzovski svet danes pozna pod tem imenom pianista, ki je sodeloval z Milesom Davisom na njegovi ikonični plošči Kind Of Blue, kasneje se je pojavil na jazzovski sceni še mlajši saksofonist istega imena, ki ga poznamo iz ene poznejših zasedb Milesa Davisa. Navdušenje nad islamom in prestop v to veroizpoved sta botrovala imenu Yusef Lateef kot tretjemu imenu za tega moža, ki ga danes vsi poznamo le še pod tem imenom. Uporabljati ga je začel konec štiridesetih let, ko je igral v zasedbi Dizzyja Gillespieja. Življenja nekaterih glasbenikov so bila kratka in burna, Yusef pa je tiho in plodno ustvarjal več kot šest desetletij, od prvih audio posnetkov leta 1946/7 pa do zadnjih nastopov tik pred smrtjo leta 2013.
Pisalo se je leto 1957, ko je naš junak z njegovo takratno zasedbo dvakrat odpotoval iz domačega Detroita v New York in tam spomladi in jeseni istega leta posnel celo plejado skladb, ki so nato postopoma izšle na več albumih založb Savoy, Verve in Prestige. Danes so to legendarne prve plošče, ki so bile dolgo težko dostopne, ob izidu prvih izdaj pa so vzbudile začetno zanimanje in opozorile na talentiranega glasbenika, ki je osupnil z izvirnostjo glasbenih idej in odličnimi muzikanti ob sebi. Kmalu so ga želeli imeti vsi v svojih zasedbah, od glasbenih kolegov do gramofonskih založb. Presenetljivo ali pa tudi ne je, da se je na začetku šestdesetih za nekaj let pridružil zasedbi Cannonballa Adderleya, v kateri je takrat igral tudi mladi Joe Zawinull in z njimi prepotoval svet in postal znan. Ampak Adderley je bil takrat eden najpopularnejših jazzistov in njegov kvartet iz druge polovice šestdesetih ena najpopularnejših malih jazzovskih zasedb tistega časa. A če si sam tako talentiran kot je bil Yusef, potem ne ostaneš dolgo le eden od solistov (predvsem kot flavtist) v zasedbi koga drugega (saksofonista), čeprav si tam zvezdnik. Hočeš udejanjati svoje ideje, svoj zvok, izbirati ljudi po svojem okusu, s podobnimi razmišljanji, pogledi, hotenji, željami, ki te vedno znova ustvarjalno poganjajo naprej. Ni pa nujno, da so to vedno nova in sveža, mlada imena. Pogosto so to kolegi iz mladosti, iz prejšnjih sodelovanj, s katerimi si se izjemno dobro ujel, funkcioniral kot skupina, dihal kot en organizem. Tak je bil pianist Barry Harris, s katerim je Yusef sodeloval v sedemdesetih letih.
Yusefove mojstrovine iz zgodnjega obdobja so po prodaji prvotnih naklad bile težko dostopne, tako da sta bili prvi plošči Yusefa Lateefa, ki sem ju na začetku sedemdesetih slišal, takrat relativno sveža The Diverse Yusef Lateef za založbo Atlantic iz leta 1970 in koncertna Live At Cranbrook iz leta 1958, ki je bila takrat naslovljena Lateef At Cranbrook. Prva je postregla s studijskimi posnetki, od katerih sta predvsem zanimivi dve skladbi, na katerih ga spremlja ženska soul/gospel vokalna zasedba The Sweet Inspirations. Te pevke so bile takrat precej iskano blago, saj so spremljale Elvisa Presleya, Aretho Franklin pa tudi Johna Leeja Hookerja na nekaj posnetkih. In tudi kombinacija s Hookerjem je dobro funkcionirala. Ta »diverse« Yusef Lateef je na drugi strani vinilke povsem druga zgodba s popolnoma drugačno zvočno podobo, bolj komorno, introspektivno, na kateri posebej blesti mladi basist Cecil McBee, eden tistih, ki so mi posebej blizu zaradi njegovega mehkega, blagega, toplega zvoka kontrabasa. Ta plošča sodi, kot večina iz obdobja sedemdesetih, ko je snemal za Atlantic, med edinstvene zato, ker takrat ni naredil niti dveh plošč, ki bi zveneli enako. Vsaka je bila nekaj nepričakovano novega, razburljivega, drugačnega, kar še ni naredil. Za razliko od serije plošč, ki jih je posnel za Impulse! Records v šestdesetih, ki niso bile v ničemer nekaj novega, revolucionarno drugačnega, po čemer je sicer slovela ta takrat vodilna založba avantgardnega jazza. Yusef je sicer rad eksperimentiral tako z uporabo različnih instrumentov, zvokov, tekstur ipd., a to, da par minut (kot »uvodni« del skladbe, ki je izredno tiho – beri neslišno – posnet) ne slišiš nič, je čisti nateg in ni vredno njegovega imena – kot umetnika. A producenti, založbe, trenutni trendi in ne vem kaj še vse, kar diktira obliko in vsebino izdelkov za trg v tistem trenutku, botrujejo marsikakemu diskografskemu flopu. V vsem tem potrošniškem kaosu se je težko znajti in ostati dosleden. Zato ga najbrž ni bilo težko pregovoriti, da je prestopil k Atlanticu, kjer je imel povsem proste roke, pa tudi sicer je ta založba slovela kot »tovarna dobre muzike« in ne samo kot »tovarna nove /free jazz/ muzike«, s čimer si je ustvaril ime Impulse!, ki je imel pod svojim okriljem največje upe takratnega sodobnega jazza. Sam Yusefove epizode pri njej ne štejem med posebej izstopajoče obdobje njegovega ustvarjanja.
Glasba se je v tistem prelomnem času, iz šestdesetih v sedemdeseta leta, znašla v precepu med preteklostjo (in njeno predvidljivostjo) in (neraziskano in tvegano) prihodnostjo, zaznamovano z eklekticizmom in elektroniko. V času fusiona in jazz rocka naj bi rockerji igrali jazz, jazziste in bluesmane so silili v proizvodnjo rock zvoka, pop glasbeniki so ustvarjali kvazi simfonična dela, klasični violinisti in čelisti so nastopali v muzikalih in … Skratka, iskanje identitete in ukrojevanje obleke, ki se bo najbolje prilegala novemu človeku, novemu potrošniku, novemu poslušalcu, ki je nabildan, na steroidih, v fitnesih, zbotoksiran, anoreksičen, zgubljen… In taka je postajala glasba, in taki so postajali glasbeniki. Nekateri povsem izgubljeni, nekateri povsem prilagojeni, nekateri so ostali neprilagojeni, nekateri so se obrnili h koreninam, iskali in našli nekaj šokantno drugačnega od tistega, v kar so verjeli do tedaj. Sem sodi spreobrnjenje zastavonoš radikalnega free jazza šestdesetih v novodobne interprete jazzovskih standardov, ob katerih so odraščali in katere so kot vsi mladi uporniki razsuli v prafaktorje in iz črepinj glasbe sestavljali zvočno podobo novega časa za sodobnega človeka. A na koncu slepe ulice je bil visok zid in marsikdo se je obrnil. Ko so se izpeli, so se obrnili v naročje prednikov in v negovanje najžlahtnejše tradicije jazzovskih standardov in balad. Šok ob tej preobrazbi je bil hud, ko sem prvič slišal igrati te zadeve Archieja Sheppa, Pharoaha Sandersa, Keitha Jarretta (klasičen jazzovski trio – klavir, bobni, kontrabas – lepo vas prosim). Yusef je rekel: »Dost’ ‘mam tega!« in sprejel povabilo iz Afrike ter se za štiri leta preselil v Afriko predavat in raziskovat na univerzo v Lagosu. Sledil je čisti mrk – ni bilo glasu od njega, nobene nove plošče, niti nismo vedeli, ali človek še sploh živi. No, nakar sem zvedel, kje je in da je z Afričani tam celo nekaj posnel in … sem mu čez čas kar pisal (na naslov, ki sem ga bogvedi kje staknil): »Dear Mr. Lateef … že dolgo občudujem vašo glasbo, a pogrešam kakšne nove posnetke, saj nikjer ničesar ni zaslediti … Hvaležen bom za vsako informacijo. Zahvaljujem se za vaš odgovor in vam želim uspešno delo! S spoštovanjem in lepimi pozdravi! Vladimir Trop«
Velik človek se razlikuje od pritlikavcev po tem, da je le Človek. Na moj domači naslov v Kamnik je kmalu prispelo prijazno pismo, v katerem mi je gospod Lateef sporočil, da sedaj izdaja svojo muziko v lastni režiji pod etiketo YAL Records in da mi bo rade volje poslal svoje nove posnetke, naj mu le označim, kaj me zanima. Takrat ni bilo interneta in Amazona v takšnem vse-obsegu, kot ga poznamo danes, tudi pretočnih spletnih platform ne, distributerja za svoje v samozaložbi izdane CD-je in kasete tudi še ni imel. Tako sva si malo dopisovala in bil sem mu neizmerno hvaležen predvsem za to, da je bil res tak kot ga opisujejo ljudje, ki ga poznajo: »prijazen velikan«, ki mu ni bilo težko lastnoročno natipkati pisma na pisalni stroj in ga poslati iz tiste njegove hišice v gozdu nedaleč od Bostona (iz dokumentarnega filma Brother Yusef (2004)) nekemu oboževalcu njegovega dela v Slovenijo (kjer je leta 1980 nastopil na odru ljubljanskih Križank) in mi za povrh poslati nekaj CD-jev. Star je bil sicer že 80 let, a je še vedno nastopal in imel poln načrtov. Sčasoma sem dobil vpogled v celoten opus njegove ustvarjalnosti od petdesetih let naprej. Ker je bil eden najplodovitejših glasbenikov, bom izpostavil le peščico njegovih plošč, ki jih priporočam vsem, ki imajo radi takšno glasbo.
Plošče Jazz For The Thinker, Jazz Mood, Jazz And The Sounds Of Nature in druge za založbo Savoy Records iz sredine in druge polovice petdesetih let so danes dosegljive na raznih kompilacijah po dostopni ceni. Enako velja za posnetke za založbo Prestige, med katerimi so še posebej znane Eastern Sounds, Cry! – Tender ter Into Something. Še vedno pa iz tega zgodnjega obdobja najraje poslušam Live At Cranbrook iz leta 1958 in obžalujem, da so bili na plošči založbe Argo izdani le štirje od devetih komadov iz tega nastopa, kjer ga lahko slišimo igrati tudi na argol. A ta eksotični instrument ni bil edini, ki je osupnil takratno jazz poslušalstvo, saj je basist William Austin igral tudi na rebab. V tej zasedbi blestita tudi pianistka Terry Pollard in bariton saksofonist Frank Morelli, gong pa je uporabil bobnar Frank Gant. Kakšna odlična zasedba in nenavaden nabor instrumentov za tiste čase, odlično muziciranje, dišalo je po mističnem Orientu in velikem eksperimentu (ki se je obnesel in nakazal prihodnjo usmeritev ne samo njegove glasbene misli, saj je vzpodbudil k razmisleku v to smer tudi druge, recimo Ahmeda Abdula Malika).
Kar nekaj odličnih koncertnih nastopov je zabeleženih na ploščah. Iz šestdesetih let najdete pri založbi Impulse! Records zabeležene klubske nastope Live At The Pep’s na dveh ploščah (Volume 1 in Volume 2). Pri Atlantic Records je dokumentiran njegov nastop na odličnem dvojnem albumu Ten Years Hence, ki sem ga uspel najti le kot rabljeno ploščo in je bil moj prvi tovrstni nakup (če ni druge izbire, greš pač v tveganje, da bo vinil morda res v takem stanju kot ga reklamira prodajalec – za drag denar).
Od konca šestdesetih let je za Atlantic posnel serijo raznovrstnih plošč, med katerimi izstopajo ritmično pestra in zvočno bogata The Blue Yusef Lateef, meni prav tako zelo ljuba in posebna rhythm & bluesovsko obarvana Yusef Lateef’s Detroit, na Suite 16 pa igra le na sopran saksofon, h kateremu se je (tako kot k flavti, ki mu je bila na starost še posebej blizu zaradi dihalnih omejitev) pogosto rad vračal v zadnjem obdobju. Odločitev za umik iz napornih turnej in spremembo okolja iz zakajenih klubov je bila zavestna in je sledila klicu Afrike, kjer je v Nigeriji posnel dve zanimivi plošči s tamkajšnjimi bobnarji. Velja prisluhniti dolgo časa nedosegljivi plošči Hikima iz tistega časa v začetku osemdesetih.
Po vrnitvi v Ameriko se je bolj posvetil komponiranju in raziskovanju novih glasbenih svetov ter mentorstvu v družbi precej mlajših glasbenikov, ki so črpali znanje in navdih iz njegovega znanja, izkušenj, razmišljanj in dovzetnosti za drugačno, novo in neraziskano krajino. Adam Rudolph in Hamid Drake sta postala tesna sodelavca in raziskovalca na njegovem ustvarjalnem popotovanju v pozni starosti. Redko kdo od glasbenikov po šestdesetem letu dela kaj bistveno drugačno muziko, a ne on. Yusefova sodelovanja s starejšimi (njegovimi sopotniki) in mlajšimi dokazujejo, da je ostal v duhu in mislih pravi mladenič, čeprav je že imel zdravstvene težave z dihanjem in gibanjem. Bil je cenjen in zaželen na odrih takorekoč do konca, ko je še nastopal na evropskih odrih v družbi pianista Ahmada Jamala v francoskem Marciacu leta 2011, pa francoskih bratov Stephana in Lionela Belmonda, s katerima je posnel dvojni album z zgovornim naslovom Influence leta 2005, eno leto pozneje pa so nastopili skupaj na festivalu Jazz A Vienne. Video posnetek nastopa Yusefa Lateefa z Ahmadom Jamalom 27. junija 2012 v pariški Olympiji pa je še posebej ganljiv, ker je bil Yusef takrat star že 92 let in ga vedno znova vidim kot njegov poslovilni nastop pred njegovim odhodom v neko drugo dimenzijo … tja med nesmrtne, kjer še naprej razvija svojo lastno teorijo o glasbi, ki jo je poimenoval AUTOPHYSIOPSYHIC.
Njegova prisotnost na nastopih in sodelovanjih z drugimi glasbeniki je bila navdihujoča. Tako kot ni mogoče našteti vseh njegovih lastnih plošč v okviru te kolumne, lahko le bežno omenim tudi le nekaj tistih, kjer nastopa z drugimi v njihovih projektih. In kdo si ga je zaželel ob sebi? Najprej naj omenim pianista Les McCanna in njegovo živo ploščo Invitation To Openess, ki je (resnici na ljubo) izjemna prav zaradi Yusefa. Moj najljubši jazz kitarist Grant Green ga je prav tako povabil na snemanje albuma Grantstand, srečamo ga na več albumih Cannonballa Adderleya iz let 1962 – 1963, pa na ploščah njegovega brata Nata Adderleya. Art Blakey ga gosti na albumu The African Beat, z basistom Paulom Chambersom igra na plošči First Bassman, z bobnarjem Louisem Hayesom igra na albumu Contemplation, Olatunji si ga je zaželel na albumu Zungo!, trobentač Clark Terry na albumu Color Changes, pianist Randy Weston za Uhuru Africa …
Kaj je tisto, zaradi česar te nekdo silovito pritegne, kdo drug pa te pusti precej ravnodušnega, čeprav je enako dober? Pozornost javnosti je morda celo bolj osredotočena na tistega drugega kot pa na tvojega izbranca. Sredi petdesetih sta veljala za najbolj nadarjena mlada saksofonista John Coltrane in Sonny Rollins, ki sta skupaj posnela danes legendarno ploščo Tenor Madness. Pred kratkim sem prebral, da se je takrat Sonny intimno počutil superiornega in da mu je bilo pravzaprav »za malo«, da sta bila na naslovnici plošče tretirana enakovredno, kot so-vodji. Moj pogled na ta dva pomembna glasbenika je tak, da cenim Rollinsa v prvi vrsti kot odličnega »tehničarja«, t. j. glasbenika, ki ga odlikuje dovršena tehnika obvladovanja instrumenta, Coltranea pa prvenstveno kot moža duhovnosti, očeta spiritualnega jazza oziroma prefinjenega izražanja notranjih občutenj, doživljanja čustev in počutij. In ravno v tem vidim razliko med njima, zato je omalovaževanje drugega neprimerno in res ni potrebe po kakšnem občutku nadrejenosti ali vzvišenosti. Takšne nesmiselne primerjave in rivalstva so običajno bolj škodljiva kot koristna in veliki duhovi se z njimi ne ukvarjajo. Tak je bil Coltrane in tak je bil Yusef Lateef, izjemen človek, ki sem mu posvetil današnjo kolumno. Jaz sem namenil spominu nanj ta zapis, angleški saksofonist Nat Birchall pa se mu je (kot viru inspiracije) poklonil z odlično ploščo The Storyteller – A Musical Tribute To Yusef Lateef (Jazzman, 2019), ki jo prav tako toplo priporočam.
