O tempo de baixo, o tempo de cima ou o mundo está a girar
Saliva Diva, 2025
Princesa Evropa je že mrtva.
Spakirala je gradove in odšla v Ameriko.
Pozabila je na Azijo, Indijo, krvoločne bogove,
ki so ji prizanesli, ker je izgledala angelsko lepa.
In jaz, črnokoža,
te želim za noči, za plese, za smeh,
preden nam sonce ožge obraze.
besedilo in glasba pesmi Melanina: Filipe Ferraz
glas in elektronika: Mariana Camacho
Kako upesniti in uglasbiti čas, ki ga živimo skozi svojo kožo in skozi kosti drugih? Skozi lastno izkušnjo in skozi medijsko posredovanje? Skozi lastno iskanje smisla in skozi množično (raz)prodajo osmislitve česar koli? Skozi fantazmo in skozi realnost? Skozi upornost, malodušje, nihilizem, strast, odpornost, spust, prelom, temino, trohnenje, krik, vabilo?
Prava ustvarjalnost ponavadi vznikne iz radovednosti do vprašanj, ne v mučenju z odgovori. Hkrati pa osmišljanje štrenastih, silno zapletenih odnosnosti med množico idej lahko hitro postane neobvladljivo, preambiciozno, enostavno preveč (ali premalo), zato iskanje ravnovesja med različnimi plastmi zgodbarjenja ni lahka naloga, sploh pa ne za prvenec. A za album z naslovom O tempo de baixo, o tempo de cima ou o mundo está a girar (Čas spodaj, čas zgoraj ali svet se pa vrti) se zdi, da vse to preseže z lahkoto in prefinjeno globino obenem.
V začetku prejšnjega meseca ga je v svet poslala majhna neodvisna založba iz Porta po imenu Saliva Diva, pod njega pa se podpisuje portugalska glasbenica, pevka, gledališčnica, gibalka, improvizatorka Mariana Camacho. Čeprav kot samostojna ustvarjalka deluje šele šest let, v svojo glasbeno, vokalno in telesno govorico tke bogate izkušnje, prepojene s tradicionalno glasbo, s katero se je najprej srečala v družini na rodnem otoku Madeira (njen oče je glasbenik in folklorist, mama pa pevka in glasbenica).
Podobno kot njena rojakinja Ana Lua Caiano, ki smo jo pri nas že slišali, tudi Mariana Camacho kot one woman band sentiment tradicije oplaja s sodobno tehnologijo, a je njena drža vseeno bolj eksperimentalna, izzivalna, politična in vznemirlljiva.
Ljudske pesmi so torej tudi njeno umetniško izhodišče, iz katerega se premišljeno razrašča v vse možne smeri – do elektronike in sintentičnega zvočenja, kakofoničnega zankanja, improvizirane vokalizacije ter zvočne igre, telesenja političnih in filozofskih diskurzov, sposojanja znanih (kot so denimo Noah Chomsky, Gertrude Stein ali John Cage) in anonimnih glasov (naključne ženske iz avtobusa) ipd.
Marianine idejne niti tudi takrat, ko se naslanjajo na glasbo in poezijo Filipeja Ferazza, s katerim je sodelovala pred samostojno potjo, ali koga drugega, izhajajo iz motrenja ontoloških razpok, iz katerih se luščijo okruški emigracij, vojne v Gazi, slutnje smrti, žalovanja, slovesa, čutnih topografij, preizpraševanje vsega, kar je človeško in tudi kar ga presega. Ob obteženih vsebinah pa vseeno ne pozabi biti igriva, spontana, odprta in otroško radovedna. K slednjemu prispeva tudi njena izjemna vokalna gibkost, ki zna biti tako presunljiva in tolažeča kot spogledljiva, hudomušna in razigrana. Hkrati pa drzno, a tankočutno zamišljanje aranžmajev, v katerih so vtekočinjeni raznoliki jeziki, žanrske, kulturne in poetske estetike ter zvočne zamisli, da slutiti, zakaj je prvenec nastajal kar pet let. Strukturiranje takšnih kompleksnih krajin zahteva pozornost in predajo neznanemu ter grajenje poti pesmi skozi nešteto raziskovanj, pa tudi frustracij poskusov in napak.
Njena sinkretičnost mreženja nas preseneča z vsakim komadom posebej. Ponuja bogat senzoričen in imaginativen asemblaž, v katerem diha, sope, joče, renči, zavija, miluje, modruje in med seboj komunicira tisto, kar je v in okoli nas – tisto, česar se zavedamo in tudi tisto, kar izpluje na površje takrat, ko se potopimo dovolj globoko, da ujamemo srž tvarine. O tempo de baixo, o tempo de cima ou o mundo está a girar nas vedno znova opominja, da nam v vsakem primeru ostane dovolj zraka, da vase vdihnemo vso živost bivanja.
Prvenec Mariane Camacho zveni zrelo, solidno, premišljeno, pronicljivo. Čeprav občasno spleza na ramena velikanov ali čisto navadnih smrtnikov, trdno stoji na lastnih nogah. V vsakem primeru pa globoko resonira s stanjem sveta tukaj in zdaj.
Toplo ga priporočam v posluh.
