Zakaj je danes tako težko ali celo nemogoče priti do nekaterih plošč? In zakaj poslušati jazz, prisluhniti glasbi in njenemu sporočilu, vsebini in teži izrečene, zapete ali zapisane besede?
Ta osrednja tema današnje kolumne ne bo lahka, ne tako ne drugače. In tudi plošče, ki jih bom predstavil, niso lahke in prijetne (in takšnih si, seveda, večina ljubiteljev muzike ne želi). In morda prav v tem tiči eden poglavitnih razlogov, zakaj jih danes ni več mogoče kupiti oziroma se do njih le s težavo dokoplje. Pozor, bolj, kot da jih ne bi nihče hotel kupiti, velja, da jih gramofonske družbe kot lastnice posnetkov ne želijo ponovno izdati. Razlog ni v nekvalitetni muziki, temveč v simbolni in dejanski moči (političnih) sporočil, ki jih nosijo ti nosilci zvoka … Pogled v časopis, pametni telefon ali na TV ekran strezni s prizori, kaj vse se dogaja danes po ameriških ulicah in soseskah, ne pa pred pol stoletja, ko so nekateri pogumni umetniki opozorili in se odzvali na policijsko in vojaško nasilje.
Ker dejansko tudi danes razmere niso drugačne, ne bi smel nihče od nas mirno stati ob strani, se lagodno prepuščati užitkom, ga žurati za štirimi stenami ali na drugem koncu sveta in biti tiho, temveč bi moral glasno in jasno izraziti svoje nasprotovanje izvajanju oblastnega nasilja nad državljankami in državljani, ki protestirajo ali se samo naključno znajdejo ob nepravem času na nepravem mestu. Vsak naj na svoj način, kot najbolje zna in zmore, pove ali drugače izrazi svoje zavračanje nasilja in zahteva mir in varstvo človekovih pravic vseh ljudi. Poznam veliko glasbe in znam – sodeč po izjavah nekaterih – kar dobro pisati, zato bom to storil na ta način ter vas opomnil in pozval k skrbnemu poslušanju spodnjih plošč. Ob tem se zamislimo nad vprašanjem: »Kakšna je cena človekovega življenja?« In nikar si ne domišljajmo, da »se to nam ne more zgoditi«, ker vojne (zaenkrat) divjajo drugje, ker nazorno brutalnost policije in/ali vojske (za zdaj) gledamo na ekranih.
Eden redkih rock glasbenikov, ki se vedno takoj in zelo jasno opredeli zoper takšno nehumano ravnanje, je Bruce Springsteen. On je velik in brezkompromisen borec, ki za druge tvega lastno ugodje in status. Koga – z zelo redkimi izjemami – od naših glasbenikov, pesnikov, kulturnikov vseh sort in številnih kvazi-intelektualcev ste pri nas v času policijskega zaplinjanja miroljubnih protestnikov s solzivcem med pandemijo koronavirusa slišali glasno nastopiti zoper oblastno nasilje nad nemočnimi državljani? Če že zgledi pogumnih dejanj posameznikov iz tujine ne vlečejo, očitno peša tudi spomin na enake pretekle dogodke.
Za popravni izpit iz zgodovine bi bilo nujno prisluhniti plošči Roberta Sheera A Night At Santa Rita iz leta 1969, ki (p)opisuje povsem enake postopke in epiloge, kot smo jim priča v ZDA danes, petinpetdeset let pozneje, ko se množice spet mobilizirajo, protestirajo in jasno izražajo česa in koga ter zakaj tega nočejo – to naj nam bo v opomin, da se pri nas ničesar ne naučimo iz zgodovine.
Vsakega posameznika je lahko nasilno obvladati, množice pa ne, zato je logika avtoritarnih režimov in diktatorjev, da je treba ljudem onemogočiti dostop do knjig in plošč, ki jim lahko odprejo oči, jih navdihnejo k razmisleku in odporu, jih prepovedati ali vsaj ne predvajati, ne ponatisniti ter jih počasi izbrisati iz spomina. Zato se ne čudite, da zgoraj omenjene plošče ne boste mogli nikjer kupiti, saj je bila pri založbi Flying Dutchman Records izdana le enkrat in nikoli več! K sreči pa jo je nekdo – in to ne kdorkoli, temveč kar legendarni basist Ron Carter sam osebno, ki igra na njej kontrabas v družbi flavtista Jamesa Spauldinga – naložil na YouTube, kjer najdete ta pretresljivi in neprecenljivi zgodovinski dokument vojaško-policijskega nasilja nad lastnimi državljani.
Pri isti založbi je snemal poet in glasbenik Gil Scott – Heron, izjemno luciden umetnik z izrazito poudarjenim političnim nabojem zoper socialno in rasno nepravičnost, ki je slikal grdo podobo ameriške družbe vse od 1960 let naprej, ko je izdal prvo ploščo in začel nastopati po zanikrnih klubih. Eden njegovih najbolj znanih komadov je The Revolution Will Not Be Televised iz leta 1970. A današnja stvarnost je prav nasprotna: vojne, pokoli, umori, protesti, revolucije, kontrarevolucije, vse to so današnje nosilne teme, top novice, pravzaprav vroča roba, ki nikogar več ne gane, saj je svet že povsem otopel od grozot, ki vsak dan znova presegajo dotedanje in postavljajo »rekorde« vseh sort, vključno z genocidi od Srebrenice do Palestine. Vse Scottove plošče so dosegljive, morda zato, ker je kdo mislil, da bo manj nevaren, če ne bo prepovedan, ali da ga bo ugonobila odvisnost ali pa uničilo življenje v getu – prisluhnite mu v komadu Winter In America. Priporočam zlasti plošče iz začetnih let, ki so povzete na dvojnem albumu The Revolution Begins (The Flying Dutchman Masters) in ogled dokumentarca Black Wax feat. Gil Scott Heron.
Želite še kakšno ploščo, ki je ne morete več nikjer dobiti, ker ni ponatisa? Ironija je, da na eni takšni igra eden najboljših tenor saksofonistov (takrat v 1970 letih) mlajše generacije David Murray. A za razliko od nepreštevne množice njegovih drugih naslovov, ki so jih štancali kot po tekočem traku, ker je bil pač kurantna roba, ki je šla dobro v denar, »pozabite« oz. opustite vsako upanje, da bi lahko danes kupili album z naslovom New Music – New Poetry iz leta 1982. Razlog za preplah je poet LeRoi Jones, danes bolj znan kot Amiri Baraka, pod čigar imenom je bil posnet ta album, ki je poskrbel za tekstovni del z uporniško poezijo, v kateri je aktivistično opeval Črne panterje in njihove radikalne voditelje, ki so se jih takrat tam čez lužo bali še bolj kot na tej strani Atlantika levičarsko-anarhističnih Rdečih brigad ali Frakcije rdeče armade. David Murray je na plošči v top formi, še ves mlad in nenaveličan, pesnik pa zanosno odrecitira svoje verze v žaru revolucionarnega ognja ob ritmični spremljavi bobnarja Steva McCalla. Vnetljiva kombinacija! Še na Youtubu ni vseh komadov s te legendarne plošče, ki jo je izdala založba India Navigation Company. Absolutno vredna iskanja in seznanitve z vsebino sporočila – ter seveda razlog za revolt.
Tokrat navedenim ploščam je skupno, da so v vseh primerih odličen primer zlitja govorjene, recitirane ali zapete besede in zvoka, hkrati pa glasbe z izrazitim političnim sporočilom. In ravno zaradi tega ni bilo več ponatisov, krožijo le redki primerki rabljenih kosov po visokih cenah. O razlogih, da se kakšne plošče ne da več kupiti danes, sicer lahko le ugibamo, saj številne sploh nimajo nič političnega v sebi. Razlogi so stvar špekulativnih ugibanj in sodijo bolj na področje relativnosti kot pa eksaktnosti. Praviloma gre v vseh takšnih primerih za plošče, ki so danes malo znane med mlajšimi ljubitelji tovrstne muzike, se pa splača potruditi in poiskati kak naložen posnetek na Youtubu ali drugje.
Kaj točno je imel v mislih ruski saksofonist Vladimir Čekasin, da je dal svoji odlični plošči naslov Nostalgia, ne vem. Vem pa, da plošča ni bila nikoli ponovno izdana ne pri LEO Records ne pri kom drugem, kar je prava škoda, saj ga tako dobro nisem slišal igrati nikoli več. Zato me »hvata« nostalgija za tistim časom okrog 1983-1984, ko je tako igral s svojim kvartetom, pa ko smo se takrat s prijatelji še redno poklicali (po stacionarnih telefonih), se obiskovali, srečevali in uprizorili kakšna poslušanja ob domačem ognjišču (čeprav v podnajemniških sobah), si posodili plošče, si izmenjali knjigo ali revijo, rekli kakšno prijazno besedo … Nostalgija, pač, glede na to, da danes ni nič več tako neposredno ali brez računic o koristih. Danes nihče ne obvesti več drugega o čem novem in lepem, kaj šele da bi si pomagali ali znali kaj pohvaliti ali koga potrepljati, ko ni v dobri koži. Nostalgia, Vladimir, nostalgija.
