Kozinova dvorana Slovenske filharmonije v Ljubljani, 9. in 16. januar 2026
Prvi koncert
Kot tradicija veleva zdaj že več kot desetletje, so trije zaporedni petki v januarju rezervirani za koncerte Filharmoničnega festivala baročne glasbe, ki ga Slovenska filharmonija prireja v matični stavbi na Kongresnem trgu. Prvi koncert tokratnega enajstega festivala, so naslovili S francoskim okusom in napovedali: “Na programu bodo dela Lalanda in Rebela, pa tudi uverture in plesi iz kar petih Rameaujevih oper, ki navdušujejo s svojo razgibanostjo in domiselnostjo. Orkester Slovenske filharmonije bo pod vodstvom Marie Lindal ustvaril večer baročne elegance in značilnega francoskega okusa.” Jasno je torej, da nas je čakal koncert glasbe izključno francoskih skladateljev iz obdobja baroka.
V pravi baročni tradiciji je orkester, ki ga je dopolnil še čembalist Domen Marinčič, tudi avtor spremne besede v koncertnem listu, koncertni mojster pa je bil Miran Kolbl, nastopil stoje. Koncert in z njim letošnji festival so začeli z glasbo Michela-Richarda de Lalanda: šestdelno suito Grande piece royale, S. 161. Zvok reduciranega ansambla je v Kozinovi dvorani, ki se ji takšna komorn(ejš)a glasba zelo prileže, zazvenel prav elegantno. Laland je sicer zvenel solidno, a premalo homogeno, manjkalo je nekaj zagona, kot bi se bili glasbeniki še ogrevali.
Sledilo je kar sedmero skladb ene najbolj legendarnih baročnih glasbenih osebnosti, Jeana-Philippa Rameauja, ki so izvirno nastale kot glasba za pet različnih skladateljevih oper: Plateja, Boreada, Zoroaster, Spogledljivi Indijanci in Dardanos. Že v prvi skladbi se je zasedbi pridružil še nepričakovan, a vsekakor dobrodošel gost: tolkalist Franci Krevh s pisanim izborom periodnih tolkal, med katerimi je kraljeval tabor, srednjeveški globoki boben z dvema opnama iz živalske kože. V tretji skladbi je dogajanje na odru še vedno zvenelo s premalo zanosa, veselja, strasti – gre vendarle za glasbo z obilico duše! Kljub temu je bil koncert prijeten za spremljanje, v Nevihti (četrta skladba) pa sta kot pri kakem R. Straussu zazvenela – in navdušila – celo naprava za veter in grmeča pločevina; ti parti so bili jasno sodobni oziroma improvizirani, saj tedanji skladatelji teh glasbil še poznali niso, kaj šele, da bi pisali zanje. V skladbi Tamburin I in II smo slišali tudi dejansko spremljavo tamburina. No, do tu pa se je ansambel že slišno sprostil in “utekel”, posledično je bilo tudi igranje živahnejše.
Jean-Féry Rebel spada med tiste baročne skladatelje, ki so znali preseči konvencije svojega časa, ne da bi pri tem izgubili stik z najvišjimi estetskimi standardi francoske tradicije. Njegova glasba je polna (za tisti čas) drznosti, duhovitosti in skoraj teatralne ekspresivnosti – lastnosti, ki so ga ločile od bolj zadržanih sodobnikov in mu zagotovile sloves enega najbolj izvirnih glasov francoskega baroka. Med njegovimi deli zagotovo izstopa tudi baletna suita oziroma “fantazija” Les Caractères de la danse (Plesni značaji), delo, ki je v sebi združilo skoraj vse, kar je bilo v tistem času najbolj živo in napredno: suito priljubljenih plesov v obliki miniaturnih karakternih študij, programsko glasbo in skoraj proto-simfonično razmišljanje. Gre za izjemno domiselno zaporedje, v katerem se plesne zvrsti (menuet, gavota, passepied, chaconne, sarabanda, gigue …) ne le nizajo, temveč tudi medsebojno prepletajo in presenečajo z drznimi harmoničnimi zasuki, ritmično igro ter zvočnimi barvami, ki so bile za Rebelov čas presenetljivo drzne. Skladatelj tu postane nekakšen glasbeni dramatik, ki v nekaj minutah ustvari majhno gledališče značajev, afektov in plesnih arhetipov. Zato so Plesni značaji eno tistih del, ki jih vsaka resnejša izvedba francoskega baroka praktično obvezno vključi v repertoar – pa ne le zato, ker je virtuozno in učinkovito, temveč predvsem zato, ker v sebi nosi tisto redko mešanico elegance in neukrotljive domišljije, ki je značilna za najboljše trenutke francoske baročne glasbe. Gotovo je tudi to razlog, da je Orkester Slovenske filharmonije skladbo v program enega od koncertov Filharmoničnega festivala baročne glasbe vključil že pred leti. Tudi tokratna izvedba je bila – tako kot tedanja – zelo uspešna in dodatno popestrena s tolkali, ki sem jih ob tej skladbi slišal prvič.
Pred zadnjo skladbo, prav tako Rebelovimi Elementi (Les Élémens) smo najprej slišali kratek nagovor glasbene vodje koncerta, odlične švedske glasbenice Marie Lindal, ki je ponovno obiskala Ljubljano. Na kratko je predstavila skladbo in izpostavila njeno prelomnost v času nastanka (1737). Elementi so brez dvoma eden najradikalnejših in hkrati najbolj poetičnih Rebelovih dosežkov – in eno tistih redkih baročnih del, ki zvenijo, kot da so bila napisana z nekakšnim uvidom v prihodnost. V uvodu se skladatelj drzno loti kozmološke ideje: glasbeno upodobi sam začetek stvarjenja, trenutek, ko iz kaosa nastane red. Uvodni Kaos je legendarna stran partiture – skoraj cela minuta disonantnih kopičenj, v katerih istočasno zvenijo vsi toni harmonične molove lestvice, kar v praksi pomeni eno najzgodnejših zavestnih uporabe celotonske zvočne mase (takoimenovanega tonskega clustra ali klastra) v zahodni glasbeni zgodovini. Iz te zgoščene teme se nato postopoma rojevajo posamezni elementi – Voda, Zrak, Zemlja, Ogenj – vsak s svojo karakteristično plesno-ritmično in harmonsko osebnostjo. Rebel tu ni le ilustrator naravnih pojavov; postane nekakšen glasbeni alkimist, ki s prefinjeno orkestrsko pisavo in drznimi harmoničnimi koraki ustvarja občutek kozmičnega dogajanja. Nenavadno za periodo denimo hkrati zazvenita tudi dve piccolo flavti, tolkala pa so se tudi tu h glasbi podala podobno idealno kot v soundtracku filma Conan barbar (John Milius, 1982), kjer je skladatelj Basil Poledouris genialno uporabil eno od srednjeveških uglasbenih monofonih pesmi Las cantigas de Santa Maria (št. 166, Como poden per sas culpas) iz 13. stoletja in ji v aranžmaju pripisal še tolkalski part in zbor.
Les Élémens niso le kurioziteta v zgodovini glasbe, temveč tudi eno tistih del, ki razkrivajo, kako daleč je francoski barok segel v raziskovanje zvočne ekspresije, preden se je glasbeni klasicizem lotil vzpostavljanja reda in ravnotežja. Vsaka tehtna izvedba Elementov je tako (lahko) hkrati koncertni dogodek in glasbenozgodovinski trenutek – priložnost, da slišimo, kako je zvok kaosa v osemnajstem stoletju zvenel skoraj kot napoved (enain)dvajsetega.
*****
Drugi koncert
Čez teden dni smo prisluhnili drugemu koncertu festivala, naslovljenemu Od Italije do Švedske (Maria Lindal je namreč, kot rečeno, Švedinja). Uvodoma je zazvenela glasba Henryja Purcella: osemstavčna scenska glasba iz polopere Vilinska kraljica, Z. 629. Pravzaprav bi po slišanem lahko rekli, da se je koncert začel nekje tam, kjer se je pred tednom zaključil. Na odru je stal ansambel enake velikosti, a z nekoliko drugačno zasedbo glasbenikov (npr. Ana Dolžan, Matej Grahek, Matevž Bajde) in je tudi tokrat potreboval stavek ali dva, da so se v celoti ujeli. Potem je muziciranje steklo gladko in že omenjeni uvodni Purcell je očaral z baročno galantnostjo. Naslovno Italijo smo nato obiskali v družbi Pietra Locatellija in njegovega Koncerta v F-duru, op. 4, št. 8, “s posnemanjem lovskih rogov”. Tu smo slišali lepo in tekočo realizacijo fuge v drugem stavku, v četrtem (vivace) pa tudi kratko solistično priložnost za vedno odlično solo Ano Dolžan, ki je z dvojemkami učinkovito posnemala lovske rogove.
Carl Philipp Emanuel Bach je vedno dobrodošel gost sporedov tovrstnih koncertov (tudi lanskega) in repertoarjev orkestrov, ki se posvečajo baročni glasbi. Njegove skladbe so namreč svetle, optimistične in pozitivne, kar vsekakor potrjuje tudi cikel Hamburških simfonij, iz katerega smo prisluhnili Četrti v A-duru, Wq. 182/4. Delo smo tokrat slišali v lepo izdelani izvedbi, le skupno igro in suverenost bi se mestoma dalo še nadgraditi. Sicer pohvalno!
Odkritje večera pa je bila vsekakor glasba Johana Helmicha Romana iz “dirigentkine” rodne Švedske, ki so ga tokrat predstavili z dvema molovskima skladbama: Simfonijo v e-molu, BeRI 22 in Suito v d-molu, BeRI 6. Roman, ki mu je (glasbena) zgodovina nadela ime »švedski Handel«, je eden najpomembnejših skandinavskih skladateljev baročne dobe in obenem eden tistih glasbenikov, ki so znali francosko-italijansko eleganco združiti z nordijsko jasnostjo in naravno preprostostjo. Njegova glasba uzvočuje redko ravnotežje med graciozno plesnostjo in skoraj melanholično liriko – lastnost, ki jo smo lahko zaslišali tudi v tokrat odigranih delih. Lahko bi rekli, da sta prav Romanovi neposrednost in prefinjenost razlog, da njegova glasba še danes zveni sveže in osebno ter z izrazito švedsko dušo. V simfoniji smo si še posebej zapomnili prefinjen drugi stavek za dve flavti in pizzicato spremljavo nizkih godal ter čembala, v suiti pa dejstvo, da smo spoznali skladatelja, ki si več pozornosti ne zasluži samo s strani poslušalcev, temveč tudi izvajalcev in nenazadnje diskografskih založb. Škoda, da suite nismo slišali v celoti – dva stavka sta namreč umanjkala.
Med oba Romana se je dobrodošlo »vrinil« še dobro znani Telemann s svojo dobro znano Uverturo v B-duru, TWV 55:B5, »Les Nations« (»Narodi«). Čeprav ni skladba nikoli dosegla priljubljenosti nekaterih drugih skladateljevih del (Suita v a-molu za flavto, Suita za violo da gamba v D-duru, koncert za trobento v D-duru …), pa je bila v tej izvedbi popestrena s tolkali Matevža Bajdeta, ki so pripomogla k barvitosti izvedbe. Slišali smo zametke tehnike tonskega slikanja, pri pričujočem Telemannu z glasbenim upodabljanjem različnih narodov (Turki, Švicarji, Moskovčani, Portugalci). Privlačnost uverture leži prav v teh igrivih »etnoloških karakterizacijah«, ki so tipično telemannovsko duhovite, lahkotne in polne – kot pri Rebelu – barvitih plesnih značajev.
