Kar pogosto zasledim, da želi kdo izpostaviti svoje poznavanje kakega žanra z navedbo par vsem znanih imen, kot so Miles Davis, Larry Coryell, Muddy Waters, Ali Farka Toure, Sun Ra idr. S tem ni pravzaprav nič narobe, če takšni »poznavalci« le niso tudi prepričani, da se je muzika pravzaprav začela (šele) s temi izvajalci, na katere so naleteli zgolj zato, ker so bili najbolj razvpiti takrat, ko so prav oni prvikrat slišali za njih preko kakih Weather Reportov, fusiona ali kake druge »invazivke« iz glasbenih medijev. Če bi iz tega izhodišča vodila radoznalost novih navdušencev ne samo naprej, temveč tudi nazaj, bi vedoželjnost pripeljala do postopnega (s)poznavanja bogate zgodovine glasbe. A pomanjkljivo širino obsega (ne)znanja in samozavesti sogovornika pogosto razkrije zadrega ob preprostem vprašanju: »kaj pa najraje poslušaš?« ali »kdo ti je pa najbolj všeč?« Namesto izpostavljene konkretne afinitete do določenega umetnika, bomo običajno slišali odgovor: »Poslušam vse … od – do« ali »vse plošče so fajn« ipd.. Zato me ne čudi več, da se za avtentičen blues dandanes razglasi ne vem katero že inkarnacijo kakega mojstra, ki danes igra bolj kot ne le še (slab) rock.
Za takšno stanje smo pogosto nemalo »krivi« tudi mi, ki po radijskih valovih in v televizijskih oddajah predvajamo glasbo, pišemo in govorimo o njej, ter se pri tem premalo zavedamo, da kot avtorji in kritiki opravljamo pravzaprav odgovorno delo izobraževanja in kultiviranja javnosti. Pravzaprav to ne bi smelo biti delo ali (kot komu) zgolj zaslužek, temveč poklicanost in zavezanost ter predanost, neke vrste kulturno poslanstvo, da vzgojimo razgledane in kritične poslušalce, ki bodo znali ločiti zrno od plev in ki se ne bodo zadovoljili kar z vsem, kar jim bo nekdo natrosil.
Buddy Guy je eden mojih najljubših bluesmanov in kot izjemen kitarist sodi med najbolj oboževane in cenjene električne kitariste tudi v svetu rocka. Ko je letos 90-letni Buddy Guy ponovno dobil Grammyja, sem se zavedel, da igra že sedem desetletij, in da je pravzaprav pomemben eksponent bluesa že dobršen del zgodovine te glasbene zvrsti. Večina starejših poslušalcev najpogosteje umešča nastanek bluesa z njegovim razcvetom v 1950 letih prejšnjega stoletja, ko so Muddy Waters, Howlin’ Wolf in drugi »izumili« t. i. »Chicago blues«. Toda … od kje so prišli, od koga so se oni naučili igrati, kdo so bili njihovi vzorniki, kakšen je bil blues pred tem in koliko časa lahko sploh že govorimo o bluesu kot tipični in zelo specifični zvrsti glasbe? Ganljiv je spomin na mladega Buddya Guya, ko na akustični kitari spremlja svojega mentorja Muddya Watersa na legendarni plošči Folk Singer. Še bolj pa video posnetek, ko igra z že ostarelim Son Houseom, ki je bil vzor že Muddyu Watersu. Ponižnost, hvaležnost in spoštovanje do učitelja in njegovega vzornika, lasten talent in skromnost ter popolna predanost glasbi so ga v dolgih letih pripeljale do zaslužene slave in statusa zvezdnika, ki so ga občudovali vsi po vrsti od Jimija Hendrixa, Stevieja Raya Vaughana, Erica Claptona do množice drugih odličnih kitaristov. Neizmerno hvaležnost do njega pa lahko čutijo izjemno nadarjeni mladi kitaristi, ki jih je kot čudežne otroke postavil ob svoj bok v soj žarometov na koncertnih odrih in dokazal, da ni pozabil časov svoje mladosti in da se zaveda pomena kontinuitete, še bolj pa pomena tega, da te nekdo opazi in ti da priložnost za preboj iz anonimne množice.
Catfish blues je naslov skladbe, s pomočjo katere bom tokrat razmišljal o bluesu. Blues letos praznuje (najmanj) okroglo obletnico svojega obstoja na vinilnem zapisu s konkretnimi imeni glasbenikov, ki so ga prvi ponesli na radijske valove in gramofone. Ob tem ni pomembno prerekanje, kdo je res – ampak res, prav zares – bil prvi, ki je posnel karkoli takega, kar je vsaj malo dišalo po njem. Ali je to bila le beseda oz. opisni pojem blues v naslovu skladbe; ali ga je prvi posnel belopolti ali temnopolti glasbenik – kot posameznik ali član zasedbe; ali je bil imenovan s konkretnim (pravim ali izmišljenim) imenom; ali je ostal celo povsem anonimen; ali lahko štejemo za blues jazzovsko obarvano glasbo pevk t. i. klasičnega bluesa kot je Bessie Smith; ali pa med blues striktno uvrščamo le pevca bluesa s kitaro obešeno čez ramo? O tem so napisane knjige, a brez enoznačnega odgovora. In takega niti ne more biti. Bom pojasnil na primeru skladbe Catfish blues, ki jo najdemo danes še vedno v repertoarju številnih rock glasbenikov, čeprav je povsem bluesovskega izvora.
Še preden sem si pred leti začel ustvarjati »custom made« CD-je z zbirko številnih verzij te legendarne skladbe, sem seveda vedel, da datira že v čas pred ero modernega (mestnega, elektrificiranega) bluesa. Čeprav je najbolj popularna v izvedbi Muddyja Watersa pod (spremenjenim) naslovom Rollin’ Stone, pa velja za originalno verzijo tista, ki jo je leta 1941 posnel Robert Petway. Vendar jo je v istem obdobju, če ne že pred njim izvajal tudi njegov bolj znan sodobnik Tommy McClennan. A blues je živ organizem, je kot nenehen tok in pretok ljudi v času in prostoru, ki so se selili (s trebuhom za kruhom) in potovali, se srečevali, si izmenjevali izkušnje, znanje, žalost, se učili drug od drugega, se bogatili in si »kradli« (izposojali, prikrojevali) pesmi, verze, cele tekste, melodije in besedila, posnemali način in tehniko igranja, petja. V skrivnostnem svetu dvojnih pomenov slengovskega izražanja v prispodobah iz živalskega sveta je ta bluesovski »som« živel kot prispodoba v fantazijskem svetu seveda že pred tem in nato preko transformacij postal to, kar je danes. A njegov predhodnik je bil nakazan že leta 1928 v tretjem verzu tretje verzije komercialno izjemno uspešnega Kansas City Bluesa v izvedbi Jima Jacksona. Ta je kot potujoči zabavljač v t. i. »medicine showih« prepotoval dobršen del ameriškega juga in poskrbel za »publiciteto« ter številne posnemovalce, ki so si zapomnili in vzeli za svojega različne dele skladb, ki so jih slišali in jih preoblekli v svoj dizajn.
A v tistem daljnem času se ni moglo nič primerjati s popularnostjo ženskih pevk v najrazličnejših potujočih zasedbah zabavljačev iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Nesporna zvezda teh potujočih karavan najrazličnejših nastopajočih je bila Ma Rainey, ki je obvladala surov, vulgaren in dvoumen besednjak ter živalski simbolizem bolje od marsikaterega moškega. Leta 1926 je posnela skladbo Don’t Fish In My Sea na isto temo »ribolova«, januarja 1928 pa je kitarist iz vzhodne obale William Moore za diskografsko založbo Paramount posnel komad Catfish Woman Blues, ki pa je ostal neizdan.
Tako smo prispeli do leta 1926 in posnetkov bluesa, ki jih lahko štejemo med prve objavljene iz obdobja t. i. »race records«, v katerem so temnopolti glasbeniki snemali v vijuge plošč na 78 obratov glasbo za temnopolte ljudi iz njihovega domačega okolja (na ameriškem jugu). Pevec in kitarist Peg Leg Howell ter His Gang z violinistom Eddiem Anthonyjem sodi med pionirje tega začetnega obdobja in te sto let stare posnetke imam na vinilki, ki nosi v moji domači glasbeni »knjižnici« interno zaporedno številko 382. Zaporedna številka 602 pa razodeva, da sem kronološko gledano nekaj let pozneje nabavil še večjo rariteto, in sicer ploščo s skrivnostnim naslovom Nobody Knows My Name / Blues From South Carolina And Georgia. Njena dragocenost je, da je nekaj posnetkov celo iz leta 1924, vsi izvajalci pa so neznani, saj jih raziskovalec-snemalec Lawrence Gellert ni nikjer zapisal (menda iz razlogov njihove zaščite?). Posnetki so bili izdani pri založbi s pomenljivim imenom Heritage. Pod naslovom Legendary Sessions / Delta Style se skriva ena zgodnejših plošč v moji zbirki vinilk z zaporedno številko 57, na kateri so zabeleženi prvi posnetki izjemnega Son Housea iz leta 1930. To je bil človek, od katerega se je učil Muddy Waters tam doli na farmi ameriškega juga, kjer je leta 1941 tudi sam naredil svoje prve posnetke. O tem, zlasti pa o zlati dobi »race records« in junakih tistega časa do let po drugi svetovni vojni, pa kdaj drugič.
Sredi 1960 let se je v času »blues revivala« ustvarila neverjetna fama okrog Charleya Pattona in Roberta Johnsona kot kraljev zgodnjega bluesa, h kateri je veliko pripomogla skrivnostnost teh dveh glasbenikov, saj takrat večina njunih posnetkov še ni bila razkrita. A Son House in njuni drugi sodobniki niso v ničemer zaostajali, nekateri so bili v 1960 letih, ko so jih ponovno odkrili, celo v boljši formi. Še več, nekateri – Mississippi John Hurt, Furry Lewis, Robert Wilkins, Skip James – so bili v njunem času konec dvajsetih in na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja celo bolj popularni od njiju.
Zgodovino glasbe in vso pestrost ter razlike med posameznimi zvrstmi, slogi, stili, načini igranja, ritmi, tekstovnimi spremembami in prilagoditvami, krajami stihov in zatajevanji avtorstva, prepletanji žanrov in skladb … vse to lahko spoznamo na primeru ene same skladbe v različnih izvedbah. Zato mi je vedno posebej vznemirljivo prisluhniti kaki znani skladbi v različnih izvedbah (ustvarjalnih) glasbenikov. Catfish Blues je odličen primer za to, ne glede na izbor izvajalcev, ki jih boste izbrskali na YouTubu ali kateri drugi glasbeni platformi za potešitev radovednosti, o čem se je tokrat toliko razpisal vaš kolumnist. Izvajali so jo (pod tem in drugimi naslovi, pač glede na to, koliko si je kdo prisvojil izvirnega teksta oz. koliko ga je želel ukrasti, ali pa na isti melodiji in ritmičnem vzorcu zaslužiti kot »avtor«) ob že naštetih med drugimi tudi: Jimi Hendrix (na plošči Blues), B. B. King (pod naslovom Someday Baby), Big Mama Thornton (Rolling Stone), Willie Nix (Just Can’t Stay), John Lee Hooker, Big Joe Williams, R. L. Burnside, Taste, Lightnin’ Hopkins, Big Jack Johnson, James Son Thomas, Junior Wells (& Buddy Guy), John Little John, Lightnin’ Slim, Earl Hooker, Lottie Murrell, Canned Heat, Taj Mahal, Popa Chubby, Gary Clark Jr., Christone »Kingfish« Ingram, ZZ Top, Jimmy Duck Holems, Othman Wahabi (ki ga je navdihnil film Black Snake Moan z odličnim Samuelom Jacksonom kot bluesmanom) …
Kljub množici glasbenikov, ki so vključili v svoj repertoar to (danes izjemno znano in prepoznavno) skladbo, pa na žalost obstaja le nekaj kvalitetnih (pa še to le električnih blues) izvedb te legendarne skladbe ujetih tudi na video posnetkih. Paradoksalno je, da po 85 letih še vedno ostajajo najboljše izvedbe tiste, ki so (praviloma) akustične in se dokaj dosledno držijo izvirnika. Vsaj pol stoletja že živimo v dobi prevladujočega videa, zato je pravzaprav čudno in res obžalovanja vredno, da najboljših verzij Catfisha niso zabeležili tudi na filmski trak. Glasba je v prvi vrsti namenjena poslušanju, a jo je krasno doživeti v živo, pa čeprav le na filmskem traku.
