Nekatere stvari, stanja in dogodki so predvidljivi, pričakovani, kakšni zaželeni, drugi gotovo ne, zlasti če so usodni in na njih nimamo nobenega vpliva. Takšni nas še posebej opomnijo, da ne drži razširjena krilatica, češ da držimo lastno usodo v svojih rokah. Nenadna težka bolezen (ali izguba življenja) in izbruh vojne sta že taki preizkušnji, ki prevzameta vajeti človeških usod iz rok navadnih smrtnikov, ki se v takšnih razmerah upravičeno počutijo povsem nemočne, čeprav se po svojih najboljših močeh trudijo zoperstaviti takemu stanju.
Skromni ljudje v normalnih okoliščinah vsakdanjega življenja nimajo pretiranih pričakovanj in jih razveselijo že majhne radosti, drobne pozornosti, dobrota in prijaznost ljudi ter uživajo v lepoti in miru narave, dobre knjige, filma, glasbe, v toplem objemu najbližjih… A vse to, kar najraje počneš, lahko v trenutku postane nemogoče in življenje se zoži predvsem na iskanje smisla za vztrajanje v tem svetu, ki ga vedno bolj obvladujejo kapital in državni voditelji, ki jim je vse manj mar za državljane, katerim bi naj služili in jih vodili v mir in blagostanje.
To uvodno razmišljanje se navezuje med drugim tudi na izid albuma A Portal To Here saksofonista Tonyja Burkilla iz angleškega Leedsa in njegove zasedbe Work Money Death, ki je ugledal luč sveta pred slabim mesecem. Prav lahko bi se zgodilo, da petega albuma tega izjemno nadarjenega glasbenika ne bi bilo (zaradi tragične nesreče), kot lahko preberemo v spremnem tekstu na ovitku plošče. Prav to delo pa potrjuje dejstvo, da je za vsakim umetniškim izdelkom neka zgodba, vsebina, ki ga osmišlja in ki je bolj ali manj jasno izražena. Kolikor poznam duhovni domet in okus organizatorjev in selektorjev glasbenih prireditev pri nas, koncerta tega jazzovskega saksofonista v Sloveniji najbrž ne bomo dočakali. Naslov zadnje od štirih daljših skladb Sometimes It’s Death nakazuje sporočilo, da vsi konci niso vedno srečni. Skrajšano verzijo te skladbe lahko užijete v pripetem video posnetku.
Smrt je najpogostejši tragični razlog zaključka tuzemskega bivanja v času vojn, ki divjajo v vedno večjih in zloveščih razsežnostih vse bliže našim krajem. Nikakor se ne morem sprijazniti s tem, da živimo obkroženi s toliko ljudmi, ki so ne samo pozabili na grozote in posledice vojn na naših tleh v bližnji preteklosti, temveč celo podpirajo ravnanja vojnih hujskačev, ne da bi se zavedali, da lahko zaradi takšne podpore jutri izgubijo življenje oni sami, da lahko pošljejo na fronto njihove otroke in vnuke, ki se bodo bojevali in umirali za imperialistične cilje drugih narodov in njihovih nerazsodnih državnih voditeljev.
Ob tem se spomnim številnih izjemnih filmskih in glasbenih del, ki so (v preteklosti – kot odziv na vietnamsko vojno) trkala na našo vest in zavest, a jim večina (današnjih očividcev sedanjih na las podobnih agresij) očitno ni odprla duri. Zdi se, da so bile generacije hipijev mnogo bolj ozaveščene in srčne od sodobnikov, ki se v primerjavi z njimi odzivamo sramotno slabo, številčno skromno, besedno nedoločljivo, slabo artikulirano, strahopetno in preveč pasivno, neorganizirano in mlahavo, brez empatije in revolucionarnega zanosa, uspavano od navideznega blagostanja in apatije, brez zadostnega sočutja in brezpogojne solidarnosti. Emocionalna praznina in intelektualno siromaštvo sta slabo orožje proti organiziranemu nasilništvu nad nemočnimi, ki potrebujejo našo pomoč in podporo.
Francis Ford Coppola in njegov monumentalni film Apokalipsa zdaj z grozljivo nazornimi prizori nepredstavljivo okrutnega pobijanja in izživljanja nad ljudmi z napalmom in strupenimi plini je le eno od del, ki bi moralo v vsakem normalnem človeku pripeljati do spoznanja, da za vojne in zločine ni nobenega opravičila. In da vojna pomeni vedno le uničenje in sproža nove sovražnosti. K izjemnosti tega filmskega dela veliko prispeva skrben izbor odlične glasbe raznih avtorjev. Za ilustracijo sem izbral dve sekvenci iz filma: v prvi slišimo skladbo The End v izvedbi Doorsov z odličnim vokalom Jima Morissona, v drugi Ples Valkire iz tetralogije oper Nibelunški prstan nemškega klasičnega skladatelja Richarda Wagnerja.
In če film in glasba nosita v sebi zelo jasno in močno sporočilo, te pogosto pustita brez besed, le v globokem razmišljanju in upanju, da boš stopil na pot, ki jo nakazujeta kot pravilno. In takih izrazito protivojno naravnanih filmov je bilo v preteklosti precej (spomnimo se Lovca na jelene, Platoona in drugih). Ob tem zaboli spoznanje o globokih družbenih spremembah pod pritiskom kapitala, ki so na mikroravni pripeljale večino ljudi do tega, da pod krinko nekakšne korektnosti in vtisa nevtralnosti ne upajo več niti jasno opredeliti napadalca, kaj šele, da bi njegovo ravnanje poimenovali kot teroristično dejanje, genocid, zločin, vojno. V 1960 in 1970 letih se ni zgodilo, da bi klicali na tak ali drugačen zagovor (namesto napadalca/ev!) žrtev vojne agresije, ker je to skrajno izrojeno, saj se ima žrtev vendarle pravico in dolžnost braniti, če jo kdo napade. In takrat, ko se Tanja Fajon še ni rodila, diplomati in svetovni voditelji niso imeli zadržkov jasno povedati in obsoditi napadalca, ne glede na to, če je kako suvereno državo napadla takratna Sovjetska zveza ali pa Združene države Amerike. Zato se danes veliko poštenih ljudi sramuje naših voditeljev in predstavnikov v domovini ter v EU in NATO, ki imajo s tem težavo in ker nimajo poguma, da bi se zoperstavili zlu in obvarovali svoje lastne ljudi pred pogubo. Vojna je vedno le katastrofa, ki ni dobra za nič in nikogar, razen za vojno industrijo in vojne dobičkarje.
Ob agresijah iz zadnjih štirih let, Rusije na Ukrajino ter Združenih držav in Izraela na Iran, malo pred tem pa Združenih držav Amerike na Venezuelo in ugrabitev njenega predsednika, res ne razumem, kako ima lahko kdo težavo z imenovanjem in obsodbo napadalca/ev. Jaz, tako kot velika večina prebivalcev EU nismo nikoli pooblastili naših voditeljev in političnih predstavnikov, da v našem imenu podpirajo vojne in zločine (kot je izraelski genocid nad Palestinci v Gazi in na Zahodnem bregu)!
Peace On Earth je skladba iz zadnjega obdobja ustvarjanja Johna Coltrana pred njegovo prerano smrtjo leta 1967. Poslušam jo pogosto in preveva me žalost, da tako plemenito sporočilo izzveni v teh norih časih kot nedosegljiv cilj in ostaja zgolj iluzija.
V demokracijah imamo kot posamezniki vsaj to možnost, da na občasnih volitvah jasno povemo za kaj se zavzemamo in volimo tiste, ki postavljajo v svojih političnih programih na prvo mesto prizadevanja za mir in javno dobro v korist vseh ljudi! Nobena apatija in osebna komoditeta na dan volitev ne opravičuje tega, da ne bi odšli na volišča in izkoristili te pravice.
