v Zlatem abonmaju 4
Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 25. februar 2026
Konec februarja je Ljubljano v sklopu Zlatega abonmaja Cankarjevega doma obiskal Budimpeški koncertni simfonični orkester (Concerto Budapest szimfonikus zenekar); z njimi je pripotoval tudi (prav tako madžarski) dirigent András Keller. Gallusovo dvorano Cankarjevega doma so dodobra napolnili, saj so bili zasedene tudi vse dodatne vrste sedežev pred odrom.
V prvem delu koncerta smo poslušali Chopinov dobro znani Koncert za klavir in orkester št. 1 v e-molu, op. 11. Pričakovati je bilo, da ima solist Rafał Blechacz koncert še kako pod prsti, saj ga je (skupaj s skladateljevim koncertom št. 2 in eno od mazurk) s Kraljevim orkestrom Concertgebouw na plošči izdal že pred 17 leti, poleg tega je pogost in predan interpret Chopina, ki ga je že kar nekaj posnel za znameniti Deutsche Grammophon. Poljski pianist je poleg številnih drugih nagrad zmagal na Chopinovem klavirskem tekmovanju v Varšavi leta 2005, nihče drug kot Martha Argerich pa ga je opisala kot “skrajno iskrenega, izjemnega in občutljivega umetnika”.
Godalni zvok, ki ga pri simfoničnem orkestru – toliko bolj pri tistem, ki ga še nismo slišali ali pa ga ponovno poslušamo po daljšem času – hote ali nehote vendarle ovrednotimo najprej, je bil nekoliko pridušen, a vseeno lep in kultiviran. Orkester je (bil) dobro uigran in v tuttih tudi dinamično lepo uravnotežen, kar nikakor ni samoumevna kvaliteta, je pa za to bil seveda zaslužen (tudi) dirigent. Odlični solist je v svoje igranje zajel še kako pravi pristop, občutek in patos za Chopina, čigar solistični part sicer občasno zveni, kot bi mu bil skladatelj “po sili razmer” pripisal še orkestrsko spremljavo. V drugem stavku je Keller odložil taktirko, orkester pa (sploh godala) v odgovor nemudoma zmehčal svoj zven. Blechacz se je bogato razigral v bohotni melodiki Chopinov(sk)e manire in si jemal dovolj časa za številne cvetoče ornamentacije; pomembno vlogo so tu odigrali tudi lepi soli fagota. Tretji stavek je bil nič manj kot navdušujoč sklep koncertantne skladbe, ki se je skupaj s solistom, dirigentom in orkestrom izkazala za vrhunsko kombinacijo glasbene umetnosti.
Simfonija št. 4 v f-molu, op. 36 v opusu Petra Iljiča Čajkovskega predstavlja delo, v katerem se je prvič z vso silo razkrila skladateljeva značilna simfonična osebnost – burna, tragična, a hkrati globoko lirična in skoraj gledališko dramatična. Simfonijo je sam Čajkovski označil kot “usojeno” (skladba ima včasih pripisan vzdevek Fatum) in jo posvetil “najboljši prijateljici” Nadeždi von Meck, obenem pa v njej prvič zares razvil znameniti motiv usode, ki je že premamil številne skladatelje, denimo Beethovna in Mahlerja.
Prvi stavek je prava simfonična erupcija: téma usode (znameniti fanfarni motiv rogov in trobent) se pojavi kot neizogibna sila, ki prekinja nežno, skoraj sanjavo liriko godal. Kontrast med tema dvema svetovoma – neizprosno usodo in krhko človeško hrepenenje – je tu zares izrazit. Pričujoča izvedba je bila v kontekstu forme glasbenega stavka kot skorajda samostojne simfonične pesnitve uspešna, čeprav so bila trobila mestoma preveč odrezava in kričava, tako so bili včasih pregrobi (s trobili pogosto tesno povezani) tudi timpani. Hitri tempi, ki jih je pretežno izbiral dirigent, niso bili pri vsem skupaj v nobeno pomoč.
Drugi stavek je podpisanemu eden najlepših Čajkovskijevih počasnih stavkov sploh: lirična oboa se zaziba v grenko-sladki melodiji, ki se počasi razvija v valove čustvene gostote. Tu se je izvedba takoj odkupila z lepim solom in doslednim upoštevanjem skladateljevega navodila “in modo di canzona” (“v slogu popevke”, “spevno”). Pizzicatirani scherzo je, če nadaljujem misel iz prejšnjega stavka, gotovo Čajkovskijev najučinkovitejši skercozni stavek: lahkoten, skorajda baleten, poln čara in z merico orkestrske duhovitosti. Izveden je bil brez pripomb – precizno in povsem zgledno izigran. Že partiturno impresivni finale je bil dva- ali trikrat sicer preforsiran v dinamiki in tempu, sicer pa zadovoljujoč in dramatičen v pravi meri, sploh ko se je še zadnjič oglasila téma usode iz prvega stavka. Podobno kot v Šostakovičevi Peti je tudi tu sklepno slavje triumfalno le na videz, saj pod površjem še vedno nosi senco preteklih katastrof. Četrta simfonija je torej delo, v katerem se Čajkovski prvič zares sooči z lastno usodo in jo hkrati povzdigne v univerzalno izpoved. Med skladateljevimi simfonijami je ravno Četrta tista, ki najbolj neposredno in brezkompromisno razkriva njegovo notranjo bit: glasbenega genija, ki je znal (tudi) trpljenje spremeniti v eno najmočnejših glasbenih sporočil romantike.
