Kitara! Na kaj najprej pomislimo ter kakšna občutja in asociacije dobimo ob tej besedi oziroma podobi ali zvoku tega glasbila? Seveda je ključno, v kakšnem družbenem kontekstu in na kateri geografski koordinati se nahajamo, v katerem času ter v kakšnem družbenem in kulturnem okolju smo odrasli. Potem je tu seveda vprašanje, katera kitara – električna, akustična, rock, afriška ali katera druga?
Na ta in podobna vprašanja se trudi odgovoriti ameriški etnomuzikolog Kevin Dawe v knjigi New Guitarscape in Critical Theory, Cultural Practice and Musical Performance, ki je izšla lanskega leta pri založbi Ashgate v okviru njihove serije Ashgate Popular and Folk Music Series. Knjiga je zastavljena zelo ambiciozno, saj skuša naenkrat odgovoriti na kopico pomembnih vprašanj in primerjalno vključiti množico različnih glasbenih in kitarskih kultur, vse to skozi prizmo obilice teoretskih oporišč. Slednja Dawe zaobjame skozi pojem „new guitarscapes“ oziroma „nove kitarske krajine“. Pri tem se Dawe naslanja na teorijo R. Murraya Schafferja o zvočnih krajinah („soundscapes“), ki vključujejo študijo okolja, akustike in družbe, ter na teorijo „krajin“ (etničnih, medijskih, tehnoloških, finančnih in idejnih krajin) Arjuna Appaduraia, njihovih tokov, prepletenosti in razhajanji v globalni kulturni ekonomiji. Poleg tega ga še posebej zanimajo teoretska vprašanja, kot so materialna in virtualna kultura, globalizacija tehnologije (kitare) in tehnologija globalizacije (skozi kitaro), vprašanja zastopstva in moči, telesa in čutenja, prostora in zvoka, vse to v neposredni povezavi s pojmom „kitare“. Dawe se osredotoča predvsem na „nove“ pojave v kitarskih krajinah, na vprašanja, ki so povezana predvsem z internetom, novimi mediji, hibridnostjo, oglaševanjem, videoigrami in virtualnimi kitarami, novimi tehnologijami in tehnikami igranja ter novimi družbenimi, kulturnimi in političnimi trendi v kitarskih krajinah.
Je tukaj česa preveč in česa premalo? Na račun česa? Predvsem je preveč povzemanja teorij in naštevanja literature, problemov in izhodišč ter premalo resnega spopadanja z njimi. Dawe pristopi k stvari skozi univerzalno in primerjalno optiko in se pri tem sicer vztrajno in zavestno, pa vseeno površno (premalo), dotakne posamičnih kitarskih kultur, ki bi lahko poglobljeno osvetlile težavna in pomembna vprašanja, ki si jih avtor postavlja. Pri tem vsa knjiga izpade kot eno dolgo uvodno in pregledno poglavje, brez resne analize ali pomenljivih zaključkov.
Knjiga ima tudi določene prednosti, ki pa se obenem izkažejo kot njene slabosti. Pomembno je poudariti, da Dawe v knjigi izpostavi mnoga pomembna izhodišča in probleme. Njegovo temeljno izhodišče je bistveno: kitara (ali katerikoli objekt ali glasbilo) ni neka nevtralna in brezpomenska stvar, ampak družbeni objekt in hkrati pomembno družbeno prizorišče, skozi katerega se odražajo in ustvarjajo družbeni pomeni ter družbena razmerja. Dawe izpostavi zanimiva in pomembna vprašanja, kot so: nematerialnost in virtualnost kitare ter novi glasbeni in tehnološki trendi, opozori na dejansko in družbeno pogojeno povezanost med kitaro, njeno obliko, telesom, tehniko in zvokom ter osvetli problematiko spola, ekonomskega statusa, identitete, geopolitike in moči v povezavi z različnimi kitarskimi kulturami. Mogoče še najbolj prepričljivo – ob zaključku knjige opozori na problematičnost medkulturnega kontakta skozi kitaro in kitarske kulture ter posledično neenakost kulturne izmenjave in kulturnega prilagajanja v novih kitarskih krajinah. Vsa ta izhodišča (prednosti) pa na žalost ostanejo zgolj na ravni izhodišč (slabost).
Ne nazadnje pa je pri branju knjige opaziti še tri ključne pomanjkljivosti. Pri poudarjanju „novega“ avtor prezre zgodovinsko pogojenost vsega trenutnega in novega, in predvsem zgodovinskih ideologij in pomenov, ki pogojujejo različne kitarske kulture še danes (pomenljiv bi bil tudi genealoški poudarek, da zgodovinsko kitara izhaja iz arabskih in afriških kultur, in električna kitara iz afro-ameriške kulture). Poleg tega avtor na mnogih mestih predpostavlja, da je povezanost kitare s pojmi, kot so virtuoznost, mojstrstvo, hitrost, vrlina, „preseganje meja“ in napredek nekaj naravno danega in ne del dominantnega zahodnega družbenega diskurza, ki izvira iz zahodnjaškega romantičnega pojmovanja (glasbene) umetnosti in umetnika v 19. stoletju. Pomeni, ki bi morali biti na prvem mestu pri vsaki resni študiji kitare na zahodu, se avtorju izmuznejo in tako namesto tega tvorijo prikrito ideološko ozadje pisanja. Tako je zanimiv tudi izbor desetih kitaristov v prvem poglavju, ki bi naj po avtorjevem mnenju predstavljali raznolikost globalnih kitarskih krajin. Ne glede na to, da prihajajo iz različnih geografskih in žanrskih okolij, vsi ti kitaristi (mogoče z izjemo Freda Fritha) vsaj deloma pripadajo ideologiji virtuozne kitare. Med njimi ni nobenega predstavnika, ki bi predstavljal neko drugo, drugačno, kontrastno ali alternativno kitarsko ideologijo. Ta bi lahko prišel bodisi iz vrst kakšnih ljudskih glasbenikov, iz punk teritorija ali iz tako imenovane naivne (na primer Jandek) ali amaterske kitarske kulture (fenomena brenkanja akordov na akustični kitari in ob skupinskem petju ter treh akordov in anti-kitar v punku kot dva zelo značilna in ikonična kontraprimera bolj prepoznavnih kitarskih zvočnosti v knjigi na primer sploh nista poimenovana). Sploh pa ni problem zgolj, da v knjigi te različne kitarske ideologije in njihovi predstavniki niso omenjeni, temveč predvsem umanjka razprava na to temo.
Tretja pomanjkljivost knjige pa je pomanjkanje analiz kitarskega diskurza in pomenov v medijih, novinarskem pisanju in med glasbeniki ter publiko. V kakšni zvezi so v zahodnem dominantnem diskurzu (ali na primer v filmih) po navadi predstavljene kitare (električne ali akustične), bodisi kot pojem, podoba ali pa zvočno? Avtomobili, na pol gole ženske, tehnologija, spektakel, moč, moškost, uporništvo, mladina, tudi geto in nasilje, so na primer pogoste asociacije z električno kitaro. Zakaj? Od kod? (Nekateri od teh pojmov so v knjigi sicer na kratko omenjeni, vendar se avtor ne spusti v analizo teh diskurzov.) Pomembno vprašanje je tudi, zakaj se dandanes nekateri ideološki boji med elektronskimi plesnimi in rock kulturami bijejo ravno nad pojmom kitare („preveč kitar“ in „premalo kitar“). To so vprašanja, ki bi se jih morali dotakniti v tovrstni akademski literaturi, vendar bo na žalost treba še počakati na katero od naslednjih izdaj na to temo.
„Nove kitarske krajine“ pokažejo, da se na vsaj dveh ravneh še vedno ukvarjamo s starimi problemi. Ne samo, kot tudi avtor ugotavlja, da smo v novih kitarskih krajinah sicer kljub nekoliko večji vključenosti žensk in marginaliziranih v dominanten kitarski diskurz še vedno priča prevladujoči hegemoniji zahodnega belega heteroseksualnega moškega iz srednjega razreda, ampak tudi, da ta hegemonija in estetika še vedno do neke mere omejujeta raziskovalno dejavnost. Treba je reči, da se Kevin Dawe sicer zaveda potrebe po večji vključenosti različnih glasov v razpravo (dovzeten je predvsem do vprašanj spola, seksualne usmerjenosti, ekonomskega statusa in medkulturnega dialoga), vendar pa mu to ne uspe doseči v zadovoljivi meri. Nenazadnje pa tudi metodološko avtor podleže starim pastem, ki mu preprečujejo, da bi njegova študija dosegla želene cilje.
