Sreda, 10. junij 2026, malo pred deveto zvečer – močno neurje s točo in orkanskim vetrom je v nekaj minutah številnim sokrajanom v Komendi in bližnjih vaških naseljih uničilo stanovanjske hiše, gospodarska poslopja, kmetijske površine in pridelke, živino, prevozna sredstva in obdelovalne stroje. Vremenska ujma se je v zadnjih petnajstih letih tukaj tretjič kruto znesla nad ljudmi in naravo, ko še niso niti povsem odpravljene posledice katastrofalnih poplav izpred treh let.
Zakaj? Kljub napredku znanosti in ne glede na materialno blaginjo, je človek ob takih dogodkih soočen s svojo majhnostjo in nemočjo proti silovitosti nepredvidljive narave. In tako je povsod po svetu – od nekdaj. V spomin se mi prikrade nekaj skladb bluesa, ki govorijo o naravnih katastrofah. Poplave, suše, požari, neurja niso ravno zaželen navdih, so pa tema za umetniško izpoved in skozi njih dokument časa, ne zgolj medijska novica, ki jo »novinarji« glede na obsežnost nesrečnega dogodka ohranjajo v ospredju do prvega naslednjega atraktivnega dogodka. A človeštvo kot skupnost ne naredi dovolj za to, da ne bi samo pospeševalo (nastanka) teh uničujočih pojavov. V svoji prevzetni domišljavosti se namreč obnašamo kot popolnoma neodgovorni nevedneži za usodo planeta ter smo slepi in gluhi za tegobe drugih, dokler se ne pripetijo nam samim.
Silovita moč narave uniči tudi najmodernejše konstrukcije, ne samo ubornih starih koč. Lastniki obojih izgubijo streho nad glavo, a nekateri se ne bodo mogli nikoli več postaviti na noge in priti do nove. Pričakovanja in želje ter uteha ob takih najhujših preizkušnjah so različne, pa če poplavijo hudourniški potoki in reke izpod naših planin ali mogočni Mississippi v Ameriki.
V eni prejšnjih kolumen sem napisal, da so najstarejši posnetki bluesa nastali pred sto leti. Eden takšnih govori prav o uničujoči poplavi in ima naslov Mississippi Heavy Water Blues. Skladbo je leta 1927 posnel kitarist Barbecue Bob. Poleg izvirnika poznamo še nekaj izvedb drugih izvajalcev, med katerimi izstopa interpretacija dua Roberta Peta Williamsa in Roberta »Guitar« Welcha s plošče Country Negro Jam Session, ki sta jo kitarista posnela tri desetletja pozneje. Za marsikoga bo novo ime tudi Roscoe Holcomb, ki prav tako interpretira to skladbo na kompilaciji An Untamed Sense Of Control. Banjo in kitara v rokah (belopoltega) glasbenika iz Apalaškega pogorja predstavita zanimiv delček iz sestavljanke ameriške glasbe, ki spomni na Alana Lomaxa in njegovo serijo odličnih dokumentarcev American Patchwork.
Barbecue Bob je pravzaprav Robert Hicks, brat kitarista Charlieja Hicksa, ki ga poznamo tudi kot Charlieja Lincolna in pod vzdevkom Laughlin’ Charlie. Oba sta bila iz Georgie in sta tipična predstavnika Atlanta bluesa iz najzgodnejšega obdobja te glasbene zvrsti. Barbecue Bob je bil konec dvajsetih let najbolje prodajan bluesman založbe Columbia. Čeprav odličen bottleneck kitarist je ostal širši blues javnosti relativno neznan, ko so v 1960 letih začeli slaviti le Charleya Pattona in Roberta Johnsona. Naravne nesreče s tragičnimi posledicami pustijo dolgotrajne brazde in bolečino v ljudeh in ostanejo sopotnik vsakdanjemu življenju skupnosti še dolgo časa. Tudi Barbecue Bob se je še vrnil k tej boleči temi, ko je posnel skladbo Mississippi Low-Levee Blues. Obe najdete na odlični plošči Brown-Skin Gal založbe Agram. V lični škatli vinilne izdaje je priložena 80-stranska knjižica z biografskimi in drugimi podatki o njem in bratu ter lokalni blues sceni v Atlanti. Priporočam, da mu prisluhnete in morda vas bo navdušil tako kot mene.
Poplave z rušilno močjo in pogoltni zublji neubranljivih požarov so tesno povezani z bolečo krajevno zgodovino manjših mest Natchez in Tupelo. V slednjem je leta 1935 privekal na svet kralj rock ‘n’ rolla Elvis Presley, a to ni tema skladbe z naslovom Tupelo Blues, ki jo je pogosto izvajal John Lee Hooker. Ta se je pogosto odzival na najrazličnejše dogodke in je znal ustvariti pesem takorekoč iz vsega in o vsem. Tudi iz požara v kraju Natchez, o katerem »poje« (pravzaprav govori, zato imenujemo tak blues »talking blues«) v skladbi The Great Fire Of Natchez, Mississippi. Ognjena tragedija v Natchezu iz leta 1940 pa je tema skladbe The Natchez Burning v izvedbi Howlin’ Wolfa.
Ob poslušanju teh pretresljivih, dramatično izraženih glasbenih zgodb o razdejanju po uničujočih poplavah ameriškega veletoka in žrtvah požarov v oddaljenih krajih zagledaš pred sabo sliko trpljenja in občutiš prizadetost in empatijo z žrtvami. A to vendarle ni enako občutku neposredne groze in strahu, s katerim se soočiš ob vdiranju umazane vode v tvojo hišo (kolibo ali dvorec), ko po strešnikih bobna za jajce debela toča preden sunek vetra dokončno razgali tisto, kar je še trenutek prej zakrivala streha, ki jo je z ostrešjem vred odtrgalo in odneslo k sosedom na vrt. Zato pogled v temačne oblake med prebivalci Komende in okoliških krajev zaradi prepogostih kataklizmičnih posledic še dolgo ne bodo vzbudili nič drugega kot zaskrbljenost nad možno ujmo, ki ne prizanese nikomur.
