Zlasti zadnjih deset let pogosto trčimo na izraz »spiritualni jazz«. Ta termin bi naj izhajal iz Coltranovega komada Spiritual z njegovega albuma John Coltrane – Live at the Village Vanguard iz leta 1963 (Impulse! Records). Drug neizčrpen vir inspiracije za to vrsto muzike pa predstavlja plošča Journey to Satchidananda njegove žene Alice Coltrane iz leta 1971, ki so jo ljubitelji etiketiranja muzike sprva povezovali s pojavom t. i. »new age« glasbe. Spiritualnost bi naj pomenljivo izpostavila tisto nekaj več, kar povezujemo z duhovnostjo, poglobljenimi občutenji in ponotranjenjem – potovanjem v globino svoje duše, v najbolj skrite kotičke zavesti, a tudi z odlepljenjem od tal zemeljske gravitacije nekam drugam, višje in dalje, vse tja do prednikov, malikov, bogov, prerokov, v neznane svetove bivših civilizacij ali k neznanim skrivnostnim, ki bivajo v kozmosu neoprijemljivega, med zvezdami. In ravno tja jih je že za življenja »zakorakalo« kar nekaj. Sodeč po nekaj izdelkih je tam resnično lepo, in se kaže potruditi in občasno odpotovati v te svetove lepega, da nas očara in začara z vznemirljivo lepoto harmonij neskončnosti.
Seveda se ni vse niti začelo s Coltranom, niti končalo z njegovo ženo in navedenima deloma. John je v svojem modalnem obdobju ustvaril danes kultno delo A Love Supreme, ki ga uvršča v panteon sodobnega jazza. Plošča, o kateri pišejo knjige (priporočeno branje knjige Ashley Kahn – A Love Supreme / The Creation Of John Coltrane’s Classic Album). Glasba, ki je neponovljiva. Zato Coltrane te štiristavčne suite ni želel izvajati na koncertih, ker bi ji (lahko) le škodil. V živo je to delo izvedel le izjemoma, a teh par posnetkov žal potrjuje, da genialnih stvari nima smisla poskusiti ponoviti, ker tako dobro ne more biti več nikoli. In res ni bilo. Coltrane je to vedel in je za časa življenja strogo bdel nad tem, kaj od njegovega posnetega materiala naj bo izdano na ploščah in kaj ne. Perfekcionistu, kot je bil, je bilo le najboljše dovolj dobro. Masovno in nekritično izdajanje njegovih plošč in zaslužkarstvo z njimi se je začelo šele po njegovi smrti. Založba Impulse! Records pri tem seveda ni bila nikakršna izjema, čeprav je za njen preboj med velika založniška imena in sloves največ naredil prav Coltrane, ko je prestopil pod okrilje te novo nastale družbe na začetku šestdesetih let. (Priporočeno branje knjige Ashley Kahn – The House That Trane Built : The Story Of Impulse! Records).
Drug tak primer, ko govorimo o popolnosti in njeni neponovljivosti, je skladba Peace piece pianista Billa Evansa z albuma Everybody Digs Bill Evans iz leta 1959 (založba Riverside Records). Kljub izrecnim željam publike, je ni želel izvajati na koncertih, ker se je bal, da jo bo oskrunil, ker je bila kot sad »božanskega« navdiha popolna in bi ji lahko le škodil. Kljub temu, obstaja vsaj en znan posnetek, in je seveda odličen. A vendar, kreator jo je spoštoval še bolj od nekaterih drugih glasbenikov, ki so se lotili njene interpretacije … in nekaterim je resnično tudi uspelo zajeti lepoto in duha skladbe ter izkazati potrebno spoštovanje do avtorja-umetnika, ki nas je obogatil s tako čarobno lepoto.
Prav tako je bilo z Alice Coltrane in njenim albumom Journey in Satchidananda iz leta 1971. Tudi ta ima minutažo le dobre pol ure, čeprav bi lahko poslušal tako ploščo neskončno dolgo. Ampak, najboljše stvari tako in tako prehitro minejo, kajne? Dobri poznavalci dela obeh Coltranov smo že dolgo vedeli, da je Alice nekaj skladb s te plošče vključila v svoj repertoar na koncertu posvečenem njenemu guruju in da je bil njen nastop tudi posnet. Vse do nedavno je bil dostopen le en komad na ilegalnem nosilcu, na ostalo pa smo morali čakati do lani, ko so njeni dediči vendarle sklenili deal s ponovno oživljeno matično založbo in objavili vse, kar je bilo takrat posneto. Z dvojnim albumom z naslovom Alice Coltrane – The Carnegie Hall Concert je založba Impulse! Records tako počastila leto 2024, ki so ga razglasili za leto Alice Coltrane. Založbi pa ne more biti v ponos kvaliteta zvoka ne na tej, ne na drugih ploščah z živimi posnetki Johna, ki jih dajejo na trg v zadnjih letih (audiofili zbolevajo!). Journey … tuzemsko potovanje so že zaključili John (1967), Alice (2007) in njun tesen sodelavec Pharoah Sanders (2022). Čeprav se je prava slava pianistke in harfistke začela šele po moževi smrti, v času, ko je bil njegov glasbeni in duhovni vpliv vseobsegajoč, pa danes tak sloves pripada (upravičeno, tudi) njej.
Evropa kot da je odkrila veličino te pomembne in izvirne umetnice šele v zadnjih petnajstih letih. Radosti vznik glasbenikov, ki poudarjeno izpostavijo navezanost na vzornike, pri katerih črpajo ustvarjalni navdih. Trend navezanosti na to zapuščino je izrazit še zlasti na angleški jazzovski sceni, kjer ustvarjajo umetniki, ki so v zadnjem desetletju najpogostejši gostje moje dnevne sobe. Bi jih šel z veseljem poslušat tudi v kako bližnjo okoliško državo, če jih (vsaj večine – in to meni najljubših) že pri nas še ni bilo. Še ena od posledic Brexita, ki jo občutimo ne samo mi poslušalci, ampak tudi umetniki, saj po tej »zgodovinski odločitvi« marsikaj ni več tako, kot je bilo. A angleška scena je še kako živa in kvalitetna, če sodimo po izvajalcih, kot so Nat Birchall, Matthew Halsall, Alina Bzhezhinska, Chip Wickham, Shabaka Hutchings, Idris Rahman, pa Sarathy Korwar in saksofonist Tony Burkill. A zakaj jih (z izjemo Shabake in Idrisovih Wildflower) še ni bilo v Ljubljani? Zakaj jih ni nihče povabil sem, ko so še bili »poceni«? Nevednost, ali kaj drugega? Jazz ni doma samo v NYC, zlasti dober. Res pa je, da tudi ne v vsaki slovenski vasi.
Spiritualni jazz, ki ga ponudi prvo spoznavno srečanje z nekaterimi angleškimi prvokategorniki med spiritualisti, je pravzaprav alternativa kot odgovor prevladujoči (hiper)produkciji (ki jo karakterizirajo površnost in površinskost, prevlada forme in tehnike nad vsebino, količine in videza ter nenehno izdelovanje nečesa novega in drugačnega za vsako ceno). Skupni imenovalec spodaj navedenih je drugačen in je osredotočen na vsebino in kvaliteto, iskanje poti v lepo in dobro, v mir in harmonijo, tišino in rahločutnost, prevlado emocij, senzibilitete in empatije ter poti do umevanja samih sebe, ljudi in narave okrog nas v vseh drobnih niansah.
Ah, ta Tony. Dobro ga je pihnil, ko je dal svojemu izjemnemu prvencu naslov Work, Money, Death. Pa ne samo to, od takrat naprej izdaja posnetke na ploščah pod tem imenom. Ne bi mogel bolj zadeti bistva in absurdnosti tega norega časa, ki ga živimo. Škoda, da morajo talenti kot je on, ali Nat Birchall, čakati na svojih pet minut tja do petdesetega leta. In sreča, da ne obupajo. Z nestrpnostjo čakam vsak njegov nov album. Zanj nekateri (dobronamerno, ali ne) pravijo, da zveni kot Pharoah Sanders.
Večjega poklona kot saksofonist res ne moreš dobiti, kot če kdo (retorično) vpraša : »Coltrane … kdo je rekel, da je mrtev?« Priporočam poslušanje albuma Akhenaten ter koncertnih posnetkov Live In Larrisa. Gospod je že kar v letih, a snema kot po tekočem traku. Kot talentiran multiinstrumentalist lahko (v domačem studiu) posname vse instrumente tudi kar sam. To je prišlo prav marsikomu, ko so nam pred par leti v času pandemije prisilno omejili življenje in delo med »štiri stene«.
Tako kot moja najljubša evropska glasbenica ta hip, Muriel Grossman na Ibizi, si je tudi saksofonist in flavtist Chip Wickham izbral za domicil Španijo. Nase je opozoril že s prvencem La Sombra, ki mu pridno dodaja naslednike. Obstaja tudi kar nekaj video posnetkov njegovih nastopov.
Kind of … Saj veste, kaj mislim. Fant je šele mlad moški, a glasbeno še kako zrel in izkušen. Pred dobrim desetletjem se je pojavila težava, kako priti do izdelkov teh novih imen, saj so plošče njegove založbe Gondwana Records izdane v majhnih nakladah hitro razprodane, cene tudi zato poletijo v nebo, ker je ponudba slaba … OK, pa dajmo poiščimo rabljene preko discogsa … Nebodigatreba Brexit je vse le še otežil in poslabšal, pa smo spet na carinskih postopkih in pristojbinah poštarjem … kot v starih »dobrih« časih. Obožujem njegovo muziko. A izpostavil bi plošči Oneness ter Into Forever.
Obvezno poslušati program zajet na plošči My East Is Your West … Vedno bom obžaloval, da nisem bil na tem koncertu v tisti kapeli, svetišču take noro dobre mešanice najboljšega iz obeh svetov.
Gospa s harfo, ki je na albumu Inspiration dokazala, da ta čas nima konkurence v spoštljivem odnosu do zapuščine velike vzornice Alice Coltrane. A … kot Alice, A … kot Alina … Gospo in njeno delo krasijo eleganca, kultiviranost ter prefinjena senzibiliteta. Navdušenje nad zapuščino Alice Coltrane ima tudi to dobro posledico, da je postala harfa pogostejši instrument tudi v jazzu. Prav v zasedbah Matthew Halsalla jo lahko pogosto slišimo in se seznanimo z vrsto odličnih harfistk, ki ustvarjajo na evropskih tleh. Če prištejemo še tiste iz ZDA – Brandeeja Youngerja. ki izstopa, Deborah Henson-Conant in Destiny Muhammad – lahko govorimo kar o pomembnem preboju tega instrumenta.
A čez lužo so doma tudi BROOKLYN RAGA MASSIVE, ki so z Coltrane Raga Tribute poskrbeli za spet drugačno, zvočno zanimivo in bolj eksotično – indijsko obarvano – »branje in razumevanje« izvirnika. Takorekoč vsi našteti interpretirajo Alicino že omenjeno skladbo Journey In Satchidananda. Zanimivo primerjati.
Nekaj takih posnetkov je najti vključenih tudi v raznoliki (dosedaj 17-delni) seriji pod skupnim naslovom Spiritual jazz založbe Jazzman, ki pa nima dosledno prav veliko skupnega z naslovom, t. j. s spiritualnim jazzom. A zaradi raznolikega in skoraj vedno zelo kvalitetnega izbora muzike priporočam v poslušanje celotno zbirko – izstopajo volumni 4, 7, 8 in 13.
