Po malo daljšem predahu je v lanskem letu izšel peti samostojni album berlinskega elektronskega producenta in DJ-a Paula Brtschitscha. Ploščo je izdal pod okriljem svoje založbe Rootknox, kjer je v treh letih, odkar je založba nastala, izšla izključno njegova lastna produkcija.
Brtschitscheve pretekle stvaritve so večinoma razveseljevale s svojo drznostjo in kreativnimi prijemi, ki pri techno in house produkciji kaj radi umanjkajo. Vendar se je Brtschitsch – glasbenik s koreninami v bližini našega teritorija – z novim izdelkom žal nagnil bolj na neinovativno stran ustvarjalnega kontinuuma. Nekje od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je zagnal mlin njegove produkcije, so bili izdelki s tega naslova vselej brezsramno plesno naravnani ter začinjeni z ravno pravo mero predrznosti in – recimo temu – brezbrižnosti, ki je lahko nekaj skrajno pozitivnega, v kolikor je govor o ustvarjajočem osebku. Nov album pa daje nekoliko slutiti oziroma upajmo, da daje zgolj ta vtis, da se je fant skozi leta kar nekako preveč zgladil, postal pretirano utečen in morda razvil preveč zaupanja v svojo ustvarjalnost, kar pa je lahko tudi dvorezen meč. Zgodba teče gladko skozi album, vendar je problem v tem, da večinoma teče kar nekako pregladko in ne predstavlja prav nobenega izziva za poslušalca.
Izdelek je v celoti resnično prelahko ugnezdljiv, svoje redke čare pa sramežljivo razkrije po več poslušanjih. Razveseliti znajo morda komadi Wizards & Rabbits s svojim tolkalskim izgredom, ki presega skoraj vse ostalo z albuma, paranoični One Morning in uvodni zapeljivček Three Weeks. Sicer pa upamo, da bodo Brtschitschevi prihodnji izdelki šli bolj v smeri, ki jo je začrtal s svojimi prejšnjimi albumi, kot sta bila na primer Surftronic (Frisbee Tracks, 2000) ali Venex (Frisbee Tracks, 2000), ki pa le dokazujejo, da nad fantom ne gre prehitro obupati.
Spletna stran založbe RootKnox
