“BREZ SPANCA OD LETA 1981”[1]
Pred tridesetimi leti je na šetlandskih otokih, najsevernejšem britanskem arhipelagu (od Londona oddaljenem toliko kot ruski St. Petersburg), peščica lokalnih zanesenjakov staknila glave in po vzoru zgodnjih škotskih novoljudskih “hepeningov” lansirala svoj festival. Na začetku sicer skromna, a ne nepomembna finančna sredstva so tedaj s pomočjo občinskega sveta prikapljala po novih naftovodih, ki so se sredi sedemdesetih let prejšnjega milenija razrasli po kotlinah Severnega morja, ki se grize v vzhodno stran Šetlandskega otočja.
Iz tovrstnih dividend črnega zlata šetlandska kultura (in z njo festival) bolj ali manj črpa še danes. In prav tako za največji šetlandski žur še vedno velja upoštevati nasvet, ki ga je škotski bard Dick Gaughan izrekel pred tremi desetletji: “Ta festival potrebuje opozorilo ministra za zdravje – Nihče ne spi!”
Deprivacija spanja seveda ni posledica severnega sonca, ki ob tem času mrkne za atlantsko obzorje samo za nekaj kratkih ur, ampak evforije in zamaknjenosti, katere stimulira obilje muzike – lokalne in globalne, amaterske in profesionalne, domače in eksotične.
Prvi mogočnejši trk takšnih muzik se zgodi že 300 kilometrov in 24 ur pred uradnim pričetkom festivala, v škotskem pristaniškem mestu Aberdeen, kjer se malone iz vseh koncev sveta zberejo gostujoči glasbeniki, festivalski firbci, organizatorji, folk sešn friki ter ostali zabaveželjneži. Dvanajsturna plovba do šetlandskega glavnega mesta Lerwick je prvi kondicijski test šestdnevnega glasbenega maratona, etape pa polne strmih klancev, kakofoničnega, bučečega sprotnega “music makinga” ter ubranega koncertnega zavetrja. In kako pivo, dva, deset proti mentalni in fizični dehidraciji.
V prvih majskih dneh se Šetlandi iz zaspanega in težko dostopnega obrobja Evrope transformirajo v kozmopolitski, vroč kotel godb, napaberkovanih od tu in tam in še kod. Da skoraj vse koncertne vstopnice kot vroče žemlje poidejo že tedne vnaprej, velja kriviti nenasiten šetlanski apetit po dobri zabavi. Domačini – ni jih več kot za eno Mursko Soboto (22.000) – se ob večerih odtegnejo ribiškim, ovčjerejskim, birokratski ali drugim vsakdanjim poslom, se v vaških dvoranicah, raztresenih po vseh otokih ali v mestnem športnem centru prepustijo najprej formalnemu (koncertnemu) delu večera, čemur sledi ponočno rajanje v festivalskem klubu in jutranje džemanje z gostujočimi glasbeniki v hiši kakega gostoljubnega domačina.
Čislano šetlandsko “fidlanje” oz. goslanje, zmes starinskih in novodobnih, ljudskih in avtorskih, skandinavskih, škotskih, irskih in lokalnih stilov, revivalističnega napora danes že ostarelih ali pokojnih iniciatorjev folk scene ter kreativne žilice mladih otočanov, je sicer dominantna silnica festivalske zvočne krajine, pa vendar se v tistih nekaj dneh in nočeh dodobra pregnete s soničnimi delikatesami veseljaške globalne bande. Med steklenicami viskija, kozarci na novo zvarjenega aleja, šalami, ocvrtimi sveže ulovljenimi polenovkami in pomfrijem, objemi in klepetanjem se podajajo in izmenjujejo zgodbe in godbe iz obeh strani Atlantika, prek roba Evrope, vse tja do Indije.
Da pa se ta glasbena alkimija sploh lahko zgodi, je v prvi vrsti potrebno predvsem veliko ljubezni do muzike, volunterskega dela, sponzorske darežljivosti in zagonetne logistike, ki po kompleksnosti lahko parira kaki vojaški operaciji. Spraviti 19 bendov iz različnih koncev sveta na rob severnega Atlantika, kljubujoč vulkanskim izbruhom oziroma krču zračnega prometa, recesiji in slabemu vremenu, ki lahko dodobra zagreni poldnevno plovbo, je vse prej kot mačji kašelj. Da o gostovanju festivalske karavane po različnih lokacijah oziroma otokih ter o peturnem koncertu, imenovanem Foy, kjer se na treh različnih lokacijah hkrati v nedeljo zvečer še zadnjič predstavijo vsi gostujoči glasbeniki, sploh ne izgubljam besed. Organizatorjem lahko mirno podelimo doktorat iz festivalske logistike.
Šetlandski festival je torej veliko več kot predvidljiva folk veselica. Pod varljivim nazivom “folk” festival se namreč skriva eklektična in večžanrska mešanica muzik, ki je bila spričo tridesete obletnice še posebej skrbno izbrana. Srca so greli in pete brusili domači goslaški prvaki Fiddlers Bid, inovativni škotski folk trio Lau, odpuljeni in z vsemi žavbami namazani komedijanti New Rope String Band iz severnoangleškega Newcastla, The Wyos – njujorški ragtime/blues/old-time music gangsterji, ljubitelji americane pa so si prste oblizovali tudi ob irsko-kalifornijski navezi The Unwanted in oregonskih bluegrassovcih The Foghorn Stringband.
Švedsko nyckelharpo (violino s tipkami) in prefinjene, skoraj klasičnoglasbene aranžmaje je ljudskim napevom pritaknil legendarni švedski trojec Väsen. Obvezen world music dodatek v obliki indijsko-nemške Ahimsa pa bi za brezkompromisen potop v fuzije karnaških improvizacijskih tradicij in jazza potreboval več kot le tričetrt ure, kolikor navadno trajajo posamični koncertni nizi. Mrzlica polnočnih sešnov se jih žal tudi ni dotaknila.
Bobneča atlantska burja, ki neizprosno odpihne še tako vztrajno kljuvajočega postfestivalskega mačka, tokrat ni bila najbolj prizanesljiva s švedskimi blond kantrijašicami Baskery, neprepričljivimi folkijaškimi mladci iz skupin Bodega (Škotska) in Morga (Irska) ter predvidljivim “starošolskim” džezerjem Paradiso Jazz Quartet. Vetru pa žvižgajo tudi tiste o škrjančkih, lisičkah, mamicah in slovenskih deklicah, ki so jih iz časa ponarodovanja in čitalniških gibanj 19. stoletja v “etnofolk sindrom” pretopili Eva Hren & Sladcore.
Pričujoči festival je glasbena in družabna uvertura v pestro šetlandsko kulturno sezono, v kateri se do jeseni skorajda vsak konec tedna vrstijo podobni festivali in prireditve (Johnsmas Foy, Blues Festival, Fiddle Frenzy, Fiddle & Accordion Festival, Peerie Willie Guitar Festival …).
A nobeden, čisto nobeden ni tako svetovljansko odbit, domačnostno bizaren, nevsiljivo gostoljuben in daleč naokrog razvpit kot najvitalnejši, najbolj nori in najbolj nespeči tridesetletnik med festivali – šetlandski folk festival!
[1] Napis na festivalskem podstavku za pijačo.
Podcast:
Americana Session, Alanova kuhinja, 29. 4. 2010
Folk Session, Alanova kuhinja, 30. 4. 2010
“Festivalski” Boogie(Tim Dalling), Alanova kuhinja, 30. 4. 2010
Letošnje festivalske reminiscence na Youtube:
Forghorn Stringband, Oregon
Väsen, Švedska
Wyos, Brooklyn, New york
The Unwanted, Irska & Kalifornija
Baskery, Švedska
Lau, Škotska
Jutranji sešni, Alanova kuhinja
