Carryin’ On, zapišimo že na začetku, ni zares vrhunski album Dalea Watsona, kot sta bila denimo Whiskey Or God (2006) in From The Cradle To The Grave (2007), še vedno pa je boljši kot domala vsak nashvillski izdelek, ki po tekočem traku dobiva nagrade na CMA. Veseli nas lahko, da je Dale Watson v vsaki inkarnaciji boljši kot domnevno odlični, nagrad vredni izdelki »novega countryja«, malce škoda pa je, da v vlogi enega redkih vzdrževalcev izročila Georga Jonesa, Leftyja Frizella in, kot je dokazal na prenekaterem dosedanjem albumu, Johnnyja Casha, občasno postaja nekoliko generičen. Hello, I’m An Old Country Song je denimo zgolj podaljšek precej ostrejših Nashville Rash in Country My Ass s preteklih plošč, in čeprav je res, da nekdo mora zagrmeti nad barbifikacijo Nashvilla, je Watson v tej vlogi že nekolikanj zagrenjen, kar ni dobro. Pričujoči album proti koncu postane nekoliko neizrazit, k čemur ne pripomore dejstvo, da Dale tu pa tam rad ponovi kako starejšo pesem. Medtem ko je prejšnji album Truckin’ Sessions Vol. 2 deloval kot nekakšna dobrodošla tovrstna tovornjakarska kompilacija, je to pot pesem Your Love I’m Gonna Miss odvečna. Naslovna pesem spominja na klasiko Gentle On My Mind, pa se zdi, da je celoten album usmerjen v nashvillsko produkcijo konca šestdesetih s Campbellom in Waylonom v glavni vlogi, kar je najbolj zanimiva plat plošče; prepojena je namreč z referencami, kar kaže, da Dale Watson prav dobro ve, kaj je njegova naloga, le da se mu na tem albumu ni tako dobro posrečila kot na prejšnjih treh, če govorimo zgolj o opusu zadnjih treh let. Hey Brown Bottle je duhovit prenapis Jonesove Just One More, You’re Always On My Mind pa je ena od pogostih presleyjevskih referenc v Watsonovem opusu; njegove priredbe Elvisovih pesmi so vedno izvrstne, brez izjeme, tukaj pa gre za avtorsko skladbo, ki je ena najboljših pesmi na albumu, posebej še, ker sega v tematsko zapuščino Leftyja Frizella, ki jo je v osemdesetih uspešno povzemal tudi Randy Travis. Watsonovo avtorstvo je še vedno zavidljivo, njegovo tinpanalleyjevstvo vedno vsaj zanimivo, če ne že zabavno, ko pa je na tleh, je na tleh in skoraj vsaka tovrstna pesem je klasika country glasbe. In če se vam zahoče prave teksaške glasbe, poslušajte I’ll Show Ya, v njej boste slišali Boba Willsa in domala vse izročilo teksaških honky-tonkov s pristnim humorjem vred. S kakimi desetimi izbranimi pesmimi bi dobili nov antologijski album Dalea Watsona, tako pa je pred nami album, ki vsebuje kakšne pol desetine pesmi za vsako antologijo americane. Manj kot Cradle, a precej več, kot bi si upali vsako leto znova pričakovati od tako produktivnega ustvarjalca.
