Izdajo svoje druge plošče, ki so jo naslovili 4US (gl. Plošče) in jo posvetili ameriškima glasbenima velikanoma Georgeu Gershwinu in Leonardu Bernsteinu, so člani kvarteta saksofonov 4saxess Lev Pupis (sopran saksofon), Tomislav Žužak (alt saksofon), Primož Fleischman (tenor saksofon) in Dejan Prešiček (bariton saksofon) obeležili s promocijskim koncertom v ljubljanskem Mestnem muzeju. K sodelovanju so povabili še posebnega gosta Uroša Perića, ki je poleg glasbene popestritve nedvomno poskrbel tudi za kakšnega poslušalca v dvorani več.
Program koncerta je bil – kot promocijskemu koncertu pač pritiče – enak programu skladb na plošči 4US. Ob uvodni Work Song so glasbeniki strumno prikorakali na oder in napovedali še kako zanimiv in iskriv koncertni večer. Koncertu je prisostvoval tudi skladatelj omenjene in še treh ostalih skladb Igor Lunder, ki je bil nad izvedbami vidno zadovoljen, z aplavzi pa ga je za njegove kompozicije nagrajevalo tudi navdušeno občinstvo. Ob odsotnosti koncertnega lista je po prvi skladbi koncert povezoval kar sopransaksofonist Lev Pupis.
Ob poslušanju v živo je presenetilo dejstvo, kako dinamično močan in prisoten je lahko kvartet saksofonov – na trenutke so se skorajda tresle šipe! Ob živem igranju je prišel veliko bolj do izraza tudi žameten ton saksofon(ist)ov, v tem smislu je še posebej izstopal Prešiček. Je že tako, da imajo žive izvedbe vedno tisti svoj poseben čar, ki ga v bolj ali manj “sterilnem” studijskem okolju sicer ni nemogoče doseči, ga je pa takorekoč nemogoče posneti na ploščo.
Zaradi akustično ne povsem hvaležnega in primernega prostora je občasno, sploh v forte in glasnejših delih prihajalo do dinamičnih nesoglasij in posledično do nabuhlega, “kotalečega se” zvoka; hitro se je zgodilo tudi, da je bil ta ali oni solist preglasno spremljan. Suita glasbe iz opere Porgy and Bess je bila izvedena takorekoč brezhibno, odlična je bila tudi Jet Song, uvod v West Side Story, pozneje pa sem pri Cool pogrešal nekaj več dinamične gradacije in pri Somewhere pozornost ob skupni igri.
Pri Summertime je na svoj račun (poslušalci pa na svoj) prišel tudi priljubljeni Uroš Perić, ki je v svojem tipičnem pozibavajoče-“raycharlesovskem” slogu odpel Summertime; za moj okus je bil premočno ozvočen, sploh za tako majhen in odmevajoč prostor. Po ovacijah je seveda moral odigrati še eno; izbral je You Don’t Know Me, žal ponovno preglasno.
“Običajni”, vsakdanji poslušalec, ki še na koncert simfoničnega orkestra skoči bolj redko, ima še toliko redkejšo priložnost v živo poslušati kvartet saksofonov, zato je bila tokratna predstava 4saxess za marsikoga še toliko bolj zanimiva, od prav vseh pa sprejeta z navdušenjem, kar so si glasbeniki tudi zaslužili.
