Od rimske Fontane di Trevi do Šeherezadinih pravljičnih pripovedi iz Tisoč in ene noči.
Letošnjo drugo polovico abonmajske sezone Slovenske filharmonije (SF) je začel koncert v okviru modrega abonmaja, ki je obljubljal glasbo Respighija, Tomasija in Rimski-Korsakova. Dirigiral naj bi Ivan Repušić, ki pa je moral svoj nastop zaradi bolezni žal odpovedati; nadomestil ga je Aleksandar Marković, nekoliko pa se je spremenil tudi program – namesto napovedanih Respighijevih Ptičev smo slišali Rimske vodnjake, prav tako zelo priljubljeno skladateljevo simfonično pesnitev.
In z Respighijevo glasbo se je koncert tudi začel. Delo, katerega transparentna orkestracija (predvsem v prvem in zadnjem stavku) od izvajalcev terja veliko mero zbranosti in prednje postavlja zahtevno nalogo karseda tenkočutne izvedbe partov, je s sugestivnim pristopom dodatno oplemenitil še Marković ter posamezni solisti – pihalci orkestra. SF se sicer ni odločila, da bi zasedbi orkestra dodali še orgle, ki so v partituri zapisane kot opcija, vendar ta odsotnost ni vplivala na izvedbeno kakovost in vtis. V spomin sta se zapisala predvsem izvedbi veličastnega 3. stavka (Vodnjak Trevi opoldne), idealna vizija “Neptunove kočije, ki jo vlečejo morski konjički, sledi pa ji sprevod siren in tritonov” in v katerem slavnostni odmevi trobil spominjajo na zadnji stavek Rimskih pinij istega skladatelja, ter zares občuteno izvedeni zadnji stavek (Vodnjak v Vili Medici ob sončnem zahodu), kjer ob pravšnji poustvarjalni interpretaciji skupaj s soncem ob spremljavi ptičjega petja in večernega odzvanjanja zvonov neštetih rimskih cerkva za obzorje v morendu spokojno potone tudi glasba.
Ameriški trobentar Allen Vizzutti si je za svoj solistični nastop izbral koncert za trobento Henrija Tomasija, ki je sicer stalnica repertoarja, a vendarle nekoliko redkeje izvajan, kot npr. Haydnov koncert. Klasična trostavčna (hitro-počasi-hitro) skladba je napisana zelo poslušljivo, od solista pa seveda zahteva veliko mero spretnosti in virtuoznega igranja. Izvrstni Vizzutti je s koncertom opravil takorekoč z levo roko, tudi s kadenco prvega in bravuroznim finalom zadnjega stavka. Njegov ton, ki ga je resnično užitek poslušati, je kristalno čist in posebej topel v nižjih legah, kar še dodatno obogati uporaba različnih dušilcev. Trobentar je imel občasno težavo ali dve z nastavkom tona, sicer pa je svoj part odigral brezhibno. S šaljivim dodatkom (za izvedbo katerega je zamenjal trobento!) je v dobro voljo spravil celoten avditorij, nasmešek pa se je na obraz prikradel celo praviloma resnobnemu timpanistu Darku Gorencu in večini preostalih glasbenikov.
Koncertni večer je sklenila izvedba znamenite simfonične suite Šeherezada, op. 35 Rimski-Korsakova. V priljubljeni štiristavčni skladbi je bil solist tokratni koncertni mojster orkestra Janez Podlesek, ob čemer sem se spomnil na izjemno izvedbo istega dela, ki jo je Podlesek leta 2004 odigral za svoj inavguracijski koncert. Že tedaj je bilo jasno, da je na ugledni stol koncertnega mojstra našega filharmoničnega orkestra sedel pravi človek; na tokratnem koncertu – 8 let pozneje – se je to le še potrdilo; Podlesek je solistične vložke v skladu z glasbenim karakterjem igral zdaj lirično, zdaj ognjevito, vselej pa bogato muzikalno in z izbrušeno interpretacijo.
Kljub menjavi dirigenta je skladba k sreči ostala na programu koncerta; morda je zanimivo naključje, da je Marković dirigiranje na Dunaju študiral v razredu prof. Leopolda Hagerja; prav on je bil tisti, ki je pred 8 leti vodil prej omenjeni koncert z orkestrom SF in s Podleskom, pa tudi sicer je dober znanec in bolj ali manj reden gost naših filharmonikov. Marković je v glasbenike tokrat nedvomno prelival svoj ognjeviti temperament in prekipevajočo energijo, ki se je mestoma uveljavljala v rubatiranih frazah, polnih bogatega fraziranja, mestoma pa tudi v preveč eksponiranih trobilih, ki so občasno preglasila in zasenčila ostale sekcije; na uravnoteženosti bi se nedvomno dalo še kaj narediti. Poleg tega dobivam vtis, da se mlajšim generacijam dirigentov ves čas “nekam mudi”; Marković je za prvi stavek, ki z uporabo mojstrske orkestracije tako slikovito ponazarja valovanje morja in zibanje ladje na njem, za moj okus izbral nekoliko prehiter tempo, podobno občasno tudi v zadnjem stavku. Glasbe seveda ni potrebno pretirano razvleči (kar se sicer dogaja redkeje), ni pa je treba tudi nikamor “priganjati”.
Veseli in ponosni smo lahko, da se SF v vrstah orkestra lahko ponaša s tako izvrstnimi solisti, ki oplemenitijo vsako skladbo, v kateri imajo priložnost solističnega nastopa. V mislih imam predvsem Aleša Kacjana (flavta), Mateja Šarca (oboa) in Paola Calligarisa (fagot) – odlični glasbeniki, ki so se na tokratnem koncertu resnično izkazali in pomembno prispevali k izvedbeni kakovosti in vtisu. V zadnjem stavku se je izkazala tolkalska sekcija, ki je svoje delo kljub zahtevnosti opravila precizno in ritmično brezhibno; poseben užitek je bil opazovati in poslušati mojstra činel Francija Krevha in Barbaro Kresnik na malem bobnu. Skladatelj je mogočnemu udarcu na gong, s katerim na vrhuncu zadnjega stavka potone Sinbadova ladja, zelo spretno predpisal zgolj dinamiko enojnega forte in tako marsikaterega tolkalca postavil pred velik izziv (glede na vse ostalo, kar se v tem trenunku dogaja v partituri); Jože Bogolin je tokrat z njim opravil brez težav.
SF je tokrat opisne naslove posameznih stavkov (I. Morje in Sinbadova ladja, II. Pripoved o princu Kalendarju …) v koncertnem listu “skrila” v komentar – morda neobičajna, a glede na skladateljevo odločitev, da te naslove naposled umakne iz partiture, kar tehtna odločitev. Spremenila se je tudi oblika koncertnega lista, saj se je SF od prijetne knjižice, v kateri so bile običajno natisnjene tudi slike prvih strani partitur izvajanih skladb, ponovno vrnila k običajni zloženki. Nič tragičnega, vseeno pa mislim, da je že skrajni čas, da se tudi pri nas (velja za vse orkestre!) začne upoštevati koristna, informativna in uveljavljena praksa navajanja članov zasedbe orkestra (ta se od koncerta do koncerta spreminja) v koncertnem listu; angleški glasbenik in dirigent Christopher Adey v svoji monografiji Orchestral Performance – A Guide for Conductors and Players navaja, da mora biti seznam članov orkestra vedno vključen v koncertnem listu. Tudi glasbeniki si zaslužijo več od “anonimnosti” svojih glasbil in položaja na odru.
Šeherezade nikakor ne gre podcenjevati (kot se to včasih dogaja), čeprav je priljubljena, dobro znana in pogosto izvajana stalnica koncertnega repertoarja. Tokratna izvedba SF – pravzaprav celoten koncert – je poslušalcem podarila izjemno koncertno doživetje, ki se ga bomo še lep čas spominjali z veseljem in občudovanjem.
