Dunajska Stadthalle je delovala popolnoma zapuščeno, ko sva se s kolegom izkrcala v bližnji ulici. »Tale koncert pa ne bo razprodan«, me je prešinilo, ko sem pogledoval za kakšnim morebitnim obiskovalcem koncerta. Ni mi uspelo zapaziti nobenega. Še enkrat sem preveril vstopnico; vse je odgovarjalo, kraj in čas, zapisana na njej. Vsi vhodi v dvorano so bili zaklenjeni, med plakati za nastope raznih lokalnih Hansijev pa ni bilo zapaziti tistega, ki sva ga iskala. Po rahli paniki sem se zazrl v majhen list formata A4, ki je visel na steklenih vratih – koncert Them Crooked Vultures je prestavljen v Arena Open Air, je pisalo na njemu.
Besednjak, ki je sledil, ne bi ravno razveselil moje matere, mi pa v tistem trenutku ni bilo žal denarja, ki sem ga odštel za navigacijsko napravo. Dvomim, da bi si koncert ogledala brez nje, tako pa sva prispela na prizorišče ravno kakšnih 10 minut pred začetkom. Dovolj, da sva si privoščila še pivo in se razgledala okoli. Arena je čudovit prostor, nekakšen travnik med hišami. Ta večer je bilo na njemu po moji oceni okoli 5.000 ljudi in vsi so potrpežljivo čakali. Verjetno ti ljudje uporabljajo internet in na dan koncerta preverijo, če je prišlo do kakšnih sprememb pri organizaciji. Svečano obljubljam, da bom v bodoče to počel tudi jaz.
Točno ob 21. uri se je začelo. Na oder so prikorakali Dave Grohl, John Paul Jones in Josh Homme, spremljal pa jih je še tip z basom v roki, ki ga je Homme kasneje predstavil kot Alaina Johannesa. Zaružili so v uvodni komad z (za zdaj edinega) albuma No One Loves Me & Neither Do I in narod je zarjovel. Jones je imel v roki osemstrunski bas, na katerega je s slajdom igral riff, ki nič hudega slutečega poslušalca strese iz hlač. Dva basa sta zvenela zares močno. Že v naslednjem komadu Gunman je prijel v roke navaden bas, Johannes pa kitaro. Iz njega so prešli v Scumbag Blues, kjer smo dobili morda najbolj psihodeličen del koncerta. Umirjena improvizacija me je spomnila na Cream in tu so se mi začeli porajati rahli dvomi. Vse skupaj je delovalo rahlo razvlečeno in ko so končali, je bila ura že pol deset. Res rahlo supergrupaško. Potem pa…
Elephants je očitno najmočnejši komad na albumu in Areno je takoj dvignil na noge. Moji predsodki, ki sem jih gojil do te formacije pa so počasi plahneli. Priznam, da Homme ni moj najljubši frontman ter da fenomena Queens of the Stone Age nisem nikoli povsem razumel. Tip me malo spominja na Kirka iz serije Dear John in zato ga nikoli nisem jemal preveč resno. “Mrhovinarji” so mi bili sprva zanimivi predvsem zaradi ritem sekcije. Jones je po mojem skromnem mnenju eden najboljših basistov v rocku (pa i šire). Morda je na zeppelinovskih ploščah bas malo “pokopan” in zato ne izstopa najbolj, tako da tistim, ki ne delijo mojega mnenja predlagam poslušanje Jonesove solo plošče Zooma. S pokojnim Bonzom sta bila zagotovo ultimativna ritem sekcija vseh časov. Dave Grohl pa je verjetno en redkih bobnarjev, ki lahko parira Bonzu po moči udarca in avtoriteti motorja skupine. Vedno mi ga je bilo škoda za kitaro in vokal, ker se mi zdi enostavno predober bobnar, v vlogi frontmana pa samo povprečen. Skupaj z Jonesom tvorita verjetno najbolj udarno ritem sekcijo, ki jo v tem hipu lahko ujamete na planetu. Čisti presežek.
Nekje po 45 minutah so pustili na odru novinca samega. Johannes je zaigral nekaj kot “solo”, vendar bi zadeva dobro funkcionirala tudi na rave partiju. Zelo groovy ritem z obilnim dodajanjem efektov me je spominjal na izvajanja enega najboljših slovenskih kitaristov Perota iz Srečne mladine. Izven serijsko.
Potem se je bend vrnil in od tu naprej niso več popuščali. Mind Eraser, No Chaser in Caligulove sta zvenela veliko bolj močno kot na albumu. Vendar me je še bolj impresioniralo tistih pet minut, ko je Jones ostal sam za svojim električnim klavirjem, ostali člani pa so posedli po odru in prižgali cigarete. Po zamaknjenih pogledih in koncentraciji, s katero so spremljali njegovo izvajanje je bilo jasno, kdo so ta večer njegovi največji fani.
Zdaj je bilo vse nared za vrhunec koncerta. Ta je prišel v izvedbi petnajstminutne verzije Reptiles. Homme je med komadom vpletal odlomke iz Morrisonove Celebration of The Lizard in če bi zaprl oči, bi bil prepričan, da jih poje Peter Murphy iz Bauhaus, tako dobro je bilo. Razblinili so se mi še zadnji predsodki. Bil sem prepričan, da bodo s tem tudi zaključili, vendar so zaigrali še Warsaw or The First Breath You Take After You Give Up. Nato pa je bilo res konec. Nepreklicno. Ura je bila natanko 23, prižgale so se luči in dodatek ni prišel nikoli. Vendar po takem nastopu niti ni bil potreben.
