Prvi povsem samostojni album pevca Jonsija, takole s premislekom za nazaj, predstavlja dokaj logično in naravno smer njegovega razvoja. Ampak ugibamo lahko le o smeri, ne pa o izpeljavi nastavkov. Z veseljem sporočamo: Jonsija ni zapustil občutek ne za pesem ne za ustvarjanje razpoloženja.
Jasno je bilo, da so islandski Sigur Ros po četrtem albumu Takk potrebovali korak vstran. V polju epskega, orkestralnega rocka so naredili praktično vse, kar se je narediti dalo. Raziskali so obe skrajnosti in marsikaj vmes; znašli so se v ambientalnih pasažah na robu tišine, eksplodirali so skozi krešendo velikega orkestra. In nenazadnje je pevec eteričnega glasu, Jonsi, dodobra izčrpal abstraktne melodije, odpete v izmišljenem jeziku hopelandščina. Naslednji, zaenkrat še vedno zadnji album, Með suð í eyrum við spilum endalaust, je ponudil korak vstran, vsaj nekaj uvodnih pesmi je bilo sumljivo kratkih in jedrnatih, nenavadno živih, če ne kar poskočnih. Takih, kot jih pri Sigur Ros nismo bili vajeni. In ljubitelji znamo biti včasih sila zoprni. Najprej želimo, da se naš priljubljeni izvajalec in avtor stalno spreminja ali da se vsaj ne ponavlja pretirano. Ko pa izvede nenadno spremembo, se v nas naseli dvom. Izleta v pop vode si pač nismo želeli.
Pevec in avtor večine pesmi Jonsi (brez njega Sigur Ros pač ne morejo obstajati) je potem skupino postavil na stranski tir. Jonsijev naslednji korak je bil album v sodelovanju s partnerjem Alexom, Riceboy Sleeps. Po eni strani smo si oddahnili, kajti ta plošček je svetlobna leta proč od pop sveta. Aha, smo si mislili, Jonsi je še vedno naklonjen ambientalnim in instrumentalnim sanjarijam, tistemu, s čimer se je pravzaprav proslavil. Ampak tu je nekam malo »glasbe«, so le igračkarije z zvoki. No, Jonsi je kmalu za tem najavil nekaj povsem drugega; če je z Riceboy Sleeps izpostavil eno plat ustvarjanja v Sigur Ros, je s samostojnim albumom Go nadaljeval natanko tam, kjer so se ustavile tiste uvodne pesmi z albuma Með suð í eyrum við spilum endalaust. Razmišljam, da je v tem nek smisel samostojnega delovanja. Drugačnost in drznost, ki je s Sigur Ros ni mogel izpeljati do konca. Razlika je očitna že v izbranem jeziku; če je angleščina pri Sigur Ros prej izjema, na plošči Go že prevladuje. Razlika je tudi v trajanju pesmi, tokrat so omejene na radijskemu predvajanju prijazno dolžino. Zaradi tega Go še zdaleč ni običajen pop album, končno Jonsi ni običajen pop pevec. Še vedno ohranja nadzemeljski falset, ki ob bleščavem izbruhu orkestriranih zvokov poslušalca prestavi v višjo pop dimenzijo. Tudi brez bogatih aranžmajev, ki jih je pripravil vse bolj cenjeni Nico Muhly, bi te pesmi stale zase. Dokaz za to so trenutki, kjer se Jonsi spremlja le s klavirjem ali se njegov pomirjeni glas stopí z godali. V teh trenutkih se sliši odmev Sigur Ros in pomeni uteho za tiste, ki brez epskih razsežnosti Jonsijeve glasbe ne morejo. V vsakem primeru, Go je mali biser med večinsko puhlasto pop produkcijo danes.
