Mož za klaviaturo na skrajni desni strani odra ni v ničemer izstopal od ostalih glasbenikov na odru. Le barva klobuka je bila drugačna. Večina obiskovalcev je čakala, da se tisti, zaradi katerega so se zbrali, pojavi s kitaro v roki, ko je bend pičil Leopard-Skin Pill-Box Hat. Nato se je z značilnim nosljajočim momljanjem oglasil ravno prej omenjeni. Ko so ljudje doumeli, kdo je, so bučno zaploskali.
Poleg članov skupine Rolling Stones ter preostalih dveh Beatlov verjetno v svetu (ne samo) popularne glasbe ni živega človeka, katerega legendarnost bi se lahko merila z Dylanovo. Generacija šestdesetih ga je sprejela za svojega Kristusa in njegove preproste pesmi, ki sta jih spremljala akustična kitara in orglice, so postale himne, katerih revolucionarni naboj je mobiliziral mladino celotnega zahodnega sveta ter na smrt prestrašil takratni vladajoči razred. V prvi polovici šestdesetih je postal sinonim za kantavtorja z močnimi družbenokritičnimi sporočili in zdi se, da je še danes to njegova najmočnejša podoba. Kot se za Mesijo spodobi, je prav kmalu doživel tudi svoje (prvo) križanje. Ko je v roke namesto akustične kitare prijel električno in si omislil glasen spremljevalni bend, so oboževalci ponoreli in ga izžvižgali. Čez noč se je iz Jezusa prelevil v Judeža. Kar nekaj časa je trajalo, da so mu odpustili. Druga, še bolj radikalna transformacija pa se je zgodila konec sedemdesetih, ko se je Kristus odločil, da ga osebno obišče. Kljub odlični glasbi, ki jo je njegov obisk navdihnil, je od takrat šla kariera strmo navzdol. Kot je sam priznal v avtobiografiji Chronicles, je v sredini osemdesetih resno razmišljal o upokojitvi. Konec osemdesetih se je situacija začela popravljati, pravi preporod pa je prišel leta 1995 v obliki verjetno najboljšega albuma drugače neverjetno plodne kariere. S tremi Grammyji nagrajeni Time Out Of Mind ga je ponovno postavil na zemljevid relevantnega glasbenega dogajanja in od takrat njegove nove albume z zanimanjem pričakujejo tako kritiki kot publika.
Od leta 1988 se Dylan nahaja na neskončni koncertni turneji (Never Ending Tour). Razlog za to lahko najdemo v prej omenjeni avtobiografiji; v njej namreč opisuje izčrpanost, ki se ga je polotila že ob misli na pripravo nove koncertne turneje. Vedno je bilo namreč potrebno najti novo spremljevalno skupino, saj najeti glasbeniki ne čakajo, da se bo »gazda« vrnil z dopusta, ampak takoj zagrabijo za novo delo. Vsak, ki ima nekaj izkušenj v tem poslu, ve, da je stres za skupino že menjava enega člana, menjava celotnega moštva pa razdeli vse karte na novo. Dylan je to rešil elegantno; skupine mu nikoli ni bilo potrebno razpustiti, ker koncertne turneje nikoli ni prekinil. To seveda ne pomeni, da se člani niso menjali, vendar pa je občasna menjava enega člana mačji kašelj proti sestavljanju celotne nove zasedbe.
Dylan je v Ljubljani nastopil tretjič, kar pa verjetno že veste, če vsaj malo spremljate aktualne koncertne dogodke. Jaz sem oba prejšnja nastopa zamudil, ujel pa sem predlanskega v Varaždinu, kjer je navdušil z neverjetno uigrano ekipo. Zato sem z zanimanjem pričakoval tokratno izvajanje. Ekipa je bila podobna, mislim, da je bil nov le kitarist Charlie Sexton, ki pa je nekoč že igral v tej zasedbi. Nesporen motor skupine je bobnar George Recile, ki daje glasbi neverjeten dinamičen razpon, poleg Sextona pa mu družbo delajo še en kitarist, basist/kontrabasist in multiinstrumentalist, ki je med nastopom poprijel za pedal-steel kitaro, banjo in še kaj. Če je Dylan v Varaždinu celoten nastop preživel za klaviaturo, je tokrat že v drugem komadu (če me spomin ne vara, je bil to Don’t Think Twice, It’s Alright) poprijel za kitaro. Že v naslednjem jo je spet odložil ter v rokah obdržal mikrofon in orglice. Rahlo nenavadno ga je bilo videti brez konkretnega instrumenta v roki, vendar je tako preživel več kot polovico koncerta.
Okostje repertoarja je tudi tokrat tvoril material z njegovih električnih albumov (Highway 61 Revisited in Blonde On Blonde) ter trilogije Time Out of Mind, Love & Theft in Modern Times. Vmes je za dobro mero navrgel kakšen manj znan komad – odlična je bila izvedba Cross The Green Mountain iz filma Gods And Generals, kjer je multiinstrumentalist iz ozadja poprijel tudi za violino. Popolnoma pa je umanjkal zadnji (če ne štejemo božičnega) album Together Through Life. Celotna dinamika nastopa je bila dokaj umirjena, brez vsake komunikacije z občinstvom. Ob aplavzih, ki so pospremili konec vsake pesmi, nismo dočakali niti tistega običajnega »Thank You«. Samo tema na odru in nato nov komad. Tudi osvetlitev je bila popolnoma gledališka – večinoma bela luč. Zares se je tempo dvignil šele na koncu, ko so izvedli Highway 61 Revisited, Thunder On A Mountain ter za zaključek uradnega dela še fenomenalno izvedbo Ballad Of A Thin Man.
Za dodatek pa – Like A Rolling Stone. Mislim, da je občinstvo najbolj reagiralo ravno na to skladbo. Ko se je zaključila, pa se je zgodil čudež – Dylan je spregovoril. Ni samo izdavil »Thank You«, ampak je tudi predstavil spremljevalno skupino. Nato pa še Dylanova priredba Hendrixove priredbe All Along The Watchtower in priklon ter domov spat.
Verjetno je marsikdo, ki je Dylana videl prvič, pričakoval nekaj povsem drugega. Vendar tu ni »ziheraškega« preigravanja starih hitov – Dylan ustvarja brezčasno glasbo, ki se napaja v tradiciji, zveni pa popolnoma sodobno in sveže, a hkrati oplemeniteno s patino. Če k temu dodamo še več kot dober (za Halo Tivoli že odličen) zvok, je bilo kljub morebitnim drugačnim pričakovanjem težko oditi domov razočaran.
Zgleda sem bil v paralelnem vesolju 🙂
Vem, da sem jo po koncertu poslušal še doma in sem rekel, da je to to. Mislim pa, da sem jo zamešal z Nettie Moore, zdaj ko si ogledujem set listo. Vsem bralcem se iskreno opravičujem, tole je za prave fane nedopustno.
Kar se točke dve tiče, pa sem na koncu zapisal: “Ni samo izdavil »Thank You«, ampak je tudi predstavil spremljevalno skupino.” Tako. Zdaj grem pa za kazen še enkrat poslušat Modern Times 🙂
– Cross the Green Mountain gotovo ni igral – najbrž ste jo zamešali bodisi s Trying to get to Heaven ali Blind Willie McTell ali Nettie Moore (predlagam poslušanje bootlega, ki je že dostopen na internetu). Verjemite, če bi igral Cross The Green Mountain, bi bila to velika novica za fene, saj je v živo še ni zaigral. Tudi to lahko preverite na spletu.
– ni res, da se ni zahvalil – ob predstavitvi banda pred zaključno All Along … je dejal: Thank you, friends!
Sicer so setliste na Expecting Rain precej preverjene, saj napake hitro in sproti odpravljajo.
In ja, Hala Tivoli se je nepričakovano dobro akustično obnesla. Slišati je bil celo bolje kot slab teden prej v Zagrebški Šalati.
Ni problema, hvala za opozorilo in pohvalo
ej, nič se sekirat. napakice se dajo odpravit. drugače pa fajn napisano. 🙂
ups, jaz sem ga pa po moje s Cross the Green Mountain res verjetno polomila. sem si šla še enkrat poslušat komad, pa se res zelo slično sliši. :-))
Cross The Greeen Mountain je igral zagotovo, če si bila na koncertu, se spomni komada,kjer je tip iz ozadja igral violino. Je pa res, da ga na set listi, ki jo najdeš na internetu ni (kar pa še ne pomeni, da je pravilna). Za Bringing it all back home se pa opravičujem, sem preveril in res ni bilo nobenega komada s tega albuma. Za bobnarja sem se pa zatipkal, sori
– Kot je meni znano, “Cross the Green Mountain” na ljubljanskem koncertu ni igral.
– Tudi iz albuma “Bringing It All Back Home” ni zaigral nobenega komada, kot trdiš.
– Člani benda: Stu Kimball (kitara), Charlie Sexton (solo kitara), Tony Garnier (bas kitara), Donnie Herron (mandolina). In bobnar George ni Receli, ampak Recile.