Za E Street Band je bilo zadnjih nekaj let takih in drugačnih: preminila sta dva člana, »Fantom« Danny Federici in »Véliki« Clarence Clemons, ki sta s klaviaturami, saksofonom in svojima osebnostima precej prispevala k podobi benda, kakršno najbolj poznamo. Vendar se zgodba ni smela končati, »šef« Springsteen pa zadnja leta očitno ugotavlja, da ima dovolj dolgih premorov med ploščami. Čeprav songwritersko njegova muza nekoliko usiha, na zadnjih dveh studijskih albumih je namreč le za peščico pesmi, ki bi preživele objavo v preteklosti, se ne pusti motiti. Na srečo je kot performer še vedno na vrhuncu in odločil se je, da bo z E Streetarji nastopal »dokler bomo lahko stali na odru«, kot se tudi spodobi. Preminula člana je zamenjal in se podal na pot z obogateno sekcijo spremljevalnih pevk, trobil in pihal. Njegovo novo turnejo sem že od začetka budno spremljal, ker sem sumil, da bodo nove pesmi, ki z nekaj izjemami na albumu delujejo bolj klavrno, na odru pokazale svojo boljšo plat. Nisem se motil. Pesmi se na splošno po kvaliteti seveda niso izboljšale, Springsteen je zadnja leta v večini primerov precej prehitro zadovoljen z besedili, vendar so na odru zadobile nekakšno energijo, ki sovpada s siceršnjo Springsteenovo naodrsko usmeritvijo: odrešitev v obliki rokenrola. Čeprav zna biti v vlogi »odrešenika« neznansko naporen, kar se je izkazalo tudi na začetku dunajskega koncerta, se je v nadaljevanju za svoje uvodno teženje še kako oddolžil.
Na oder je stopil okrog osmih zvečer in najprej predstavil »nosilno« pesem novega albuma, We Take Care Of Our Own. Tudi naslovna pesem nove plošče Wrecking Ball je med tistimi, ki v živo ne razočarajo, prav tako Death Of My Hometown, Shackled And Drawn in We Are Alive, ki jo je predstavil pozneje, v dodatku. Vendar pa je nato prišel na vrsto najbolj živce parajoč del koncerta, mesijanska izvedba sicer dobre soulovske pesmi My City Of Ruins z albuma The Rising (2002) in Spirit In The Night s prvega albuma Greetings From The Asbury Park, N. J. (1973). Nikoli končana pozivanja k dvigovanju rok in »očiščenju« dosežejo, vsaj pri meni, prav nasproten učinek in ko se je pesem naposled končala, sem upal, da se koncert ne bo nadaljeval v tem duhu. Res je šlo samo še na bolje, z izjemo izvedbe pesmi Lonesome Day (album The Rising, 2002), ki niti na odru ne deluje prepričljivo, in Land Of Hope And Dreams, ki bi jo zlahka pogrešal; pastiš na tradicionalno gospelovsko temo This Train, ki jo je dosti bolj užitno predelala Rosetta Tharpe je v luči »policijske afere« v New Yorku morda deloval leta 2000, ko je pesem prvič ugledala luč sveta na koncertni plošči Live in NYC, albumska različica pa je zanimiva zgolj zato, ker so vanjo vkomponirali saksofonski solo Clarencea Clemonsa, ki je tako tudi na novi plošči postumno prispeval k zvočni podobi benda. Kot sem zapisal že v recenziji novega albuma Wrecking Ball, je Springsteen že od nekdaj »veliki svečenik« rokenrola, vendar pa je v preteklosti to vlogo igral z nekakšno zabavno, humorno noto, ki je po letu 2002 skoraj docela izginila. V njegovem tovrstnem izvajanju je povsod prisoten duh Little Richarda, Jamesa Browna, Vana Morrisona in Jimmieja Swaggarta, le da je zdaj začel pretiravati. Ko je po Spirit začel zbirati želje občinstva, se je koncert prevesil v najboljši del z energičnimi izvedbami pesmi Rendezvous, Loose Ends, pretresljive Empty Sky, ki jo, po lastnih besedah, zadnja leta »bolj malo igra« in Trapped, ki je pravzaprav tista prava rokenrolovska molitev E Street Banda. V sebi združuje gospel, soul in blues, izklicevanje v refrenu pa še vedno požene srh po hrbtu; ob taki pesmi, ki je sicer v izvirni izvedbi avtorja Jimmyja Cliffa precej manj učinkovita, skoraj medla, se človek povpraša, čemu neki se je sploh bilo treba prebijati skozi City Of Ruins. Dramatični izvedbi po mnenju mnogih najboljše pesmi z nove plošče Wrecking Ball, torej Jack Of All Trades, je sledil niz energičnega rokenrola in presenečenj; po Because Of The Night je Springsteen začel igrati pesem Johnny 99 z albuma Nebraska (1982), a si po nekaj taktih premislil in nadaljeval z Darlington County in Working On The Highway z Born In The USA (1984); pri obeh pesmih sem nekoliko pogrešal Clemonsa, ki se je znal vedno duhovito vključiti v obe pesmi, je pa na odru dunajskega štadiona za zabavo skrbel Steven van Zandt s svojimi piratskimi pogledi, Nils Lofgren pa se kljub operaciji kolkov še vedno vrti kot vrtavka. Prekopicev na trampolinu sicer ne izvaja več, si je pa izmislil druge fizične potegavščine, ki učinkovito prispevajo k vtisu, da gre za »rokenrolovski cirkus«, domišljeno predstavo, ki s svojo strukturo in domislicami podčrtuje tisto, kar želi Springsteen povedati s svojimi pesmi. Shackled And Drawn in Waiting On A Sunny Day sta prispevali k vedno boljšemu razpoloženju, čeprav je nebo občasno zaštrajkalo in želelo kvariti vzdušje, a si je na koncu premislilo; razen posamičnih kapelj se ni zgodilo nič drastičnega. Če seveda odmislite obe največji presenečenji večera, izvedbi pesmi Tougher Than The Rest in Racing In The Street, kar je bilo več kot dovolj, da Tržačanom nismo »zamerili« izvedbe The River, ki je izvisela, čeprav je zapisana v uradnem programu na Springsteenovi spletni strani. Springsteen je Tougher, vsaj zame poleg Valentine’s Day in Brilliant Disguise svojo najboljšo ljubezensko pesem, ki, kot se (vsaj) pri (klasičnem) Springsteenu spodobi, seveda ni zgolj to, odigral sam na klavir; izvedba je bila precej emocionalna – bombastičnost studijske različice je zamenjala krhkost klavirja in glasu. Po Racing je Springsteen nadaljeval z dvojčkoma z albuma The Rising, naslovno pesmijo in Lonesome Day, nič posebej pretresljivega, prvi del koncerta pa končal z že omenjeno Land Of Hope And Dreams.
V drugem, »dodatnem« delu, ki ga je »Šef« uvedel z že omenjeno pesmijo We Are Alive, vse do konca izboru in izvedbam ni bilo kaj očitati – slišali smo Born In The USA, Born To Run, Hungry Heart, Glory Days, pesem Moona Mullicana Seven Nights To Rock, ki je v repertoarju ostala vse od 2002, za zaključek pa Dancing In The Dark, Tenth Avenue Freeze-Out in Twist And Shout. Predzadnja pesem je poskrbela za čustveno najintenzivnejši trenutek koncerta, saj jo Springsteen že ves čas, kar traja turneja, posveča preminulemu Clemonsu in po verzu »… Big Man joined the band« E Street Band preneha igrati in začne se »minuta molka« za Clemonsom z njegovimi posnetki na velikem displeju. Springsteen nato poskoči kot James Brown in zaključi pesem, nakar se s Stevenom van Zandtom posvetujeta, ali je že pozno in ali sta dovolj izčrpala občinstvo. Kot ponavadi to pomeni, da bo na vrsti še ena pesem; na tej turneji je to ponavadi Twist And Shout, riteminbluesovska predelava La Bambe, česar se Springsteen dobro zaveda in jo vključi v izvedbo. Krog je sklenjen; od angažiranega začetka do »roots« zaključka Springsteen nikoli ne pozabi na svoje korenine, najsi bodo v energičnem ritmu in bluesu, nekoliko pretiranem gospelovskem pridiganju ali udarnem rocku in baladnih vložkih, kjer se vedno najbolj izkaže.
Tri ure in štirideset minut brez premora na odru – ni slabo za dvainšestdesetletnega fanta iz Freeholda, ki mu je oče zaradi dolgih las nekoč dejal: »Komaj čakam, da te dobi vojska. Ostrigli te bodo in iz tebe naredili moža!« Douglas Springsteen je po svoje še vedno prisoten na vsakem Springsteenovem koncertu. In tudi E Street Band še zdaleč ni odigral zadnje note.
