Koj na začetku je treba zapisati: novi album Norah Jones se odlično posluša že od samega začetka (Good Morning), s substanco pa je nekaj težav. Ustvarjalnega in artističnega poguma premore Norah Jones kar precej; po izjemnem komercialnem uspehu prvih dveh plošč se z naslednjimi tremi iz mainstreama vse bolj pomika v nekakšno semi-alter območje; ne ustraši se svežih produkcijskih posegov, premike s klavirja h kitari in nazaj pa izvaja že nekaj časa, čeprav se zdi, da klavir kljub vsemu obvladuje precej bolj suvereno. Je pa njeno ritmično igranje kitare dobrodošel dodatek k novemu zvoku, ki ga je učinkovito začela raziskovati že na plošči Not Too Late (2007), ga zacementirala na The Fall (2009), ki je vsaj zame njena najboljša plošča, in se na novi plošči podala še v nekoliko drznejše vode z distorziranimi vokali (Take It Back) in produkcijskimi prijemi, ki bi lahko podlagali kak dober film Vincenta Pricea.
Medtem ko je The Fall bila »plošča v razhajanju«, je Little Broken Hearts »plošča ugotovitev«. Jonesova ugotavlja, da biti sam niti ni tako slabo in na albumu privzame nekakšno podobo »lonerja«, osebe, ki se kot Srečni Luka s konjem (Jonesova ima sicer avto, alternativo konja v rocku) izgubi v sončni zahod (Out On The Road). Priznati je treba, da je na The Fall bila bolj prepričljiva v samoizpraševanju, saj se pri »popotniški malhi« na novi plošči večkrat oprijema klišejev, kar ne bi bilo nič slabega, če bi jih avtorsko uspešno privzela in nekolikanj nadgradila. She’s 22 je tipična pesem o tem, kako on ljubi drugo, a prizadeta želi samo, da bi bil srečen. Brez učinkovitih produkcijskih posegov bi pesem izzvenela precej medlo. Podobno je z Miriam; tematiko tekmic, kjer dotična protagonistka nikoli ne zmaga in ji zato ostaneta grenkoba in sovraštvo, sta izmojstrili že Dolly Parton in Loretta Lynn, pa tudi Suzi Quatro, denimo. Ha, ko smo že pri Suzi Quatro; njena pesem She’s In Love With You, ki zlahka aplicira tako na She’s 22 kot na Miriam, je pozneje postala Da nema ljubavi v prepisu Srebrnih kril in taista zasedba je leta 1986 posnela pesem Siniša, ki z moškega aspekta nekako povzema Miriam, le da nekolikanj bolj naravnost in sovražno.
Ključen in najboljši stavek plošče je It ain’t easy to stay in love if you can’t tell lies (skladba Say Goodbye). Avtorsko sta pod vse pesmi podpisana Jonesova in Brian Burton, znan tudi kot Danger Mouse, producent plošče. Dal ji je res zanimivo zvočno podobo, v kateri se, če ob poslušanju ne prebiramo besedil, porazgubi marsikatera nerodnost. Little Broken Hearts je tekstualno tako korak nazaj, glasbeno pa drzen korak naprej. Norah Jones kot jezna/užaloščena alter-rockerica ne deluje vedno prepričljivo, ima pa tudi v tej izdaji dobre trenutke in celo dobre albume, pa tudi upa si, kar je več, kar lahko trdimo za marsikaterega mainstreamovskega izvajalca. Novi album bo kot celota ostal bolj poskus nadgradnje prejšnjega, katerega uspešno glasbeno podobo bo v prihodnosti treba dopolniti z bolj domišljeno tematsko tekstualizacijo.
