Beethovnova Peta simfonija je tokrat trpela za anemijo.
Na večer enega najbolj množičnih protestov v zgodovini samostojne Slovenije (poslušal sem petkov koncert) smo le nekaj deset metrov stran od množic protestnikov v Cankarjevem domu prisluhnili koncertu Zagrebške filharmonije (ZF). Orkester je prišel na vabilo naših filharmonikov in nadomestil enega od njihovih abonmajskih koncertov – ravno na večer, ko je SF še zadnjič v okviru svoje turneje z Ano Netrebko na Dunaju zaigrala s slovito sopranistko.
Uvodoma smo poslušali znamenito Beethovnovo Simfonijo št. 5 v c-molu, ki se je s svojim znamenitim fatalističnim karakterjem dejansko ujela z dogajanjem, ki se je tistega večera odvijalo na mnogih slovenskih trgih. Eminentni ruski dirigent Dmitrij Kitajenko me kljub renomeju (sodeloval je z Berlinskimi filharmoniki, Londonskimi simfoniki, amsterdamskim orkestrom Concertgebouwa …) ni prepričal – že prvi vtis je bil bled, saj je v uvodnem allegru predpisani con brio večinoma izostal (usodna napaka), pa tudi sam allegro ni bil preveč prepričljiv; (pre)počasne tempe je dirigent stopnjeval tudi v preostalih stavkih simfonije, ki je tako dobila razvlečeno, anemično in nekako flegmatično sliko zaprašene, iz stare skrinje na podstrešju privlečene glasbe. Pa ravno ta simfonija! Pod takšnim vodstvom tudi (sicer zelo soliden) orkester pač ni mogel biti bolj prepričljiv. Zgodili so se nekateri nepotrebni zdrsi, tako v intonančni (fagot, 2. stavek) kot dinamični smeri (občasno preveč eksponirana trobila, sploh v 4. stavku). Pričujoča simfonija je ob tretji in deveti pač najpogosteje izvajana Beethovnova simfonija, zato se je že marsikateri dirigent ujel v past, da jo je podcenil in s tem za marsikaj prikrajšal tako glasbenike, kot občinstvo.
V drugem delu koncerta se je orkestru na odru pridružil violončelist Aleksander Rudin, lahko bi rekli že kar dober prijatelj naših filharmonikov. Brezhibno, čeprav morda za kanec preveč rutinirano je izvedel Haydnov Koncert za violončelo in orkester v C-duru in požel prave ovacije občinstva. Kitajenko je ob sicer korektnem usmerjanju orkestru puščal preveč dinamične svobode; solist, na čigar škodo je to šlo, se ni pretirano obremenjeval.
Ob Straussovi priljubljeni orkestralni suiti po operi Kavalir z rožo se je orkester še najbolj razživel; tu je do polnega izraza prišla sorazmerno mlada sestava članstva ZF, ki je orkestru nedvomno v prid. Omenjeni adut je skupaj z bogato orkestracijo in instrumentacijo skladbe, ki (kot smo pri Straussu vajeni) terja obsežen orkestrski aparat, omogočil, da je orkester nekajkrat (Allegro molto, sklepni valček) zablestel v polnem sijaju.
