Polja praznih železnic. Visoki odmevajoči zvoki skozi prazno pokrajino. Pisalni stroji večno tiskajo zemljevide neznanih oddaljenih krajev. Ni več ptic, nebo je osamljeno. Take podobe s svojo glasbo slikajo Godspeed You! Black Emperor, ki so po na trenutke dokaj živahnih Dirty Three popolnoma pacificirali obsežno množico v Kinu Šiška.
Avstralski Dirty Three so nas, čeprav stvar ni delovala po principu skupine in predskupine, dodobra ogreli z zelo energično persono pevca/violinista Warrena Ellisa. Ta se je kazala skozi njegovo divje verbalno izražanje ter improvizirane razlage pomenov posameznih pesmi, v katerih je blatil vse od U2 do Starbucksa. Pripomogla je tudi skoraj komična pojava mojstrskega bobnarja Jima Whitea, nekakšnega ameriškega tovornjakarja iz sedemdesetih, ki je skozi celoten nastop močno sodeloval z Ellisom za razliko od popolnoma pasivnega, na prvi pogled hudo zadrogiranega kitarista Micka Turnerja. Skupaj so ustvarili neverjetno intenzivne, včasih dokaj panične, drugič spet zelo melanholične kompozicije, v katere je bilo vključeno tudi Ellisovo skoraj živalsko cviljenje in kričanje. Po slabi uri in pol so se poslovili ter oder prepustili GY!BE.
Po dolgem polurnem premoru so se luči počasi zatemnile in oder je zelo skromno osvetljen čakal na kanadske post-rock mojstre. Po nekajminutnem monotonem droneu, ki je donel skozi zatemnjen prostor, medtem ko so se ljudje zbirali okoli odra, so nanj končno prišli enigmatični Godspeed. Brez kakršnihkoli besed so počasi, še vedno zelo skromno osvetljeni, začeli igrati, medtem ko je projektor na platno za njimi projiciral zamazane, nerazločne in večinoma črno bele podobe, ustvarjene za natančno tako glasbeno podlago. Odprli so nam portal v novo dimenzijo, zameglili naš občutek za čas in tako v naše misli vsadili idejo večnosti ter brezčasnosti. Z manipuliranjem svojih inštrumentov so ustvarili nerazložljive zvoke, ki jih zavoljo večje mističnosti niti nočemo razumeti. Trije kitaristi, dva bobnarja, violina in dva basista, od katerih je včasih eden svojo bas kitaro zamenjal za kontrabas, so svoje večinoma boleče počasne kompozicije med seboj povezali tako, da bi jih le stežka ločili, če bi se osredotočili na to. Godspeed ustvarijo nekakšno prisotnost, ki vse njej izpostavljene postavi v transu podobno stanje, primerno za raznovrstna višja duhovna doživljanja ter katarze. Nekateri so obsedeli na tleh in skozi celoten nastop gledali v svoje čevlje, medtem ko so drugi zaslepljeni plesali na mestu. Na tej točki lahko začnemo razpravljati o nadnaravnih sposobnostih njihove glasbe, kot tudi tudi glasbe nasploh. Po dvournem post-apokaliptičnem tripu so svoj nastop tako skrivnostno kot so ga začeli tudi končali, brez besed. Njihov verjetno najpomembnejši član Efrim Menuck je le pomahal v slovo, nato pa zelo skromno odšel. Kljub dolgemu ploskanju ter vzklikanju množice se na oder niso vrnili in počasi smo se lahko začeli pomikati proti izhodu.
V Kinu Šiška so torej odmevali nepojmljivi zvoki obeh zasedb, ki sta se zbrali na tem edinstvenem, neponovljivem dogodku. Po tako duhovno obremenjujoči izkušnji smo se podali v noč, zaspali s priokusom karizmatične genialnosti Dirty Three in sanjali o večnih zapuščenih pokrajinah Godspeed You! Black Emperor.
